Up-325/97

16. 2. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Z., ki jo zastopa B. B.-C., odvetnica v V. U. na seji senata dne 16. 2. 2000

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. U 776/96 z dne 11. 9. 1997 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče odpravilo odločbo Ministrstva za okolje in prostor, ki je ugodilo pritožničini pritožbi in predlog D. D. za obnovo postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja zavrglo. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da je s sklepom o dedovanju z dne 11. 2. 1993 D. izkazala za verjetno, da v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja za zemljišče, vpisano pri vl. št. 278 k. o. J. to je bilo izdano 16. 11. 1994 varuje svoje pravice in da je zato njen predlog za obnovo postopka utemeljen. Po navedenem sklepu o dedovanju je namreč D. zakonita dedinja ene polovice nepremičnin vl. št. 278 k. o. J. Pritožnica meni, da je zaradi izpodbijane sodbe v neenakopravnem položaju v primerjavi s D. Ker je zemljiškoknjižna lastnica spornih nepremičnin, bi D. ne smel biti dan položaj stranke v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja. Poleg tega naj bi bila izpodbijana sodba tudi v nasprotju z odločitvijo pristojnega sodišča o zavrženju tožbe za ugotovitev lastninske pravice. Ta odločitev naj bi dokazovala, da je edino pritožnica lastnica sporne nepremičnine, z izpodbijano sodbo pa naj bi Vrhovno sodišče odločilo ravno nasprotno.

2.S trditvijo, da bi D. ne smel biti dan položaj stranke v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja, pritožnica izpodbija materialnopravno pravilnost izpodbijane sodbe, kar pa ne more utemeljevati ustavne pritožbe. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) je Ustavno sodišče ob preizkusu ustavne pritožbe omejeno na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču, oziroma ali je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (glej npr. sklep št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998 - OdlUS VII, 118). Z izpodbijano sodbo ni odločeno o tem, kdo je lastnik nepremičnine, ampak le, da tudi D. verjetno izkazuje okoliščine, da je lastnica. Ni mogoče reči, da bi bilo to stališče, ki je utemeljeno s pravnomočnim sklepom o dedovanju, po katerem je D. zakonita dedinja ene polovice nepremičnin vl. št. 278 k. o. J. brez razumne pravne obrazložitve.

3.S trditvijo, da o isti stvari obstajata dve različni sodni odločbi, pritožnica uveljavlja kršitev enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Trditev je očitno neutemeljena. Kot je bilo že navedeno, z izpodbijano sodbo ni bilo odločeno o tem, kdo je lastnik sporne nepremičnine.

4.Ker za zatrjevane kršitve ustavnih pravic očitno ne gre, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

5.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Milojka Modrijan