Jedro

Predno sodišče zapuščino brez dedičev izroči kaducitetnemu upravičencu, mora ugotoviti ali predmet izročitve obstaja in kje se nahaja, da ga lahko izroči pristojnemu organu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

1. S sklepom opr. št. D 47/2018 z dne 10. 9. 2021 je sodišče prve stopnje ugotovilo: ″I. da zapuščina pokojne obsega: - osebni avto Renault twingo, letnik 1999 (dediča I. dednega reda, ki sta se dedovanju odpovedala ne vesta kje se avto nahaja in kdo ima ključe). II. da je zapustnica napravila oporoko (oporoka je bila v hrambi pri notarki pod opr. št. IO 4-14 in je datirana z dne 28. 7. 2014), medtem ko v sodni hrambi oporoke ni bilo, kar izhaja iz štampiljke na drugi strani smrtovnice ter 1. št. 2, 5 in 9, iz uradnega zaznamka oz. dopisa Notarske zbornice Slovenije pa izhaja, da imajo v njihovem registru oporoke evidentirane - 1. št. 34a in da se nahaja pri notarki, sodišče oporoke ni upoštevalo, saj je bila neizvršljiva, ker je pokojna za časa življenja že razpolagala s svojim premoženjem, prav tako sta se oporočna dediča dedovanju odpovedala, zato ni nastopilo oporočno dedovanja, pač pa je nastopilo dedovanje na podlagi zakona, zapustnica pa je po podatkih zapustila poleg dedičev I. dednega reda, ki sta se dedovanju odpovedala (hči A. A. in sin B. B. ter zet J. J. kot oporočni dedič), še dediče II. reda (polbrata I. I. in (pol)nečakinji R. R. in A. R., ki so se dedovanju prav tako odpovedali), dedičev III. dednega reda pa ni, zato se šteje, da gre za zapuščino brez dedičev.″ Nato pa je sklenilo, da se premično premoženje, osebni avto Renault Twingo, letnik 1999 (dediča I. dednega reda, ki sta se dedovanju odpovedala ne vesta kje se avto nahaja in kdo ima ključe), izroči Republiki Sloveniji. Sodišče je na podlagi podatkov iz smrtovnice, zapisnika o opravljeni zapuščinski obravnavi in po opravi uradnih poizvedb ugotovilo obseg zapuščine in iz tako zbranih podatkov je ugotovilo, da spada v zapuščino samo osebni avto Renault Twingo, letnik 1999. Z dopolnilnim sklepom z dne 17. 11. 2021 pa je še ugotovilo, da je registrska številka tega osebnega vozila Y. in VIN:Z. Sodišče je obrazložilo, da dediča I. dednega reda, ki sta se dedovanju odpovedala, ne vesta kje se avto nahaja in kdo ima ključe od vozila. Sodišče je ugotovilo, da sta se oporočne dediča dedovanju odpovedala, zato je nastopilo dedovanje na podlagi zakona, ker pa zapustnica po podatkih smrtovnice ni zapustila dedičev III. dednega reda, dediči I. in II. dednega reda pa so se dedovanju odpovedali, se šteje, da gre za zapuščino brez dedičev. Ker pa gre za zapuščino brez dedičev je zapuščinsko sodišče odločilo, da postane skladno z določilom 9. člena ZD in 219. člena istega zakona zapuščine brez dedičev lastnina Republike Slovenije, kateri se izroči celotni obseg zapuščine.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje Republika Slovenije po Državnem pravobranilstvu, Zunanji oddelek v A. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. V pritožbi pa navaja, da iz izpodbijanega sklepa izhaja, da sodišču na podlagi izjav dedičev I. dednega reda ni znano, kjer se osebno vozilo nahaja in kdo hrani ključe (ter dokumentacijo) vozila. V izpodbijanem sklepu ni prav nobenih konkretnih podatkov o osebnem vozilu, kar pomeni, da predmet zapuščine niti ni določno opredeljen. Zaradi tega niso izpolnjeni pogoji, da bi udeleženka to premoženje sploh lahko prevzela. Res je sicer, da se zapuščina brez dedičev na podlagi 219. člena ZD izroči Republiki Sloveniji. Toda sodišče prve stopnje bi moralo še pred izročitvijo premoženja ugotoviti, kje se nahajajo posamezni predmeti zapuščine, to je osebno vozilo Renault TWINGO, letnik 1999. Sodišče prve stopnje pa najprej sploh ni dovolj določno opredelilo osebno vozilo z navedbo VIN številke in registrske oznake, prav tako ni določilo vrednosti zapuščine. Tako udeleženec ne more prevzeti predmeta zapuščine, da bi z njim lahko razpolagali. Sodišče prve stopnje ni z zanesljivostjo ugotovilo, ali in kje obstaja osebno vozilo, ki ga je izročilo v last udeleženki. Sodišče ničesar v zvezi s tem ni zapisalo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in tako ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z osebnim vozilom. Zapisalo je zgolj, da dediča I. dednega reda, ki sta se dedovanju odpovedala, ne vesta, kje se avto nahaja in kdo ima ključe. S tem je ostalo neznano dejstvo ali avtomobil sploh še obstaja in če da, kje se nahaja in kje se nahajajo ključi in dokumentacija avtomobila. Obstaja velika verjetnost, da osebno vozilo dejansko sploh ne obstaja več. Predmet, ki ne obstaja, pa ne more biti del zapuščinske mase, niti se ne more izročiti udeleženki, pri čemer je irelevantno, če je v uradnih evidencah lastništvo formalno vpisano na zapustnika. Tako sodišče prve stopnje s tem, ko ni ugotovilo, kje se osebno vozilo nahaja, če sploh še obstaja, ni popolno in pravilno raziskalo dejanskega stanja, zaradi česar je posledično kršilo določila materialnega prava in udeleženki izroča stvar, ki je ni mogoče najti ali prevzeti, oziroma je morda niti ni več v državi. Po mnenju udeleženke, bi moralo sodišče prve stopnje glede predmeta zapuščinskega postopka, pred izročitvijo osebnega vozila v last Republiki Sloveniji ugotoviti, kdo ga ima v posesti, pri kom so ključi in prometno dovoljenje, oziroma kdo ji ga je dolžan izročiti. Republika Slovenija mora vedeti ali vozilo obstaja in kje se nahaja, da ga lahko prevzame. Vozilo je treba prevzeti, z njim ustrezno ravnati ter posledično ustrezno urediti tudi vpis v matični register vozil. Navaja še, da je udeleženka imela že več primerov, ko so osebe, kjer je bilo vozilo shranjeno, zahtevale plačilo uporabnine, saj Republika Slovenija ni mogla vozil prevzeti, ker ni razpolagala s podatki o lokaciji vozila. Mnenja je, da je pomembno in potrebno, da sodišče v trenutku odločanja ugotovi, ali predmet zapuščinske mase v naravi sploh obstaja, ter kje se nahaja, kajti neobstoječ predmet ne more biti predmet sodne odločbe in če Republika Slovenija nima podatkov ne o samem vozilu, ne o lokaciji vozila, le-tega ne more prevzeti in urediti potrebnih evidenc ter ustrezno ravnati z nevarno stvarjo. Zato predlaga, da se sklep sodišča razveljavi in se zadeva vrne sodišču v ponovno obravnavanje, da ugotovi vse kar se navaja v pritožbi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 10. 9. 2021 med drugim ugotovilo, da zapuščina po pokojnem obsega osebni avtomobil Renault Twingo, letnik 1999. Dediča I. dednega reda, ki sta se dedovanju odpovedala ne vesta, kjer se avto nahaja in kdo ima ključe. Udeleženka v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje predmeta dedovanja ni pravilno opredelilo. Sodišče prve stopnje je nato z dopolnilnim sklepom z dne 17. 11. 2021 sklep o dedovanju dopolnilo tako, da je glede predmetnega osebnega vozila dodalo še reg. št. Y. ter VIN št. VIN:Z. V delu, kjer pritožnica navaja, da predmet ni dovolj identificiran, je tako pritožba s tem sklepom izčrpana. Utemeljena pa je pritožba v nadaljevanju, in sicer v delu, kjer pritožnica navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, da bi lahko na podlagi 219. člena ZD izročilo ta predmet dedovanja na Republiko Slovenijo. Pritožnica pravilno navaja, da čeprav preide zapuščina brez dedičev na kaducitetnega upravičenca in sicer s trenutkom smrti zapustnika pa kljub temu, da ne gre za dedovanje, je treba pred sklepom o izročitvi tega premoženja v smislu določila 219 ZD zanesljivo ugotoviti, ali in kje obstaja predmet dedovanja - izročitve v trenutku odločanja1. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da so se vsi dediči po zapustniku dediščini odpovedali in je zato uporabilo ediktalni postopek, Republiko Slovenijo pa je obvestilo o zapuščini brez dedičev in sicer z vročitvijo sedaj izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je na podlagi uradnih evidenc ugotovilo, da je bila zapustnica lastnica osebnega vozila Renault Twingo in da zapuščina brez dedičev postane last Republike Slovenije, vendar pa sodišče prve stopnje ni ravnalo skladno z določilom 219. člena ZD, po katerem je treba izdati v takem primeru tudi sklep, da se osebno vozilo izroči organu, pristojnemu za gospodarjenje s posamezno vrsto premoženja. V tem smislu ni ugotovilo, kje se osebno vozilo nahaja. Sodišče prve stopnje do navedenega vprašanja, ki ga izpostavlja pritožba, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni zavzelo nikakršnega stališča. Sodišče prve stopnje je le pridobilo izjavo dveh oporočnih dedičev, sicer sta B. A. in B. B. podala pisno izjavo, da ne vesta kje se nahaja to osebno vozilo in da tudi ne vesta kdo razpolaga s ključi. Zakoniti dedič B. B. ni podal izjave v tej smeri, kljub temu, da ga je sodišče pozvalo, da poda takšno izjavo. Pravilno pa pritožba opozarja na to, da Republika Slovenija izročenega premičnega premoženja ne more prevzeti, ne da bi sodišče prve stopnje predhodno ugotovilo, kje se avto nahaja in kdo ima ključe. S tem je ostalo neznano dejstvo, ali avtomobil sploh še obstaja in če da, kje se nahaja in kje se nahajajo ključi in dokumentacija avtomobila. Pritožnica še navaja, da je od smrti pokojne preteklo že skoraj štiri leta in zato obstaja velika verjetnost, da osebno vozilo dejansko sploh ne obstaja več in ga tako ni mogoče izročiti kaducitetnemu upravičencu. Predmet, ki ne obstaja, ne more biti del zapuščinske mase in se tudi ne more izročiti udeleženki. Sodišče prve stopnje tako s tem, ko ni ugotovilo, kjer se osebno vozilo nahaja, če sploh še obstaja kot predmet zapuščine, ni popolno in pravilno raziskalo dejanskega stanja, da bi lahko uporabilo določbo 9. in 219. člena ZD in tako ni ugotovilo ali se to premično premoženje lahko izroči Republiki Sloveniji.

5. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe tretjega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s členom 163 ZD pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti kdo ima osebno vozilo v posesti, pri kom se ključi in prometno dovoljenje nahajata in s tem ugotoviti kdo ji ga je dolžan izročiti.

6. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo ponovno izvesti dokazni postopek glede ugotavljanja ali lahko osebno vozilo avtomobil Renault Twingo letnik 1999 sploh izroči Republiki Sloveniji, torej ali je dejansko obstajal v posesti pokojne v trenutku njene smrti. Iz uradnih evidenc sicer izhaja, da je bilo vozilo v trenutku smrti registrirano na pokojno, sodišče prve stopnje pa bo s poizvedbami pri ustrezni upravni enoti lahko prišlo do podatka, ali je pokojna še pred smrtjo razpolagala z osebnim vozilom in ali je prešlo na novega posestnika, in da torej ne sodi v zapuščinsko maso po pokojni. Sodišče prve stopnje tudi ni dobilo ustrezne izjave od dediča B. B., ki se je edini udeležil naroka za zapuščinsko obravnavo in bi že takrat lahko podal ustrezne podatke glede predmetnega osebnega vozila. Sodišče prve stopnje pa naj opravi tudi popis in cenitev pokojničinega premoženja po določbi prvega odstavka 184. člena ZD, ker to izhaja iz opravičenih razlogov, katere je navedla Republika Slovenije v pritožbi in sodišče prve stopnje njene izjave v postopku na prvi stopnji ni sprejelo. Popis in cenitev premoženja pa po določbi drugega odstavka 188. člena ZD lahko opravi tudi delavec sodišča, ki ga določi sodnik. Popis in cenitev premoženja lahko opravi tudi izvršitelj, ki ga določi zapuščinsko sodišče. Po določbi 189. člena ZD izvršitelj, ki opravi popis in cenitev zapuščine, pošlje podatke o popisu in cenitvi zapuščinskemu sodišču. Na podlagi tako pridobljenih podatkov bo sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, ali predmet dedovanja, to je osebno vozilo Renault Twingo obstaja kot del zapuščinske mase po pokojni, kje se to osebno vozilo nahaja, kjer se nahajajo ključi in dokumenti avtomobila, da bo lahko na podlagi teh podatkov izdalo ustrezen sklep o izročitvi premičnega premoženja Republiki Sloveniji. Po določbi člena 355 ZPP v zvezi s členom 366 ZPP, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče druge stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, razveljavi sklep sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V konkretnem primeru bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti cel sklop pravno relevantnih okoliščin, da bo lahko pravilno ugotovilo dejansko stanje o tem, ali obstaja predmet zapuščine in ali ga je mogoče izročiti Republiki Sloveniji, ob uporabi določbe prvega odstavka 219. člena ZD. Teh okoliščin pa ne more ugotavljati sodišče druge stopnje prvič, ker to sodi v del dejanske podlage odločitve sodišča prve stopnje in bi bila z ugotavljanjem dejanskega stanja na drugi stopnji kršena pravica strank do pritožbe. Sodišče druge stopnje še ugotavlja, da razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

1 Tako tudi sklep VSL I Cp 192/2015 z dne 18. 3. 2015 in VSL sklep III Cp 1023/2016 z dne 13. 4. 2016.