Jedro

Imetnik pravice uporabe vozila v smislu določbe prvega odstavka člena 8 ZPrCP ni vselej tisti, ki je po navedbi lastnika imel vozilo (trenutno) v svoji uporabi (posesti), temveč samo za tiste osebe, ki vozilo trajno uporabljajo namesto lastnika, kadar jim lastnik prepusti v uporabo tako vozilo na podlagi pogodbe ali pa kadar je lastnik vozila otrok, mladoletnik ali polnoletna oseba brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Le v teh primerih se torej domneva storitve prekrška nanaša na imetnika pravica uporabe vozila, ne pa tudi na lastnika vozila.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo v hitrem postopku o prekršku zahtevi za sodno varstvo (ZSV) imenovane storilke zoper plačilni nalog (PN) prekrškovnega organa opr. št. Pn … z dne 13. 3. 2014 ugodilo in navedeni plačilni nalog tako spremenilo, da je postopek o prekršku zoper storilko zaradi prekrška po 3. točki petega odstavka člena 46 ZPrCP (prekoračitev hitrosti v naselju) na podlagi 5. točke prvega odstavka člena 136 ZP-1 ustavilo. Posledično je s stroški tako ustavljenega postopka obremenilo proračun.

2. S tako odločitvijo se prekrškovni organ ne strinja in v pravočasno vloženi pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in predlaga ugoditev pritožbi tako, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadeva temu sodišču v nov postopek, v katerem naj prvostopno sodišče izvede vse dokaze (tudi morebitno izvedensko mnenje glede prepoznave storilke po fotografiji).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pregled spisovnega gradiva v okviru pritožbenih navedb in uradnega preizkusa napadane sodbe pokaže, da je točna ugotovitev v izpodbijani sodbi o tem, da je prekrškovni organ zaradi zaznave prekrška, ki je bil storjen 24. 12. 2013, najprej izdal PN opr. št. Pn … L. I. (prekršek je bil storjen 24. 12. 2013 na lokaciji Š.). Po vloženi ZSV s strani imenovanega storilca, je prekrškovni organ dne 10. 3. 2014 izdal odločbo o odpravi navedenega PN, ker storilec I. L. prekrška ni storil. Nato pa je prekrškovni organ storilki V. L. na podlagi določbe 8. člena ZPrCP, ki določa in uzakonja domnevo odgovornosti lastnikov vozil (tudi imetnikov pravice uporabe) za storjeni prekršek izdal PN po 3. točki petega odstavka člena 46 ZPrCP, v zvezi s 1. točko prvega odstavka člena 46 tega istega zakonitega določila. Tudi spisovno gradivo potrjuje, da je citirani PN bil izdan na podlagi člena 8 ZPrCP, ki določa odgovornost lastnikov vozil za storjene prekrške, če so le-ti ugotovljeni s tehničnimi sredstvi. Storilki se torej očita, da je prekršek prekoračitve hitrosti v V. dne 24. 12. 2013 bil storjen z vozilom reg. št. …, ki je last I.L..

5. Prvostopno sodišče je po vloženi ZSV s strani storilke najprej povsem pravilno ugotavljalo, ali so v konkretnem primeru sploh bili podani pogoji za izdajo PN na podlagi določbe člena 8 ZPrCP, ki izrecno določa, da se v primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec tega prekrška, za prekršek kaznuje lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil (primerjaj sodbo VS RS IV Ips 72/2014 z dne 21. 10. 2014). Prvostopno sodišče je nato ob vpogledu v spisovno gradivo pravilno ugotovilo, da storilka V. L. ni lastnica tega vozila, s katerim je bil prekršek storjen v kritičnem času, temveč, da je lastnik vozila njen mož I. L.. Zato je tudi pravilno razlogovalo, da za storilko v konkretnem primeru, ki ni bila lastnica vozila, niti imetnica pravice uporabe tega vozila ne velja obrnjeno dokazno breme, po katerem mora tisti, ki je lastnik oziroma imetnik pravice uporabe, če želi pri sodišču vzbuditi dvom glede domnevanega dejstva, da v konkretnem primeru ni storil prekrška, za svoje trditve predlagati (predložiti) take dokaze, da z njimi zadosti aktivnemu ravnanju, ki se v skladu z določbo prvega odstavka člena 8 ZPrCP in sodno prakso, od njega tudi pričakuje.

6. Prekrškovni organ takšno ugotovitev in zaključke prvostopnega sodišča problematizira z navedbo, da je prvostopno sodišče spregledalo, da obveznost obrnjenega dokaznega bremena ni samo na lastniku vozila, temveč tudi na imetniku pravice uporabe. Po oceni pritožnika zakon sicer ne določa, kdo je imetnik pravice uporabe, zagotovo pa je to lahko zakonec. V konkretnem primeru je prekrškovni organ na podlagi fotografije ugotovil, da je na radarski fotografiji storilka V. L., ki je tudi imetnica pravice uporabe tega vozila, zato bi tudi zanjo morala veljati obveznost obrnjenega dokaznega bremena. Take pritožbene navedbe, s katerimi pritožba ne uveljavlja bistvene kršitve določb postopka o prekršku, temveč kršitev materialnopravne določbe člena 8 ZPrCP, niso utemeljene.

7. Drži sicer pritožbena navedba o tem, da obveznost obrnjenega dokaznega bremena ni samo na lastniku vozila, temveč tudi na imetniku pravice uporabe. Vendar pa v nadaljevanju pritožba nima prav, da zakon ne določa, kdo je imetnik pravice uporabe in da bi v konkretnem primeru, kot to izhaja iz navedb prekrškovnega organa, bil v vsakem primeru lahko imetnik pravice uporabe tudi zakonec storilca, v konkretnem primeru je bila to V. L., ki jo je prekrškovni organ, kot to izpostavlja, zagotovo prepoznal na radarski fotografiji. Iz določbe petega odstavka člena 29 Zakona o motornih vozilih (ZMV) izhaja, da za vozilo v lasti polnoletne osebe, ki nima veljavnega vozniškega dovoljenja za to vrsto vozila, določi lastnik vozila uporabnika vozila in v tem primeru se tudi določbe zakona, ki veljajo za lastnika vozila, smiselno uporabljajo tudi za uporabnika in se v prometno dovoljenje poleg lastništva vpiše še tudi uporabnik vozila. Uporabnik vozila oziroma imetnik pravice uporabe vozila (določba šestega odstavka člena 29 ZMV) pa je lahko samo oseba, ki ima veljavno vozniško dovoljenje za to kategorijo vozila. Iz povedanega torej logično izhaja, da imetnik pravice uporabe vozila v smislu določbe prvega odstavka člena 8 ZPrCP ni vselej tisti, ki je po navedbi lastnika imel vozilo (trenutno) v svoji uporabi (posesti), temveč samo tista oseba, ki je določena v drugem, tretjem ali pa v petem odstavku člena 29 ZMV, ki je kot imetnik pravice uporabe vozila tudi vpisana v prometno dovoljenje. Gre torej za tiste osebe, ki vozilo trajno uporabljajo namesto lastnika, kadar jim lastnik prepusti v uporabo tako vozilo na podlagi pogodbe ali pa kadar je lastnik vozila otrok, mladoletnik ali polnoletna oseba brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Le v teh primerih se torej domneva storitve prekrška iz prvega odstavka člena 8 ZPrCP nanaša na imetnika pravica uporabe vozila, ne pa tudi na lastnika vozila, kot to napačno trdi pritožba. V vseh drugih primerih pa domneva zadeva zgolj lastnika vozila, ne glede na to, ali je vozilo (bodisi začasno, bodisi trajno) zaupal v uporabo drugi osebi. To pomeni, da se torej ta domneva iz člena 8 ZPrCP razteza zgolj na tiste osebe, ki so v točno določeni povezavi z vozilom, s katerim je bil prekršek storjen, to je, da je ta oseba njegov lastnik oziroma imetnik pravice uporabe, se pa nikakor ne razteza na vsakogar, ki ima tako vozilo v trenutni posesti (primerjaj sodbo VS RS IV Ips 19/2015 z dne 19. 5. 2015). Po povedanem je torej sodišče prve stopnje ob pravilnem razumevanju določb členov 8 ZPrCP in 29 ZMV utemeljeno in pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru za imenovano storilko ne velja obrnjeno dokazno breme, kot to napačno zaključuje prekrškovni organ, ki trdi, da je storilka V. L., sicer zakonska partnerica I. L.(lastnika vozila), s katerim je bil prekršek storjen, tudi imetnica pravice uporabe.

8. V nadaljevanju pritožba problematizira zaključke prvostopnega sodišča (točka 10 obrazložitve), ker se že v hitrem postopku ni angažiral izvedenec, ki bi na podlagi fotografije, ki je posneta z radarsko napravo opravil ustrezno prepoznavo dejanskega storilca (storilke). Pritožba meni, da je v konkretnem primeru postopek stekel na podlagi določb po hitrem postopku o prekršku, ta se mora odvijati brez odlašanja in posebno hitro, enostavno pa se morajo ugotavljajo tudi dejstva, ki so za odločitev potrebna. Radarska fotografija v konkretnem primeru po oceni pritožnika ni bila edini dokaz, sodišče bi moralo ocenjevati tudi dokaz, ki ga je v postopku priložila kršiteljica, zato, ker ni jasno dokazovala, kdaj je prišla v službo, na vprašanje svojega zagovornika pa tudi ni podala podatkov o prihodu v službo, kot jih je navedel direktor podjetja.

9. Sodišče prve stopnje je v točki 10 izpodbijane sodbe zavzelo tudi stališče do dokazov, ki jih je predložil prekrškovni organ (fotografija, ki jo je posnel radar ob meritvi hitrosti in fotografije storilke iz biometrije, ki je bila storilki na naroku pokazana in na kateri se je storilka tudi prepoznala), nato pa je zaključilo, da prekrškovni organ ni predložil nobenega drugega dokaza (ustreznega izvedenskega mnenja) pred izdajo PN, na podlagi katerega bi bilo mogoče zaključiti, da je storilka kritičnega dne storila prekršek, kateri pa se storilki ne more očitati ob uporabi določbe člena 8 ZPrCP.

10. Drži sicer, kot pritožba pravilno navaja, da je hitri postopek (določba člena 55 ZP-1) tisti, v katerem mora prekrškovni organ hitro, brez odlašanja in enostavno ugotoviti dejstva in zbrati dokaze, ki so potrebni za odločitev v konkretnem postopku o prekršku. V obravnavanem primeru je prekrškovni organ izdal storilki PN na podlagi določbe prvega odstavka člena 57 ZP-1, saj je bil prekršek zaznan z uporabo tehničnih sredstev (radarske naprave) in tako presodil, da je za tako zaznani prekršek mogoče izdati PN ob uporabi določbe člena 8 ZPrCP. Po odpravi PN prvotnemu storilcu (I. L.) je prekrškovni organ imel vso pravno podlago za izdajo PN zaradi zaznanega prekrška storilki v skladu z določbo drugega odstavka člena 57 ZP-1 in v tem primeru je imel že v hitrem postopku tako, kot je pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče, možnost dokazovati, da je bila na podlagi zbranih dokazov prekrškovnega organa (med temi je tudi radarska fotografija v primerjavi s fotografijo storilke iz biometrije) V. L.. Ker pa je bil izdan PN na podlagi določbe člena 8 ZPrCP, pa je bila odločitev prvostopnega sodišča, ki ima v izpodbijani sodbi jasne in prepričljive razloge, ki jih sprejema tudi pritožbeno sodišče, pravilna, pritožba v tem delu pa je neutemeljena. Ob povedanem pa so tudi nerelevantne navedbe pritožbe, ki se nanašajo na oceno preostalih dokazov prvostopnega sodišča (podatki o tem, kdaj je storilka prišla kritičnega dne v službo), saj pomenijo očitek glede nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, glede katerega pa pritožba prekrškovnega organa (določba tretjega odstavka člena 66 ZP-1) v konkretnem postopku ni dovoljena.

11. Glede na navedeno je bilo potrebno tako pritožbo, ki je neutemeljena zavrniti (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1) in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, ki je pravilna in zakonita, ob odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi vselej uradoma (člen 159 ZP-1).