Jedro

1. Ker je izvedenka na vsa vprašanja tožene stranke pisno odgovorila, sodišču prve stopnje ni bilo treba izvedenko še vabiti na obravnavo.

2. Azbestni prah je nevarna stvar. Tožnik je delal pod neustreznimi pogoji zaradi katerih je zbolel za azbestno boleznijo in tožena stranka mu je za to škodo odgovorna objektivno.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 3.500.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.6.2002 do 12.9.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 13.9.2003 dalje do plačila pa v višini predpisanih zamudnih obresti, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožniku 145.028,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.9.2003 do plačila v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik, ki je delal pri toženi stranki in bil izpostavljen azbestu, zbolel za azbestno boleznijo in sicer azbestozo rebrne mrene v obliki plevralnih plakov, ploščic in diskretno parenhimsko azbestozo pljuč. Tožena stranka je tožniku odgovorna za škodo, ki jo trpi zaradi te poklicne bolezni, zato je tožniku priznalo za telesne bolečine in nevšečnosti, ki jim je bil in jim bo izpostavljen, 1.000.000,00 SIT odškodnine, za strah 2.000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 500.000,00 SIT, skupaj 3.500.000,00 SIT, v preostalem delu je tožnikov zahtevek zavrnilo. Dejstvo je, da so tožnikove sedanje težave v pretežni meri posledica kroničnega obstruktivnega bronhitisa, to je pljučne bolezni, za katero tožena stranka ne odgovarja, zato predvsem višji zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti po mnenju prvostopenjskega sodišča ni utemeljen.

Proti sodbi vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

Tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovemu zahtevku v celoti ugodi. V obrazložitvi pritožbe zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni pravilno odločilo, ko mu je iz naslova fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, kakor tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo nižja zneska od zahtevanih. Izvedenka je ugotovila, da bolezen napreduje, tožnikovo zdravstveno stanje se slabša. Zato bodo potrebni redni pregledi, redne rentgenske preiskave in preiskave pljučne funkcije. Ni izključeno, da bo v bodoče potrebna tudi invazivna diagnostika kot bronhoskopija, punkcija pljuč in medrebrnega prostora, še zlasti če bi obstajal sum na razvoj maligne bolezni, kot sta mezoteliom ali pljučni rak. Tožnik je star šele 56 let in njegovo nadaljnje življenje bi bilo brez azbestne bolezni drugačno, predvsem pa kvalitetnejše, na kar druge bolezni, ki jih ima, nimajo tolikšnega vpliva kot ravno azbestna bolezen. Izvedenka je zmanjšanje njegovih aktivnosti ocenila samo na podlagi rezultatov pljučne funkcije, kar je po mnenju pritožnika enostransko in bi bilo potrebno zadevo gledati v širšem smislu. Tožnik bi rad zahajal v hribe in v vseh letnih časih in vremenskih razmerah prehodil vse slovenske hribe. Kronični obstruktivni bronhitis je gotovo vplival na njegov tempo hoje v gorah, vendar se je na to navadil. Sedanje zdravstveno stanje, ko so se pojavile še spremembe na pljučih s stalno prisotnostjo strahu, da bo bolezen napredovala, če se prehladi ali zboli za pljučnico, pa je njegovo življenje ohromilo do take mere, da je hojo v hribe opustil. Prav tako je temu moral prilagoditi svoj način življenja. Trenutno je osrednji razlog zmanjšanja kvalitete življenja tožnika res kronična obstruktivna pljučna bolezen, vendar pri tem ni mogoče zanemariti tudi vpliva azbestoze in glede prognoze vnaprej je nedvomno močnejši vpliv slednje.

Tudi tožena stranka je vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Opozarja, da je zahtevala neposredno zaslišanje izvedenke, ker je prepričana, da bi to bistveno prispevalo k boljši razjasnitvi zadeve. V pripravljalni vlogi je izpostavila vrsto vprašanj, na katera izvedenka ni odgovorila, so pa bistvena za odločitev glede njene odgovornosti. Izvedenka bi morala pojasniti, kakšna je bila obremenitev tožnika z azbestom pri toženi stranki, da je ta odgovorna objektivno za tožnikovo bolezen. V dopolnitvi izvedenskega mnenja je izrecno zapisala, da je verifikacija potekala v skladu z določili Pravilnika o določitvi poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu. Izvedenka tudi ni odgovorila glede zmanjšanja telesne zmogljivosti tožnika, ki naj bi bila v zvezi z azbestno boleznijo. Preiskava pljučnih funkcij pri tožniku je pokazala, da so v mejah normale. Brez dvoma tožnikove zmogljivosti zmanjšuje KOPB, zato je tožena stranka želela z neposrednim zaslišanjem izvedenke ugotoviti, v čem se kaže ta možen vpliv na manjšo zmogljivost tožnika v povezavi z azbestno boleznijo. Tožena stranka ne sprejema odločitve, da pripada tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 500.000,00 SIT, saj zaradi same azbestne bolezni pri tožniku splošne življenjske aktivnosti niso zmanjšane, ker preiskava pljučne funkcije tega ni potrdila. Zato sodišče tožniku iz tega naslova ne bi smelo priznati odškodnine. Kako bi bil tožnik sploh lahko izpostavljen ekstremnim telesnim naporom, ko je že zaradi astme obremenjen v vsakdanjem življenju in mora že zaradi te bolezni uporabljati pumpico. O tem bi tožena stranka vprašala izvedenko, če bi jo sodišče neposredno zaslišalo. Tudi odškodnina za strah je pretirana. V prilogi Dela - Znanost z dne 11.8.2003 je bil objavljen članek dr. Zlate Remškar z naslovom "Všečnost namesto strokovnosti". Iz podatkov v tem članku je razvidno, da prevladujejo v praksi primeri, kjer gre za prizadetost rebrne mrene, ki funkcionalno ne prizadevajo bolnikov in običajno tudi ne vplivajo na dobo njihovega preživetja, izjemno redki so primeri, da bolniki zaradi azbestne bolezni umrejo. Strah je do neke mere razumljiv. V konkretnem primeru pa je previsok. Tudi odškodnina iz naslova telesnih bolečin je previsoka. Pregledi v povezavi z azbestno boleznijo so bili opravljeni. Tožnik jim je bil izpostavljen prostovoljno zaradi dokazovanja svoje bolezni, tožena stranka pa se tudi ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da so sevanja zdravju škodljiva. Dr. D. je v zadevi P 117/2002 izrecno povedal, da rentgenska slikanja in slikanja s CT ne morejo imeti nobenih zdravstvenih težav, saj so odmerki rentgenskega sevanja veliko premajhni, da bi povzročali zdravstvene nevšečnosti. Predlaga razveljavitev sodbe v ugodilnem delu in ponovno obravnavanje zadeve.

Tožena stranka je odgovorila tudi na pritožbo tožnika in predlagala zavrnitev te pritožbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožene stranke glede temelja odškodninske odgovornosti : Izvedenka dr. E. M. je po naročilu sodišča izdelala pisno izvedensko mnenje, ki je bilo pred obravnavo vročeno obema pravdnima strankama. Ko je tožena stranka sodišču poslala nanj pripombe, so bile te posredovane izvedenki, ki je z odgovori na te pripombe izvedensko mnenje dopolnila. Ker je izvedenka na vsa vprašanja tožene stranke pisno odgovorila, sodišču prve stopnje ni bilo treba izvedenko še vabiti na obravnavo. Zato ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve postopka, če ima tožena stranka z očitkom, da izvedenko sodišče ni zaslišalo na obravnavi, to v mislih. Po 253. členu ZPP sodišče odloči, ali naj izvedenec da svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi ali naj ju da tudi pisno pred obravnavo. Čeprav je pravilo ustno zaslišanje izvedenca, v praksi prevladuje pisna izdelava izvedenskega mnenja. Sodna praksa pa je tudi enotna v stališču, da je zaslišanje izvedenca v primeru, ko mu je sodišče naložilo, da izdela pisno izvedensko mnenje, nujno samo, ko ima stranka za izvedenca dodatna vprašanja ali pripombe, na katera ni pisno odgovoril. V konkretni zadevi ni šlo za takšno situacijo, saj so bila vprašanja tožene stranke obravnavana, ker je nanje izvedenka pisno odgovorila. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 13.6.2003 izvedenko spraševala samo, ali je verifikacija potekala v skladu z določili Pravilnika o določitvi poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in ali tožnik izpolnjuje obvezne pogoje verifikacije po navedenem pravilniku. Izvedenka je v dopolnitvi na ta vprašanja povsem jasno odgovorila. V prvi točki dodatnega mnenja je pojasnila, da je verifikacija azbestne bolezni potekala v skladu z določili Pravilnika o določitvi poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu po točkah 2.1, 2.2, 3.2.1, 3.2.3 in 3.2.4 Pravilnika. S tem je bil na zastavljeno vprašanje v celoti odgovorjeno. Sodišče prve stopnje je iz tega izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da je tožnik zbolel za poklicno boleznijo, zato je utemeljeno zaključilo, da tožena stranka odgovarja za škodo, ki mu nastaja zaradi te bolezni. V sodni praksi namreč ni več sporno, da je azbestni prah nevarna stvar. Tožnik je delal pod neustreznimi pogoji zaradi katerih je zbolel za azbestno boleznijo in tožena stranka mu je za to škodo odgovorna objektivno. Odločitev o podlagi tožbenega zahtevka je ob takšnih dejanskih okoliščinah pravilno oprta na določbo člena 173 in 174 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se še uporablja v tem sporu (člen 1060 Obligacijskega zakonika, OZ), zato tožena stranka neutemeljeno napada podlago tožbenega zahtevka.

K pritožbam obeh pravdnih strank glede obsega nepremoženjske škode : Pravno podlago za odločitev o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo pa predstavljajo določbe 1. in 2. odst. 200. člena ZOR in člen 203 ZOR, na podlagi katerih sodišče pri odločanju o odškodninskem zahtevku upošteva pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla odškodnina na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Višino z izpodbijano sodbo priznane odškodnine za nepremoženjsko škodo izpodbijata obe pravdni stranki, zato je pritožbeno sodišče v tem delu obe pritožbi obravnavalo skupaj.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je izvedenka odgovorila tudi na vsa vprašanje glede obsega tožnikove škode, ki je v vzročni zvezi s poklicno boleznijo. Ne drži pritožbena navedba tožene stranke, da izvedenka ni odgovorila na vprašanje glede manjše telesne zmogljivosti, ki jo povzroča azbestna bolezen. Izvedenka je že v izvedeniškem mnenju pojasnila, da boluje tožnik za kroničnim obstruktivnim bronhitisom, ki mu povzroča obstruktivno motnjo ventilacije pljuč srednjo težke stopnje že pri mirovanju, še izrazitejša je ta motnja pri telesnem naporu in ta pljučna bolezen je trenutno osrednji razlog zmanjšanja kvalitete njegovega življenja. Rezultati testov pljučne funkcije so pokazali, da tožnikove splošne življenjske funkcije niso bistveno zmanjšane zaradi poklicne bolezni, ampak zaradi kronične bolezni, za kar toženi stranki ni mogoče pripisati odgovornosti. Že iz tega pa je moč zaključiti, da izvedenka ni izključila vpliva poklicne bolezni na sedanje tožnikove življenjske sposobnosti. Če se njeno izvedensko mnenje pravilno prečita, se da razbrati, da je samo vpliv poklicne bolezni na tožnikove življenjske sposobnosti trenutno manjši od vpliva kronične. V dopolnitvi izvedeniškega mnenja je namreč izvedenka pojasnila, da že nežne spremembe pljučnega intersticija pri pljučni azbestozi lahko povzročajo manjšo telesno zmogljivost, predvsem pri telesnem naporu. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti vse te okoliščine tožnikovega primera pravilno upoštevalo. Upoštevalo je, da zaradi posledic poklicne bolezni tožnik ni v vsakdanjem življenju zelo omejen, saj ga zaenkrat najbolj omejuje kronična bolezen. Ne drži pa pritožbena navedba tožene stranke, da na njegove vsakdanje temeljne življenjske funkcije v ničemer ne vpliva poklicna bolezen. Če že nežne spremembe pljučnega intersticija pri pljučni azbestozi lahko povzročijo manjšo telesno zmogljivost, predvsem pri telesnem naporu, je pravilen zaključek, da tožnika že sedaj ugotovljeno stanje dodatno omejuje v normalnih življenjskih aktivnostih, zato mu je sodišče prve stopnje utemeljeno iz tega naslova priznalo odškodnino in je pritožba tožene stranke, ki meni, da tožniku odškodnina iz tega naslova sploh ne pripada neutemeljena. Na drugi strani pa ob istih ugotovitvah tudi ni mogoče pritrditi pritožbi tožnika, da bi se mu morala priznati iz tega naslova višja odškodnina, saj ob dejstvu, da pa je pretežni del njegovih sedanjih težav povezan z drugimi boleznimi, ne more od tožene stranke terjati višje odškodnine, kot mu jo je ob njegovem specifičnem primeru prisodilo sodišče prve stopnje.

Tudi odškodnino za strah je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo v ustreznem znesku, saj je v tej višini priznana odškodnina odraz usklajenega in uravnoteženega upoštevanja načela individualizacije odškodnin in objektivne pogojenosti, ki se kaže v razmerju napram drugim primerljivim primerom iz sodne prakse. V tožnikovem primeru ima strah, za katerega je sodišče priznalo odškodnino, objektivno podlago v prognozi njegove bolezni, ki jo je izvedenka prepričljivo predstavila v svojem strokovnem mnenju. Tožnik se vedno znova sooča s težavami, ki jih sukcesivno prinaša njegova bolezen, kar predstavlja objektivno podlago za trajen in močan strah. Če se upoštevajo podobni primeri iz sodne prakse, je satisfakcija za to obliko škode prisojena satisfakcija povsem primerna.Zato tožena stranka odškodnino iz tega naslova neutemeljeno izpodbija.

Končno tudi glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti zaradi zdravljenja pritožbeno sodišče ni ugotovilo nepravilnosti. V zvezi s to obliko škode ugotavlja, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Tožnik sicer zaenkrat zaradi azbestne bolezni res še ne trpi kakšnih posebnih bolečin, razen možnega dušenja ali bolečin v prsnem košu ob ekstremnih telesnih naporih, za katere tožena stranka prepričljivo navaja v pritožbi, da se jim tožnik glede na stanje, v kakršnem je, ne izpostavlja. Je pa tožnik že do sedaj bil zaradi azbestne bolezni podvržen večjemu številu pregledov s CT in RTG slikanji in tudi v bodoče bo te preglede z gotovostjo moral zaradi kontrole morebitnega napredovanja bolezni opravljati. Skrajno netaktne in nekorektne so pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožnik te preglede opravljal zaradi dokazovanja bolezni. Gotovo z njegove strani to ni bil glavni cilj. Tudi s pritožbenimi navedbami, da takšni pregledi ne povzročajo nobenih zdravstvenih nevšečnosti, nima smisla polemizirati, saj ne more biti sporno, da je vsak takšen pregled najmanj moteč. Če se upoštevajo vse nevšečnosti, ki jim je tožnik že bil izpostavljen in jim bo še v bodoče zaradi rednih kontrol, je odškodnina, ki jo je sodišče priznalo tožniku iz tega naslova ustrezna.

Tako se izkaže, da je tudi odločitev o višini tožniku pripadajoče odškodnine za ugotovljeni obseg škode, ki je posledica poklicne bolezni, pravilna, saj so zneski prisojenih odškodnin za vse tri oblike škode pravični glede na okoliščine tožnikovega primera in v primerjavi s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih , tako da je odškodnina tudi primerno umeščena v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo. Zato obe pravdni stranki neutemeljeno uveljavljata zmotno uporabo materialnega prava in je iz teh razlogov pritožbeno sodišče zavrnilo obe pritožbi in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 Zakona o pravdnem postopku).

Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, odgovor tožene stranke na pritožbo tožnika pa k pojasnitvi zadeve ni v ničemer prispeval, zato so bili stroški z njim nepotrebni za to pravdo (člen 155 ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka.