Jedro

Tožnik vozil ni nabavil od družbe, ki je navedena na računih (gre za ponarejena računa), zato nima pravice do odbitka vstopnega vstopnega DDV na podlagi 63. člena ZDDV-1 v zvezi z omenjenima dvema avtomobiloma.

Izrek

Tožba se zavrne.

Odpravi se točka II izreka odločbe Davčnega urada Novo mesto št. DT-0610-148/2008-20-1204-12 z dne 8. 10. 2008 v delu, ki se nanaša na akontacijo dohodnine.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Novo mesto tožniku odmeril akontacijo dohodnine od ugotovljene davčne osnove 3.861,90 EUR v višini 617,90 EUR in obresti v višini 13,47 EUR (točki I. a in b izreka) ter davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v znesku 10.300,95 EUR in obresti v znesku 304.90 EUR (točka I. c in d izreka). Iz II. točke izreka izhaja, da morajo biti odmerjena akontacija dohodnine, DDV ter obresti iz te odločbe plačano v 30 dneh od vročitve te odločbe na način, ki je določen v II/1. in II/2. točki izreka, po poteku tega roka se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe. Iz III. točke izreka izhaja, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov ter da stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ ter iz IV. točke izreka izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe.

Iz obrazložitve izhaja, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) davka od dohodkov iz dejavnosti in DDV za obdobje za leto 2007 in o ugotovitvah sestavljen zapisnik z dne 26. 8. 2008, ki je bil tožniku vročen 3. 9. 2008. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je davčni organ iz predložene dokumentacije ugotovil nabavno in prodajno vrednost osebnih avtomobilov ter na podlagi tega ugotovil doseženo razliko pri prodaji. Od razlike, ki prestavlja davčno osnovo, je v skladu s prvim odstavkom 35. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDoh-2) obračunana akontacija dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti. Davčni organ je v postopku ugotovil, da tožnik opravlja dejavnost, ki ima vse znake trgovca z rabljenimi avtomobili. Navedene dejavnosti nima vpisane ali priglašene v ustreznem registru, zato se šteje za delo na črno. V postopku nadzora je bilo ugotovljeno, da je tožnik v letu 2007 dejansko pridobival in prodajal motorna vozila, čeprav je vse dokumente podpisovala njegova babica. V tabeli št. 1 na strani 5 izpodbijane odločbe je naveden pregled osebnih avtomobilov (8 avtomobilov), katere je zavezanec tržil v letu 2007. Tožnik je v postopku pojasnil, da je v letu 2007 dejansko preprodal vse avtomobile, ki so navedeni v tabeli št. 1, ter da ni vedel, da mora dohodke, dosežene iz teh poslov davčnemu organu napovedati in kot dejavnost priglasiti. Babica A.A. je v postopku povedala, da sama ni nikoli nabavila niti prodala nobenega avtomobila ter da je vse posle v zvezi z nabavo in prodajo avtomobilov vodil njen vnuk – tožnik. Davčni organ je glede na ugotovljeno nabavno in prodajno vrednost osebnih avtomobilov ter na podlagi ugotovljene dosežene razlike pri prodaji tožniku obračunal akontacijo dohodnine od dohodka doseženega z opravljanjem dejavnosti za leto 2007. Davčni organ ugotavlja, da je tožnik v poslovnem letu 2007 posloval v skladu z določili 5. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni lit RS, št. 117/2006, v nadaljevanju ZDDV-1), ki pravi, da je davčni zavezanec vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti. V skladu z določili 78. člena ZDDV-1 mora vsaka oseba davčnemu organu prijaviti kdaj začne opravljati dejavnost kot davčni zavezanec in pristojnemu davčnemu uradu predložiti zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV. Navedena obveznost se ne nanaša na davčnega zavezanca iz prvega odstavka 94. člena ZDDV-1, ki utemeljeno pričakuje, da v obdobju 12 mesecev ne bo dosegel oziroma presegel prometa v znesku 25.000 EUR. Ugotovljeno je, da je tožnik v letu 2007 pridobival rabljene avtomobile, katere je preprodajal v Sloveniji ter dosegel razliko v ceni. Ker je opravljal dejavnost, bi tožnik moral od prodaje obračunati DDV, kot je prikazano v tabeli na 9. strani izpodbijane odločbe. Davčni organ tudi zaključuje, da tožnik ni izpolnil pogojev za pridobitev pravice za odbitek vstopnega DDV v skladu z 63. členom ZDDV-1. Davčni organ je v postopku preverjal ali so dobave iz tabele 3 (9. stran izpodbijane odločbe) dejansko opravljene oz. ali so listine (računi) verodostojni. Pri tem je bilo ugotovljeno, da je dva računa za pridobljena rabljena vozila izstavilo podjetje „B. d.o.o.“, davčni organ pa je v postopku ugotovil, da sta računa ponarejena ter da tožnik ni nabavil vozil od navedene družbe. Tožnik je dolžan obračunati izstopni DDV v skupnem znesku 9.562,95 EUR od osnove za plačilo prodanih dveh avtomobilov po preračunani davčni stopnji 16,6666 % v skladu z 36. členom ZDDV-1. Glede na to, da tožnik ni nabavil vozil od družbe, ki je izdala omenjena računa, davčni organ tudi zaključuje, da tožnik ni izpolnil pogojev za pridobitev pravice za odbitek vstopnega DDV-1 v skladu z 63. členom ZDDV-1. Za avtomobile, ki jih davčni organ navaja od zaporedne številke 4 do 8 na 9. strani izpodbijane odločbe pa je davčni organ ugotovil, da bi tožnik moral obračunati DDV v skladu z določili 102. in 104. člena ZDDV-1, ki določata posebno ureditev za obdavčljive preprodajalce. Obračunani DDV za navedene avtomobile znaša 738,00 EUR. Davčna osnova za dobave blaga iz 102. člena ZDDV-1 je razlika v ceni, ki jo doseže obdavčljivi preprodajalec, zmanjšana za znesek DDV, ki se nanaša na razliko v ceni. Razlika v ceni je enaka razliki med prodajno ceno, ki jo zaračuna obdavčljivi preprodajalec za blago in nabavno ceno.

Na podlagi navedenih ugotovitev davčnega organa mora tožnik od prodaje rabljenih avtomobilov plačati DDV v skupnem znesku 10.300,95 EUR. Obresti pa so izračunane na podlagi 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/2006, v nadaljevanju ZDavP-2).

Pritožbeni organ je ob reševanju pritožbe odpravil prvostopenjsko odločbo v točki I. a in I. b izreka po uradni dolžnosti glede akontacije dohodnine od ugotovljene davčne osnove in obresti za nepravočasno plačano akontacijo dohodnine in zadevo vrnil v tem delu prvostopenjskemu organu v ponoven postopek in v III. točki izreka glede stroškov postopka, sicer pa pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Zavrnil je tudi zahtevo za povračilo stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeni organ navaja, da v zadevi ni sporno, da je tožnik preprodajal vozila na črno. Tožnik se ne strinja s tem, da mu pri odmeri DDV od preprodaje vozil MBW 530 D in BMW X3 2.0 D ni bil priznan vstopni DDV, ker je bilo za izstavljena računa od B. d.o.o. za nabavo teh dveh vozil ugotovljeno v postopku, da gre za ponarejena računa oziroma da vozili nista bili nabavljeni od navedenega prodajalca. Izstavljena računa kot tudi blagajniška prejemka za kupnino za navedeni vozili že po videzu nista odgovarjala tovrstnim listinam, ki jih je izdajala navedena družba. Prav tako je odgovorna oseba navedene družbe zanikala v postopku pred davčnim organom prve stopnje, da bi ta vozila nabavila in jih prodala tožniku, niti ni to izhajalo iz njene poslovne dokumentacije, ki jo je zahteval davčni organ. Opisane okoliščine pri nabavi teh dveh vozil prav tako vzbujajo dvom v resničnost nastanka zatrjevanega poslovnega dogodka. Glede na to, da je bila kupnina za oba avtomobila visoka, je neobičajno, da se tako visoke kupnine plačajo z gotovino in ne preko transakcijskih računov, ki so bili navedeni na izstavljenih računih in to osebi, ki jo tožnik ni dobro poznal. Poleg tega naj bi bil izvršen nakup teh avtomobilov v Celju poleg trgovskega centra in bencinske črpalke in ne v Ljubljani, kjer je imel registriran sedež izdajatelj računa. Na podlagi navedenih dejstev je zato utemeljena ugotovitev davčnega organa, da gre za ponarejena oz. fiktivna računa, od katerih tožnik ne more uveljavljati vstopnega DDV.

Ker iz ugotovitev davčnega organa v izpodbijani odločbi sledi, da sta izdana računa o nabavi navedenih dveh vozil B. d.o.o. fiktivna oz. ponarejena, ju davčni organ ne bi smel upoštevati pri izračunu višine akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2007, saj računovodski standardi omogočajo davčno priznavanje poslovnih dogodkov le tistim dogodkom, ki temeljijo na verodostojnih knjigovodskih listinah. Ker je v tem delu očitno kršeno materialno pravo, je pritožbeni organ v tem delu vrnil zadevo v ponovni postopek prvostopenjskemu organu. Pritožbene ugovore tožnika, ki se nanašajo na zaslišanje tožnika brez prisotnosti njegovega pooblaščenca, pritožbeni organ zavrača. Kot utemeljene pa pritožbeni organ šteje ugovore, ki se nanašajo na odločitev o stroških postopka, zaradi česar je odpravil odločitev davčnega organa v tem delu, saj prvostopenjski organ ni meritorno odločil o zahtevi tožnika za povrnitev stroškov v izreku svoje odločbe.

Tožnik v tožbi navedeno odločitev izpodbija. Navaja, da je bil namen DIN preveritev upravičenosti odbitka DDV za avtomobila BMW 530D in BMW X3 2.0.D. Davčni organ je ugotovil, da je tožnik v letu 2007 pridobival rabljene avtomobile (med njimi tudi omenjena avtomobila), ki jih je preprodajal v Sloveniji ter dosegel razliko v ceni. Pri tem je davčni organ v tabeli št. 3 pod 2 in 3 na 4. strani zapisnika pod nabavno ceno navedenih avtomobilov namesto cene z DDV navedel neto zneske plačanih kupnin, torej brez DDV, ki ga je tožnik plačal. Izjavo, da se zaveda, da sta računa ponarejena, je tožnik podal na zaslišanju 1. 10. 2008, torej, ko mu je bilo že znano, da z izdanimi računi nekaj ni v redu. Iz navedenega je jasno, da je dejansko stanje v izpodbijani odločbi ugotovljeno napačno. Davčni organ je ugotovil, da je računa za omenjena rabljena vozila izstavil prodajalec B. d.o.o., ter da je iz davčne evidence ugotovljeno, da je prodajalec v inšpekcijskem pregledu zaradi neoddajanja obračunov DDV in obračuna davka od dohodkov. Odgovorna oseba prodajalca, od katere je tožnik kupil predmetna avtomobila, je pri davčnem organu izjavila, da računa, ki se nanašata na nakup predmetnih avtomobilov, ni nikoli napisala oziroma izdala niti videla ter da sta žig in podpis ponarejena. Iz vsega navedenega izhaja, da gre v konkretnem primeru najverjetneje za davčno utajo DDV s strani podjetja B. d.o.o., zaradi česar je davčni organ posledično, vendar napačno ugotovil, da je tožnik nezakonito uveljavljal odbitek vstopnega DDV, saj le-ta s strani B. d.o.o. ni bil plačan. Tožniku je zato naložil plačilo neplačanega DDV. Gre za nezakonito delovanje navedenega podjetja, na katerega tožnik logično ni mogel vplivati. Tožnik je priložil izvirnika obeh računov, iz katerih je razvidno, da je bil DDV izkazan, kot tudi blagajniška prejemka z dne 26. 4. 2007, iz katerih je razvidno, da je tožnik izkazani DDV tudi plačal. Davčni organ pri izdaji izpodbijane odločbe ni upošteval sodbe Sodišča EU (prej Sodišča Evropskih skupnosti) z dne 6. 7. 2006, iz katere izhaja, da se davčnemu zavezancu ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV, kadar se ugotovi, da je bila transakcija izvedena z goljufijo. Davčni organ je popolnoma spregledal stališče Sodišča EU, da je omenjeni odbitek vstopnega DDV na podlagi dokazane goljufije nezakonit samo, če je prejemnik računa vedel oziroma bi na podlagi objektivnih okoliščin moral vedeti, da sodeluje v transakciji, ki je del utaje DDV. Dejstva, ki jih navaja davčni organ v izpodbijani odločbi, t. j., da je tožnik sklenil posle v Celju in da bi iz tega razloga lahko vedel, da avtomobila ne kupuje od B. d.o.o., ki ima sedež v ..., ter da posel ne sklepa z direktorjem družbe B. d.o.o. ter da zneske kupnine ni plačal preko transakcijskih računov, so popolnoma irelevantna. Splošno znano je dejstvo, da se lahko prodajna pogodba sklene tudi v drugem mestu, prav tako, da se lahko kupnina plača tudi z gotovino. Iz navedenega izhaja, da so ugotovitve davčnega organa, da navedeno pomeni, da je tožnik vedel oziroma, da bi moral vedeti, da sodeluje v transakciji, ki je del utaje DDV, napačne.

Tožnik nadalje navaja, da ne more pridobiti podatkov o tem ali prodajalec plačuje davke in predlaga davčne obračune. Tožnik je ravnal v dobri veri in s pozornostjo, ki se od poštene in razumne osebe lahko pričakuje. Tožnik je za svoje trditve, da je ob nakupu omenjenih avtomobilov DDV plačal, davčnemu organu predložil dokaze (računa in blagajniška prejemka), prav tako je davčnemu organu podal vsa zahtevana pojasnila. Izpodbijana odločba je bila izdana v postopku, v katerem je podana vrsta kršitev pravil postopka. Tožnik je bil namreč kljub predloženemu pooblastilu njegovega pooblaščenca dne 1. 10. 2008 pozvan na zaslišanje, kjer mu je bila ponovno predložena v pregled dokumentacija in računi, o katerih se je tožnik že izjavil ob inšpekcijskem pregledu, s strani pooblaščencev pa v pripombah, podanih na zapisnik. Tožniku je bilo, kljub izkazanemu pooblastilu, onemogočeno da bi se o dodatnih vprašanjih davčnega organa ter dejstvih in okoliščinah primera izjavil v prisotnosti svojega pooblaščenca, prav tako je davčni organ, kljub priloženemu pooblastilu, izpodbijano odločbo vročil direktno tožniku, ne pa njegovemu pooblaščencu. Poleg priloženega pooblastila je davčni organ spregledal tudi stroškovnik na zadnji strani podanih pripomb ter je zato ugotovitev davčnega organa v zvezi s stroški napačna. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge, ki izhajajo iz obrazložitve drugostopenjske in prvostopenjske odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik preprodajal vozila na črno in s tem neodvisno opravljal ekonomsko dejavnost (5. člen ZDDV-1). Tožnik bi glede na določbo 5. člena, 78. člena in 94. člena ZDDV-1 moral davčnemu organu predložiti zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV takrat, ko je utemeljeno pričakoval, da bo v obdobju 12 mesecev dosegel promet v znesku 25.000 EUR. Davčni organ je zato postopal v sladu z citiranimi določbami ZDDV-1 in tožniku naložil plačilo DDV. Pri tem je pod točko a) glede vozila pod zap. št. 1 (st. 9 izpodbijane odločbe) ugotovil, da je tožnik oproščen obračuna DDV v skladu s 1. odstavkom 94. člena ZDDV-1 (tožnik ni presegel zneska 25.000 EUR obdavčljivega prometa). Pod točko c) je glede vozil pod zap. št. 4 do 8 (st. 9 izpodbijane odločbe) tožnika obdavčil v skladu s 102. členom do 104. členom ZDDV-1. Iz slednjih določb namreč izhaja posebna ureditev za obdavčljive preprodajalce. Prvostopenjski organ je pravilno postopal, ko je ob ugotovitvi, da je tožnik preprodajal vozila, tožniku obračunal DDV od razlike med nabavno in prodajno ceno navedenih vozil. Po posebni ureditvi za obdavčljive prodajalce se obdavčuje razlika v ceni, ki jo doseže obdavčljivi preprodajalec (1. odstavek 102. člena ZDDV-1), razlika v ceni je enaka razliki med prodajno ceno, ki jo zaračuna obdavčljivi preprodajalec za blago, in nabavno ceno. V zvezi z navedenim sodišče zavrača kot neutemeljene in protispisne tožbene ugovore tožnika, da naj bi davčni organ pri nabavni ceni navedenih vozil ne upošteval tudi DDV, ki ga je plačal tožnik.

Pod točko b) je davčni organ glede vozil pod zap. št. 2 in 3 (st. 9 izpodbijane odločbe) tožnika obdavčil v skladu s 1. odstavkom 36. člena ZDDV-1, po katerem davčna osnova vključuje vse, kar predstavlja plačilo. Po določilih 1. odstavka 33. člena ZDDV-1 nastane obdavčljiv dogodek in s tem obveznost obračuna DDV, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene. Davčni organ je tožniku, ki je navedeni vozili prodal, pravilno obračunal DDV od prodajne cene navedenih vozil. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da sta računa, na podlagi katerih naj bi tožnik kupil navedeni vozili od družbe B. d.o.o., ponarejena in da vozili, na kateri se nanašata navedena računa, nista bili nabavljeni od navedene družbe. Ob takih ugotovitvah pa davčni organ tudi zaključuje, da tožnik glede omenjenih dveh avtomobilov ni izpolnil pogoja za pridobitev pravice za odbitek vstopnega DDV v skladu s 63. členom ZDDV-1. Iz slednjega izhaja, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Glede na opisano dejansko stanje v predmetni zadevi (tožnik je preprodajal vozila na črno, naloženo mu je bilo plačilo izstopnega DDV od prodajne cene omenjenih dveh avtomobilov) in ob zaključku, da tožnik ni nabavil vozil od družbe, ki je navedena na računih (gre za ponarejena računa), s takšno dokazno oceno davčnega organa pa se strinja tudi sodišče, je pravilen zaključek obeh davčnih organov, da tožnik nima pravice do odbitka vstopnega vstopnega DDV na podlagi 63. člena ZDDV-1 v zvezi z omenjenima dvema avtomobiloma.

Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV (62. člen ZDDV-1). Odbitek vstopnega DDV je torej pravica, ki gre davčnemu zavezancu ob izpolnjevanju določenih pogojev. Ob ugotovitvi, da predložena računa nista verodostojni listini, tožnik ni izkazal, da bi nabavil vozili od družbe, ki je navedena na omenjenih dveh računih. Dokazno breme trditev v davčnem postopku pa je na strani davčnega zavezanca (1. odstavek 76. člena ZDavP-2, prej 1. odstavek 95. člena ZDavP-1). Tožnik v postopku ni izkazal, da bi dobavi opravil izdajatelj računa. Glede na take ugotovitve so neutemeljeni tožbeni ugovori tožnika, iz katerih izhaja, da gre za nezakonito delovanje družbe B. d.o.o. V postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, je tožnik sodeloval, bil je seznanjen z vsemi ugotovitvami in je imel možnost dajati izjave in pripombe na ugotovitve prvostopenjskega organa. Tožnik drugega kot ugotavlja prvostopenjski organ ni izkazal. Da zgolj račun in njegovo plačilo še ne izkazujeta tudi resničnost dobave, pa izhaja tudi iz prakse SEU (C-342/87) v zadevi Genius Holdin BV. Utemeljeni pa so tudi očitki prvostopenjskega organa, da na strani tožnika obstoja subjektivni element (plačilo z gotovino nepoznani osebi).

Po presoji sodišča v postopku niso bile storjene bistvene kršitve pravil postopka. V postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, je tožnik sodeloval, bil je seznanjen z vsemi ugotovitvami in je imel možnost dajati izjave in pripombe na ugotovitve prvostopenjskega organa. Tožnik navaja, da je bil kljub pooblastilu pooblaščencu dne 1. 10. 2008 pozvan na zaslišanje ter da mu je bilo onemogočeno, da bi se o dodatnih vprašanjih davčnega organa izjavil v prisotnosti svojega pooblaščenca. Sodišče ugotavlja, enako kot drugostopenjski organ, da navedena izjava v spisu ni priložena, zaradi česar je že drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločitve navedel, da je ni upošteval pri svoji odločitvi in je menil, da le-ta bistveno ne vpliva na ugotovljeno dejansko stanje, s čemer pa se strinja tudi sodišče. Na drugačno odločitev v navedeni zadevi pa tudi ne vpliva ravnanje prvostopenjskega organa, ki je izpodbijano odločbo vročil direktno tožniku, ne pa njegovemu pooblaščencu, saj je tožnik zoper izpodbijano odločbo pravočasno vložil pritožbo po svojem pooblaščencu. Odločitev prvostopenjskega organa glede stroškov, s katero se tožnik ne strinja, pa je odpravil drugostopenjski organ in zadevo v tem delu vrnil v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, ki bo o navedenih stroških moral ponovno odločiti.

Ker je po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka: Sodišče ugotavlja, da je drugostopenjski organ odpravil izpodbijano odločbo v tč. I. a in I. b izreka, s katerima je bila tožniku odmerjena akontacija dohodnine z obrestmi, ter zadevo v tem delu vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zato je odpadla pravna podlaga za II. točko izreka izpodbijane odločbe, ki se nanaša na obveznost plačila akontacije dohodnine. Ker II. točke prvostopenjske odločbe v tem delu ni mogoče izvršiti, kar je tudi razlog za ničnost (3. točka prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji), na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 37. člena ZUS-1), zato je sodišče to točko izreka v delu, ki se nanaša na akontacijo dohodnine, odpravilo.

K 3. točki izreka: Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).