13. 10. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., Ž. Ž., in B. B., Z. Z., ki ju zastopa C. C., odvetnik v V., na seji senata dne 27. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1019/2002 z dne 24. 3. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1216/2001 z dne 5. 6. 2002, z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 464-496/00 z dne 9. 5. 2001 in z odločbo Upravne enote Brežice št. 321-162/92-142 z dne 5. 10. 2000 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravni organ prve stopnje je zavrnil denacionalizacijski zahtevek obeh pritožnikov, ker je štel, da pritožnik (A. A.) in pravna prednica obeh pritožnikov (mati) nista bila državljana Republike Slovenije, ampak državljana Republike Hrvaške, kakor tudi, da ni izpolnjen pogoj vzajemnosti iz tretjega odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju ZDen), ki je bil uveljavljen s 1. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDen (Uradni list RS, št. 65/98 – v nadaljevanju ZDen-B). Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je to odločbo odpravilo ter (samo) zavrnilo zahtevo za denacionalizacijo podržavljenega premoženja obeh pritožnikov, upravnemu organu prve stopnje pa vrnilo v ponovno odločanje zahtevo za denacionalizacijo glede dela premoženja, katerega vrnitev je zahteval nekdanji tretji solastnik podržavljenega premoženja. Upravno sodišče je tožbo obeh pritožnikov zoper odločbo drugostopnega upravnega organa zavrnilo, zavrnjena pa je bila tudi njuna pritožba na Vrhovno sodišče.

2.Pritožnika navajata, da je bil denacionalizacijski zahtevek vložen 6 let pred uveljavitvijo ZDen-B ter da sta ob vložitvi zahteve oba denacionalizacijska upravičenca izpolnjevala zakonske pogoje. Menita, da je dodaten zakonski pogoj, ki ga je za denacionalizacijske upravičence, ki niso slovenski državljani, uvedel ZDen-B, to je pogoj vzajemnosti, v neskladju s 155. členom Ustave, ker retroaktivno posega v denacionalizacijske postopke. Zatrjujeta, da so jima zaradi take zakonske ureditve bile kršene človekove pravice iz drugega odstavka 14. člena Ustave v zvezi s pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave) ter pravica do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave). Izhajajoč iz zatrjevanega neskladja ZDen-B z Ustavo zatrjujeta, da je bilo v upravnih in sodnih postopkih kršeno načelo pravne države (2. člen Ustave) ter prepoved povratne veljavnosti aktov (155. člen Ustave).

3.Trditev o kršitvi pravice do enakega varstva pravic, ki je sicer v sodnih postopkih odraz načela enakosti pred zakonom, pritožnika utemeljujeta z navedbo, da zaradi ZDen-B nista v enakem položaju, kot so tisti denacionalizacijski upravičenci (ki prav tako ne izkazujejo slovenskega državljanstva), katerih zahtevki so bili rešeni pred uveljavitvijo ZDen-B in so dobili vrnjeno podržavljeno premoženje. V neenakem položaju naj bi bila tudi v primerjavi s tistimi denacionalizacijskimi upravičenci, o zahtevah katerih bo odločeno po tem, ko bodo njihove države uveljavile vzajemnost za slovenske državljane. Navajata, da jima je ZDen-B v nasprotju s 155. členom Ustave odvzel status denacionalizacijskega upravičenca, ki sta ga sicer ob uvedbi denacionalizacijskega postopka imela. Glede vzajemnosti pritožnika sicer menita, da je v trenutku odločanja o denacionalizacijskem zahtevku v Republiki Hrvaški obstajala, saj je že začela učinkovati odločba Ustavnega sodišča Republike Hrvaške, ki je razveljavilo določbo hrvaškega "Zakona o naknadi za imovinu oduzeto za vrijeme jugoslavenske komunističke vladavine" (Narodne novine, št. 92/96 in nasl.), po kateri so imele tuje fizične osebe upravičenja po tem zakonu, če je to dogovorjeno z mednarodnimi sporazumi. Vprašanje, ali je v neki državi slovenskim državljanom priznana vzajemnost pri vračanju podržavljenega premoženja, pa je pravno vprašanje, za katerega pritožnika menita, da bi se z njim naše sodišče moralo ukvarjati in ga razrešiti. Kršitev pravice do sodnega varstva utemeljujeta z navedbo, da sta bila zaradi počasnega reševanja njunega zahtevka kaznovana, ker so upravna organa in sodišči odločali že ob upoštevanju ZDen-B. Pritožnika kršitev pravice do zasebne lastnine utemeljujeta z navedbo, da noben nacionalni zakon ne more omejevati zasebne lastnine, kot je to sicer storil ZDen-B.

B.

4.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, zato se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pravilnost uporabe zakona Ustavno sodišče presoja le, če je zaradi nepravilne uporabe zakona obenem kršena človekova pravica in temeljna svoboščina, ali če bi ugotovilo, da je sodišče odločitev utemeljilo na kakšnem pravnem stališču, ki je z vidika ustavnih pravic nesprejemljivo. Pri vprašanju, ali je v trenutku odločanja o denacionalizacijskem zahtevku bil izpolnjen pogoj vzajemnosti, kot sicer zatrjujeta pritožnika, gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, zato Ustavno sodišče ni preizkušalo trditev, ki se nanašajo na pravilnost odločitve sodišča o obstoju vzajemnosti v postopku preizkusa ustavne pritožbe.

5.Del očitkov o kršitvah človekovih pravic pritožnika utemeljujeta s sklicevanjem na določbe ZDen-B, ki so po njunem mnenju z dodatnim pogojem vzajemnosti neustavno posegle v te pravice. To velja zlasti za očitek o kršitvi drugega odstavka 14. člena Ustave v povezavi s pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in s pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave), ki ga pritožnika povezujeta z navedbo, da je ZDen-B v neskladju s 155. členom Ustave. Kot povedano Ustavno sodišče v postopku preizkusa ustavne pritožbe ne presoja skladnosti posameznih zakonskih rešitev z Ustavo. Trditev o kršitvah človekovih pravic zato ni mogoče utemeljiti (zgolj) s sklicevanjem na domnevno neskladnost zakonske spremembe z Ustavo. Tudi sicer je bila ta zakonska sprememba predmet ustavnosodne presoje. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998 (Uradni list RS, št. 76/98 in OdlUS VII, 190) v točki 37 in 38 povedalo, da določitev vzajemnosti, ki jo je uvedel ZDen-B, ni v neskladju z Ustavo. Hkrati je pojasnilo (točka 39), da se pogoj vzajemnosti lahko nanaša le na tiste postopke denacionalizacije, ki do uveljavitve novele ZDen niso pravnomočno končani. Ker pritožnika za utemeljitev trditev o kršitvah drugega odstavka 14. člena ter 22. in 33. člena Ustave, razen sklicevanja na po njunem mnenju neustavno določbo ZDen-B glede dodanega pogoja vzajemnosti, ne navajata okoliščin, ki bi bile pomembne za to ustavno pritožbo, je Ustavno sodišče očitke o kršitvah teh človekovih pravic ocenilo kot neutemeljene.

6.Kolikor pritožnika uveljavljata, da je v postopku, v katerem sta bili izdani izpodbijani sodbi, prišlo do kršitve pravice do sojenja v razumnem roku (23. člen Ustave), jima Ustavno sodišče pojasnjuje, da je z odločitvijo sodišč v obravnavani zadevi dejanje, s katerim naj bi bila pritožnikoma kršena navedena ustavna pravica, že prenehalo. Morebitne zahtevke iz naslova domnevne kršitve pravice lahko pritožnika v takem primeru uveljavljata v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave). Pritožnika nista izkazala, da bi to sodno pot izkoristila. Glede na to ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva, zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo.

7.Očitka o kršitvah 155. člena Ustave, ki ga pritožnika povezujeta z 2. členom Ustave, Ustavno sodišče ni posebej obravnavalo, saj navedeni ustavni določbi ne urejata človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan