Jedro

Prostovoljne izročitve predmetov ni mogoče šteti za hišno oziroma osebno preiskavo, zato se v takšni procesni situaciji sestavi le zapisnik o zasegu predmetov (v katerem se navede, kateri predmeti so bili osebi zaseženi, pa tudi bistvene okoliščine tega preiskovalnega dejanja).

Policistov poziv v okviru uradnega dejanja, ki ga sme opraviti (šlo je za sum storitve kaznivega dejanja), ne pomeni nedovoljenega vpliva na voljo drugega oziroma neprimerne oblastvene prisile, ki bi pomenila neustaven poseg v obsojenčevo pravico do zasebnosti.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprostita plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo IV K 87822/2010 z dne 21. 3. 2011 obsojena D. T. in G. K. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena v zvezi z 22. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojenemu D. T. je izreklo kazen dve leti in pet mesecev zapora, obsojenemu G. K. pa kazen dve leti zapora. Sodišče je oba obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 87822/2010 z dne 30. 9. 2011 pritožbi zagovornika obsojenega D. T. delno ugodilo, pritožbi okrožnega državnega tožilca pa v celoti ter izpodbijano sodbo v odločbah o kazenski sankciji in varnostnem ukrepu, po uradni dolžnosti pa za oba obsojenca o vštetju pripora, spremenilo tako, da je obsojenemu D. T. določilo kazen štiri leta in pet mesecev zapora, mu preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 147/2007 z dne 25. 2. 2008, ter mu izreklo enotno kazen pet let in štiri mesece zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu. Varnostnega ukrepa odvzema predmetov obsojencu ni izreklo. Obsojenemu G. K. je sodišče izrečeno kazen zvišalo na štiri leta zapora ter mu vanjo vštelo čas, prestan v priporu in hišnem priporu. V preostalem je pritožbo zagovornika obsojenega D. T., v celoti pa pritožbi zagovornikov obsojenega G. K. in staršev obsojenega D. T. zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenemu G. K. je naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlagajo zahtevi za varstvo zakonitosti: zagovorniki obsojenega D. T. zaradi, kot navajajo v uvodu zahteve, bistvenih kršitev določb postopka po 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V zahtevi navajajo, da je policija od soobsojenega G. K. nezakonito pridobila ključni dokaz – paket s prepovedano drogo, ki se je nahajal v njegovi športni torbi, ker ni pridobila odredbe preiskovalnega sodnika, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta obsojenca sama izročila inkriminirani paket, drugostopenjsko sodišče pa meni, da je ključni dokaz pridobljen zakonito zato, ker so policisti ves čas postopali skladno z Zakonom o nadzoru državne meje (v nadaljevanju ZNDM-2), kar predstavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, da policija ni imela mandata za postopanje po ZNDM-2 ter da glede na ukaz policista ni mogoče šteti, da je bila droga izročena prostovoljno. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje; zagovornik obsojenega G. K. zaradi, kot navaja v uvodu, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. V obrazložitvi zahteve navaja, da so bili ključni dokaz pridobljeni s kršitvijo obsojenčevih ustavnih pravic in kršitvijo določb ZKP, ker so policisti do njih prišli na podlagi nezakonito izvedene osebne preiskave obsojenca, da obsojenec v osebno preiskavo ni privolil, ker je ukaz policista razumel kot svojo dolžnost, zato ne moremo govoriti o informiranem in prostovoljnem pristanku na izvedbo osebne preiskave, da določbe ZNDM-2, na katere se v razlogih sodbe sklicuje pritožbeno sodišče, niso relevantne, ker ni bil podan sum, da je šlo za čezmejno kriminaliteto ter da je sodišče zagrešilo kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker ni izvedlo poizvedb pri izvršitelju M. H. in strokovni sodelavki L. K. v zvezi s fotografijami vozila.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovorih na zahtevi za varstvo zakonitosti, podanima skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala zavrnitev zahtev. V zvezi z zahtevo zagovornikov obsojenega D. T. navaja, da sta že nižji sodišči natančno in pravilno obrazložili, zakaj in na podlagi katerih predpisov so bili policisti pristojni ukrepati na način, kot so to storili v obravnavanem primeru, nasprotje med razlogi ene in druge sodbe pa ne more predstavljati kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker bi takšno nasprotje bilo lahko podano le v razlogih iste sodbe. V zvezi z zahtevo zagovornika obsojenega G. K. pa navaja, da v obravnavanem primeru ni šlo za opravljanje hišne oziroma osebne preiskave, ker so policisti svoje pristojnosti opravljali v skladu z ZNDM-2 ter v tem okviru opravili tudi kontrolo prevoznega sredstva, pri kateri so zakonito našli za obsojenca obremenilne dokaze.

4. Odgovora na zahtevi za varstvo zakonitosti sta bila poslana obsojencema ter njunim zagovornikom, ki pa se o njiju niso izjavili.

B-1.

5. Vrhovno sodišče po preučitvi podatkov spisa ter sodbe sodišča prve in druge stopnje uvodoma ugotavlja: da so policisti Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana dne 18. 11. 2010 pri opravljanju dela preprečevanja čezmejne kriminalitete in nedovoljenega vstopa in bivanja v Republiki Sloveniji na avtocesti A1 iz smeri Trojan proti Ljubljani na počivališču Lukovica ustavili osebno vozilo znamke Audi; da sta bila v vozilu višjega cenovnega razreda mlada fanta (G. K. kot voznik in D. T. kot sopotnik), ki sta vozila z veliko hitrostjo, zato se je policistu D. B. porajal sum, da je vozilo morebiti ukradeno; da je policist D. B. od voznika zahteval vozniško in prometno dovoljenje, slednjega voznik ni imel pri sebi, izročil pa mu je listine, ki so kazale, da je vozilo last neke gospodarske družbe; da je policistka V. A. preko računalnika preverila lastništvo vozila ter ugotovila, da je vozilo last voznika G. K., glede na vsebino prej navedenih listin pa so policisti preverili številke šasije na vozilu ter tudi skrito nalepko v notranjosti vozila, saj le na podlagi številke šasije ni bilo mogoče potrditi pristnosti vozila; da je policist D. B. pri tem na zadnjem sedežu za voznikovim sedežem opazil športno torbo, pozval voznika (obsojenega G. K.), da jo odpre, ta je ob tem postal nemiren, vendar je torbo odprl in njeno vsebino metal na zadnji sedež vozila; da je policist D. B. na dnu torbe v posebnem predalu opazil izboklino ter pozval G. K., naj pokaže, kaj ima v tem delu torbe; da je G. K. obotavljaje na ponovni poziv policista odprl tudi ta predel torbe ter policistom izročil rjav paket, prelepljen s lepilnim trakom, v katerem so bili trije manjši paketi s po 510,36 gramov, 501,95 gramov in 493,21 gramov prepovedane droge heroin; da so policisti zaradi obstoja utemeljenega suma, da je v osebnem vozilu še več prepovedane droge oziroma substanc za redčenje in predelavo prepovedanih drog, obsojenemu G. K. zasegli osebno vozilo, v katerem je bil kasneje pri preiskavi vozila na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika za hišno preiskavo (pod sovoznikovim sedežem) najden še paket s 497,28 gramov prepovedane droge heroin.

B-2.

6. Zagovorniki obsojencev v zahtevah za varstvo zakonitosti trdijo, da so ključni dokazi v obravnavani zadevi pridobljeni s kršitvijo ustavnih pravic obsojenega G. K. oziroma kršitvijo določb ZKP (kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP). Kršitev utemeljujejo z navedbami, da so policisti do inkriminirane droge prišli na podlagi nezakonito izvedene osebne preiskave obsojenega G. K., za katero ni bila pridobljena odredba preiskovalnega sodnika, ki predstavlja grob poseg v obsojenčevo zasebnost. Navajajo, da niso obstajali razlogi za sum storitve kateregakoli kaznivega dejanja, ker je policist ob pregledu torbe že vedel, da vozilo ni bilo ukradeno, da policist obsojenca ni seznanil z njegovimi pravicami (ki jih ima po določbah o osebni preiskavi), da je policija z ukazom obsojenemu G. K., naj odpre predal športne torbe, zlorabila svoja pooblastila, ker zanj ni imela pravne podlage in ga obsojenec ni bil dolžan upoštevati ter da izročitev prepovedane droge policistom ni bila prostovoljna, ker je obsojeni G. K. ukaz policista, naj pokaže vsebino torbe, razumel kot svojo dolžnost. 7. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodbe I Ips 54686/2010 z dne 7. 10. 2010, I Ips 151/2011 z dne 17. 11. 2011, I Ips 32544/2010 z dne 24. 8. 2012) presodilo, da prostovoljne izročitve predmetov ni mogoče šteti za hišno oziroma osebno preiskavo, zato se v takšni procesni situaciji sestavi le zapisnik o zasegu predmetov. O dokazni vrednosti zapisnika o zasegu predmetov se je Vrhovno sodišče opredelilo v sodbi I Ips 67355/2010 z dne 22. 3. 2012, v kateri je presodilo, da je namen zapisnika o zasegu predmetov, da se v njem navede, kateri predmeti so bili osebi zaseženi, zapisnik pa mora obsegati tudi bistvene okoliščine tega preiskovalnega dejanja. Slednjemu je namenjena rubrika „okoliščine zasega predmetov“ v policijskem obrazcu za sestavo zapisnika o zasegu predmetov.

8. Kot utemeljeno ugotavljata že nižji sodišči (sodišče prve stopnje na 7. strani sodbe, pritožbeno sodišče v 10. točki na sedmi strani sodbe), policisti v obravnavanem primeru niso opravili osebne preiskave obsojenega G. K., temveč je obsojenec na poziv policistov sam, torej prostovoljno, odprl športno torbo ter policistom izročil paket, v katerem so bili trije manjši paketi s prepovedano drogo heroin. Obsojenčeva prostovoljna izročitev predmetov izhaja iz zapisnika o zasegu predmetov (listovna številka 170/6 spisa), iz katerega je razvidno, da je obsojeni G. K. tri zavitke s prepovedano drogo iz športne torbe sivo-črne barve policistom izročil sam in ga po tem, ko mu je bil prebran, brez pripomb podpisal. Da je bila izročitev zavitkov s prepovedano drogo prostovoljna, je sodišče sklepalo tudi na podlagi izpovedb policistov K. B., V. A. in D. B., ki so bili navzoči ob zasegu predmetov in so skladno potrdili, da je obsojeni G. K. sam odprl spodnji predal športne torbe, vzel iz njega paket s prepovedano drogo ter ga izročil policistom. Opisana procesna situacija, v kateri je obsojenec na poziv policistov sam izročil inkriminirani predmet, od policistov ni zahtevala predhodne pridobitve sodne odredbe za preiskavo vozila oziroma osebne prtljage obsojenca, zato je sodišče smelo opreti sodbo na dokaze, pridobljene na tak način in ni kršilo določbe 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevama za varstvo zakonitosti, da je policija z ukazom obsojenemu G. K., naj odpre predal športne torbe, zlorabila svoja pooblastila ter da izročitev prepovedane droge policistom zaradi izrečenega ukaza ni bila prostovoljna.

10. Zakon o policiji (v nadaljevanju ZPol) v drugem odstavku 34. člena taksativno(1) našteva, kdaj smejo policisti ukazovati posameznikom ali pravnim osebam: kadar je potrebno zavarovati življenje ljudi, premoženje pred uničenjem, poškodovanjem, tatvino in drugimi oblikami škodljivosti, kadar je potrebno zagotoviti varnost cestnega prometa, kadar je potrebno preprečiti nerede, nemire in druge podobne kršitve javnega reda ter kadar je potrebno odvrniti škodljive posledice naravnih in drugih nesreč. V obravnavani procesni situaciji ni šlo za ukaz policista obsojenemu G. K., da odpre športno torbo in policistom izroči inkriminirani paket s prepovedano drogo, temveč za poziv k takšnemu ravnanju, ki ga je obsojenec sam, prostovoljno izpolnil. Kot pravilno ugotavlja že pritožbeno sodišče, takšno ravnanje policistov ne predstavlja neprimerne oblastvene prisile, ki bi pomenila neustaven poseg v obsojenčevo pravico do zasebnosti. Povedano drugače; policisti v obravnavanem primeru niso v nasprotju z voljo obsojenega G. K. sami odprli njegove športne torbe, iz nje zlagali stvari ter jih preiskovali, temveč je to storil obsojenec prostovoljno in neposredno po najdbi prepovedane droge brez pripomb podpisal zapisnik o zasegu predmetov. Ni se mogoče strinjati z zagovornikom, da je obsojenec torbo odprl in mamilo izročil pod prisilo, ker ga je policist pozval, da naj torbo odpre. Prisiljenost ne pomeni policijskega poziva. Poziv policista, ki v okviru uradnega dejanja, ki ga sme opraviti (šlo je za sum storitve kaznivega dejanja), ne pomeni nedovoljenega vpliva na voljo drugega. Vsakega stika občana, s katerim ima policist postopek v okviru uradnega dejanja, pri katerem občan poda neko izjavo ali nekaj stori, s policistom, ni mogoče šteti za oblastno prisilo, saj v nasprotnem primeru ne bi bilo mogoče šteti nobene izjave ali dejanja za prostovoljnega, ali povedano drugače, težko si je zamisliti, da bi nekdo dal izjavo ali storil kakšno dejanje brez kakršnegakoli ravnanja policije.

11. Neutemeljena je tudi trditev zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega G. K., da se je v obravnavani procesni situaciji postopek že skoncentriral na obsojenega G. K., da torej ni šlo za splošno poizvedovanje policije v obsegu določbe 148. člena ZKP ter da bi zato moral biti obsojenec poučen o svojih pravicah. Kot je presodilo že pritožbeno sodišče (10. točka na 7. strani sodbe), je kritična točka osredotočenosti suma na obsojenega G. K. nastopila šele, ko je obsojenec policiji sam izročil inkriminirani paket s prepovedano drogo. Iz razlogov izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje in podatkov spisa (zlasti izpovedbe priče policista D. B., ki je opravil postopek z obsojenim K.) izhaja zgolj, da se je obsojeni G. K., ko so policisti v vozilu opazili športno torbo, obnašal nemirno ter da je obotavljaje odprl zadrgo spodnjega predela športne torbe. Iz navedenega ni mogoče sklepati, da bi policisti razpolagali s kakršnimikoli konkretnimi, to je preverljivimi, podatki, da je obsojenec storil kaznivo dejanje. Sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili, da je bil sum že osredotočen na obsojenega K., ko je bil pozvan, naj pokaže vsebino torbe (sodba sodišča druge stopnje stran 6 in sodba sodišča prve stopnje stran 7). Obstajal je sum, kot zaključuje prvostopenjsko sodišče, da se v torbi nahajajo pripomočki za manipuliranje z avtomobilom, in da še ne gre na skoncentriran sum na obdolženca, ampak še vedno za sum storitve kaznivega dejanja, kar je bila podlaga za ravnanje policista na podlagi določbe drugega odstavka 148. člena ZKP(2). V sodbi sodišča prve stopnje je ugotovljeno, da so policisti pri opravljanju svojih nalog, torej nalog, za katere so pooblaščeni na podlagi določbe drugega odstavka 148. člena ZKP, zaznali, da gre za sum storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in zato so bili tudi dolžni ukrepati tako, kot jim zapovedujejo določbe prvega in drugega odstavka 148. člena ZKP. Ugotovljeno pa je tudi bilo, kar je bilo že poudarjeno, da je obsojeni K. sam odprl torbo ter zložil iz nje stvari ter odprl tudi predal, v katerem so se nahajali zavitki z mamilom in te zavitke izročil policistu.

12. Zagovorniki obsojenega D. T. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Trdijo, da obstaja nasprotje med razlogi sodbe sodišča prve stopnje v delu, kjer sodišče ugotavlja, „da sta obdolženca na poziv policistov sama izročila predmete, ki sta jih imela pri sebi“ ter sodbe pritožbenega sodišča v delu, kjer to ugotavlja, da je bil sporni dokaz pridobljen zakonito, „ker so policisti ves čas postopali skladno z Zakonom o nadzoru državne meje (v nadaljevanju ZNDM-2)“.

13. Za kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP gre, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi v precejšni meri s seboj v nasprotju ali če je v odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini dokazov in med njihovo resnično vsebino. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 418/2008 z dne 12. 3. 2009 presodilo, da so odločilna dejstva le tista, na katera se neposredno veže uporaba splošnega in posebnega dela Kazenskega zakonika (materialnopravno relevantna dejstva) ali kakšne določbe kazenskega procesnega prava (procesnopravno relevantna dejstva). Kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP se torej nanaša na materialno ali procesnopravno relevantna dejstva, ne pa na uporabo prava, zato zatrjevana kršitev v izpodbijani pravnomočni sodbi ni podana.

14. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek na 7. strani) in sodbe višjega sodišča (10. in 11. točka na 7. in 8. strani) izhaja, da sta obe sodišči presodili, da je obsojeni G. K. policistom inkriminirani paket sam izročil. Takšni presoji je pritožbeno sodišče dodalo še ugotovitev, da so policisti ves čas postopali zakonito, ker so ravnali v skladu z določbami ZNDM-2, po katerem smejo policisti v okviru takoimenovanih izravnalnih ukrepov opraviti kontrolo prevoznega sredstva, ki zajema zunanji in notranji vidni pregled prevoznega sredstva in preiskavo prevoznega sredstva, kar pomeni podroben pregled vseh delov vozila, vključno z razstavljanjem posameznih delov prevoznega sredstva. V skladu s 35. členom ZNDM-2 smejo policisti izvajati izravnalne ukrepe (med katere sodi tudi kontrola prevoznega sredstva in stvari), če obstaja utemeljena verjetnost, da je oseba prestopila notranjo mejo, obenem pa mora biti ukrep med drugim primeren za preprečevanje in odkrivanje čezmejne kriminalitete. Sodišče prve stopnje v okviru dokaznega postopka navedenih pogojev za izvajanje izravnalnih ukrepov ni podrobneje ugotavljalo, temveč je le ugotovilo, da so postopek z obsojencema izvajali policisti pripadniki Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana. Pritožbeno sodišče na tako nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s pogoji za izvajanje izravnalnih ukrepov po presoji Vrhovnega sodišča ne bi smelo uporabiti ZNDM-2, vendar pa dodatna pravna podlaga, omenjena v sodbi pritožbenega sodišča, na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe ne vpliva. Višje sodišče je namreč (10. in 11. točka na 7. in 8. strani sodbe) pritrdilo sodišču prve stopnje in utemeljeno presodilo, da policisti niso opravili neutemeljene osebne preiskave obsojenega G. K. in njegove prtljage, ker je obsojenec policistom inkriminirani paket s prepovedano drogo sam izročil, zato obsojenca tudi niso bili dolžni poučiti o njegovih procesnih pravicah.

15. Zagovornik obsojenega G. K. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da ne držijo navedbe v potrdilu o zasegu predmetov, da je obsojenec zasežene predmete policiji sam izročil, da je policist obsojencu večkrat ukazal, naj mu pokaže vsebino torbe, čeprav za to ni imel pravne podlage ter da je v zadnjem času opaziti vse bolj represivno delovanje vseh vej oblasti, ki se kaže v vse manjši občutljivosti za človekove pravice. Zagovorniki obsojenega D. T. pa navajajo, da je dal G. K. s svojim obnašanjem (ko ni hotel odpreti spodnjega predala športne torbe) policistom jasno vedeti, kaj je njegova volja, ki bi posledično zahtevala drugačno ravnanje policistov, da je obsojenec pri izročitvi prepovedane droge preprosto klonil pod policijskimi pritiski, da policisti pri svojem delu v obravnavanem primeru niso zasledovali legitimnega cilja ter da policista ob zaustavitvi vozila nista razpolagala niti z enim indicem, ki bi kazal na to, da je bilo vozilo pridobljeno v čezmejni kriminaliteti. Vložniki zahtev s temi navedbami ne uveljavlja kršitve zakona, temveč izražajo nestrinjanje z dokazno presojo sodišča prve in druge stopnje v izpodbijani pravnomočni sodbi. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

16. Neutemeljena in v nasprotju s podatki spisa je tudi trditev zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega G. K., da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker da ni opravilo poizvedb pri izvršitelju M. H. in strokovni sodelavki L. K., ki sta dne 17. 12. 2010 opravila pregled vozila, pri katerem so bile posnete fotografije vozila, ki jih sodišče ni pridobilo in iz katerih je razvidno, da je bila iz otroškega sedeža sneta prevleka, kar potrjuje obsojenčev zagovor, da so policisti ob pregledu vozila dne 19. 11. 2010 pregledali tudi otroški sedež in iz njega sneli prevleko. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče v okviru dokaznega postopka opravilo omenjene poizvedbe ter na glavni obravnavi dne 21. 3. 2011 pregledalo fotografije vozila na prilogah C 14 do C 22. C.

17. Kršitve zakona, na katere se sklicujejo zagovorniki obsojenih G. K. in D. T. v zahtevah za varstvo zakonitosti, niso podane, zahtevi pa sta vloženi tudi zaradi razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato ju je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

18. Upoštevaje premoženjske razmere obsojencev ter dejstvo, da prestajata večletne zaporne kazni, ju je Vrhovno sodišče v skladu s četrtim odstavkom 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo povrnitve sodne takse kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Op. št. (1): Enako tudi Miroslav Žaberl, Policijska pooblastila, Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, Visoka policijsko-varnostna šola, Ljubljana 2001, str. 58. Op. št. (2): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 330/2003 z dne 15. 1. 2004.