Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče dolžno upoštevati mnenje Komisije. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da Komisija ni podala pravilnega mnenja, saj je napačno ugotovila, da bi morala tožena stranka pred podajo obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, preveriti možnosti zaposlitve tožnika pri drugih delodajalcih. Tožena stranka je Komisiji predložila tudi prošnje za zaposlitev tožnika in negativne odgovore, kar je razvidno iz izjave o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tako postopek izpeljala skladno z določbami 116. člena ZDR-1, 102. in 103. člena ZPIZ-1 ter 40. člena ZZRZI, sodišče pa pri odločitvi ni vezano na mnenje Komisije, saj se njegova pravilnost preveri v sodnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da mu delovno razmerje s potekom odpovednega roka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zakonito prenehalo in še traja; da ga je tožena stranka dolžna v roku 8 dni pozvati nazaj na delo ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače in mu povrniti vse stroške postopka v roku 15 dni od izdaje prvostopenjske sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricjskega roka do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, in sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napačna je ugotovitev sodišča, da je za opravljanje dela na delovnem mestu osebni bančnik nujno potrebno rokovanje z denarjem, saj sodi v delovna opravila tega delovnega mesta primarno opravljanje komercialnih poslov in bi tožnik to delo lahko opravljal v primeru premestitve v drugo poslovalnico. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo določbe 102. člena ZPIZ-1, po katerem razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovi komisija. Ta je v tožnikovem primeru podala negativno mnenje. Sodišče je dolžno mnenje komisije upoštevati. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni imela možnosti zaposlitve tožnika na drugem delovnem mestu, temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju in posledično na materialnopravno zmotni presoji. Razpis iz meseca marca 2021 je pomemben, saj je tožniku delovno razmerje prenehalo februarja. Tožnik bi tudi v poslovalnici A. lahko opravljal delo brez rokovanja z gotovino, saj je tam zaposlenih več delavcev. Prav tako ne držijo ugotovitve sodišča, da bi se tožnik iz B. v C. vozil več kot dve uri v eno smer. Tožnik bi se namreč v C. vozil iz D., do koder bi imel iz E., kjer stanuje, le 5 minut, iz D. pa bi v C. prispel v uri in 24 minut. Zaradi tega je sodišče prve stopnje napačno zaključilo o neustreznosti tožnikove zaposlitve na sedežu tožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, ker je povsem pravilna in zakonita. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, tožnik pa se v pritožbi na ta pritožbeni razlog le pavšalno sklicuje. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Tožnik je imel skladno z določbo ZPIZ z dne 4. 6. 2007 omejitve pri delu in je lahko opravljal le dela, kjer ni bil potreben fini prijem, ki bi ga potreboval pri ravnanju z denarjem, in spretnosti prstov obeh rok. Tožena stranka je dne 30. 6. 2020 poslovalnico v SeB.žani zaprla. Pred tem je tožnika dne 11. 6. 2020 obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj zanj ni bilo prostih ustreznih delovnih mest. Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju: Komisija) je dne 10. 11. 2020 podala negativno mnenje, ker tožena stranka ni izkazala, da je preverila možnosti prezaposlitve delavca pri drugih delodajalcih po 40. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 in nadaljnji) pred izdajo obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dne 26. 11. 2020 je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožniku vročena 2. 12. 2020. 7. Iz dejanskih in pravnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je: - bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 4. 2013 za nedoločen čas za vrsto del “Temeljne storitve občanom“ in mu je bilo odrejeno delo „osebni bančnik III – PD (prilagojeno delo)“ v Poslovalnici B./OE: Poslovne enota F.; - z zaprtjem poslovalnice v B. prenehala potreba po delu tožnika; - tožena stranka tožniku, ki je invalid III. kategorije, redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri čemer je upoštevala določbo prvega odstavka 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1., Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), 102. in 103. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadaljnji) ter 40. člena ZZRZI; - tožena stranka ugotovila, da za tožnika nima ustreznega delovnega mesta, da je možnost zaposlitve preverila tudi pri drugih delodajalcih, vendar je prejela negativne odgovore, da je Komisija izdala negativno mnenje, ker tožena stranka ni izkazala, da je pred izdajo obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, preverila možnosti prezaposlitve tožnika pri drugih delodajalcih po 40. členu ZZRZI; - med strankama sporno le, ali je imela tožena stranka za tožnika prosto ustrezno delovno mesto; - odpoved, ki jo je tožena stranka podala tožniku zakonita, ker zanj ni imela na razpolago ustreznega delovnega mesta in mu tudi ni mogla ponuditi zaposlitve pri drugem delodajalcu, zato tožnikov tožbeni zahtevek ni utemeljen.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče dolžno upoštevati mnenje Komisije. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da Komisija ni podala pravilnega mnenja, saj je napačno ugotovila, da bi morala tožena stranka pred podajo obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, preveriti možnosti zaposlitve tožnika pri drugih delodajalcih. Tožena stranka je Komisiji predložila tudi prošnje za zaposlitev tožnika in negativne odgovore, kar je razvidno iz izjave o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi v prilogah pod B7. Tožena stranka je tako postopek izpeljala skladno z določbami 116. člena ZDR-1, 102. in 103. člena ZPIZ-1 ter 40. člena ZZRZI, sodišče pa pri odločitvi ni vezano na mnenje Komisije, saj se njegova pravilnost preveri v sodnem postopku.

9. Tožena stranka v mesecih november in december 2020 ni imela na razpolago nobenega tožniku ustreznega delovnega mesta. Takšna delovna mesta so bila administrativno tehnični referent, knjigovodja, referent za spremljave, vodja oddelka/poslovalnice III in vodja skupine III, ki se vsa opravljajo na sedežu tožene stranke v C.. V zvezi s tožnikovimi navedbami, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bila zasedena tudi vsa delovna mesta osebni bančnik III v še obstoječih poslovalnicah v G., H., I. in J.. Ker gre za manjše poslovalnice, morajo v njih osebni bančniki opravljati tudi delo na blagajni, česar pa tožnik zaradi omejitev ne bi bil zmožen tudi, če bi bilo kakšno delovno mesto prosto.

10. Tožnik je s pritožbenimi navedbami, da je tožena stranka v mesecu marcu 2021 razpisala prosto delovno mesto osebni bančnik v poslovalnici v A. sicer prekludiran, vendar pa bi bile te njegove pritožbene navedbe neutemeljene tudi če ne bi bil, saj gre za obdobje po prenehanju tožnikovega delovnega razmerja pri toženi stranki in tudi ne gre za delovno mesto, ki bi ustrezalo tožniku, kar izhaja že iz točke 8 obrazložitve te sodbe.

11. Glede na to, da tožena stranka tudi na sedežu v C. za tožnika ni imela prostega ustreznega delovnega mesta, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe v zvezi s trajanjem poti od tožnikovega doma do sedeža v C. 12. Iz navedenega izhaja, da je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, saj niso bili podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Presojalo je le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP)

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in 154. člena ZPP ter na petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji). Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa svoje stroške odgovora na pritožbo krije sama, saj gre za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.