Jedro

Proti pritožbeno neizpodbijani odločitvi sodišča prve stopnje (v zvezi z revizijo proti odločbi sodišča druge stopnje) ni mogoče vložiti revizije.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek iz nasprotne tožbe na prenehanje služnostne pravice hoje in vožnje v breme vsakokratnega lastnika nepremičnin parc. št. 61/1 in 60/2 vl. št. 629 k.o..., ki je last toženca, ker naj bi po tožbenih trditvah prenehala gospodarska upravičenost za njen obstoj (pot je zarisana v skici, priloženi k sodbi). Istočasno je zavrnilo tudi zahtevek po nasprotni tožbi na opustitev poseganja v lastninsko pravico, ki jo ima toženec na zemljiščih, preko katerih poteka služnostna pot. Z isto sodbo pa je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki izstaviti za vknjižbo v zemljiško knjigo primerno listino, na podlagi katere bo možen vpis služnostne pravice v skladu s skico, priloženo sodbi. Toženi stranki je tudi naložilo, da mora s trase služnostne poti odstraniti nasuto zemljo in kamenje.

Proti takšni sodbi je vložila pritožbo tožena stranka v okviru odločitve o zavrnitvi nasprotne tožbe s predlogom na ugoditev zahtevku ali na razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. To pritožbo pa je sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo.

Toženec vlaga revizijo s predlogom na spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka po tožbi na ugotovitev služnosti in na ugoditev nasprotnemu tožbenemu zahtevku na prenehanje sporne služnosti. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjuje, da priposestvovanje kot podlaga za nastanek služnostne pravice ni moglo nastopiti, predvsem pa ne v obsegu odločitve izpodbijane sodbe. Graja odločitev, po kateri je dovoljen vpis sporne služnosti poti v širini treh metrov, čeprav se zemljišče uporablja v glavnem za hojo. Glede zavrnitve nasprotnega tožbenega zahtevka se tožena stranka v reviziji sklicuje na določbo 33. člena Ustave RS, ki zagotavlja pravico do zasebne lastnine, ki jo je mogoče po določbi 67. člena Ustave omejiti le zaradi njene gospodarske, socialne ali ekološke funkcije. Služnost, ki jo zahteva tožeča stranka, pa ne zagotavlja gospodarske funkcije lastnine. Sklicuje se tudi na določbe 12. člena SPZ (Stvarnopravnega zakonika), po katerih je potrebno stvarne pravice izvrševati v skladu s temeljnimi načeli SPZ, z njihovim namenom in z naravo stvari.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

Po določbi 367. člena ZPP je revizijo mogoče vložiti le zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji. Iz podatkov spisa pa sledi, da je odločitev o ugotovitvi obstoja služnostne pravice poti po spornem zemljišču postala pravnomočna že s sodbo sodišča prve stopnje z dne 29.5.2003, s katero je toženi stranki bilo naloženo, naj za vknjižbo služnostne pravice v zemljiško knjigo izstavi tožeči stranki primerno listino, ker bo sicer to nadomestovala sodba, istočasno pa ji je bilo naloženo, naj s trase služnostne poti odstrani ovire. Omenjena sodba je postala pravnomočna zato, ker je toženec v navedenem obsegu pritožbeno ni izpodbijal. Pritožbo je namreč vložil le proti odločitvi o nasprotnem tožbenem zahtevku na prenehanje sporne služnosti. Kolikor torej revizija izpodbija odločitev o tem, da služnost obstoji, da je priposestvovana, da mora tožena stranka odstraniti z nje ovire in da mora tožeča stranka izročiti za vknjižbo služnostne pravice ustrezno listino, napada prej omenjeno sodbo sodišča prve stopnje, kar pa glede na določbo 367. člena ZPP ni mogoče. V navedenem obsegu je bilo treba po določbi 377. člena ZPP revizijo zavreči. Revizija pa ni dovoljena tudi v obsegu izpodbijanja odločitve o zavrnitvi zahtevka po nasprotni tožbi. Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi tožena stranka kadarkoli svoj nasprotni tožbeni zahtevek vrednostno opredelila, čeprav jo k temu zavezuje določba 39. člena ZPP. Prvo opredelitev vrednosti spornega predmeta je podala šele v reviziji, kar pa je glede na določbo 44. člena ZPP prepozno. Zaradi izostanka navedbe vrednosti spornega predmeta je bilo torej treba zavreči tudi ta del revizije (377. člen ZPP).