Jedro

Sodišče pritrjuje toženki, da so bile za začetek predmetne izvršbe izpolnjene procesne predpostavke, saj ni sporno, da tožnica dolžnega zneska pred izdajo izpodbijanega sklepa ni poravnala, toženka pa je izvršbo uvedla na podlagi odločbe, ki jo je izdal pristojen organ - Sklad RS za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov, opremljene s potrdilom o izvršljivosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom na podlagi odločbe Sklada RS za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov št. ODL-5039819000-2012-1/657 z dne 20. 8. 2012, ki je postala izvršljiva dne 21. 8. 2012, tožniku naložila plačilo prispevka zaradi neizpolnjene kvote zaposlovanja invalidov v znesku 5.479,20 EUR, zamudne obresti po predlogu predlagatelja izvršbe do 24. 4. 2013 v znesku 3.397,79 EUR, zamudne obresti od 25. 4. 2013 do 6. 5. 2013 v znesku 16,24 EUR, nadaljnje zamudne obresti od zneska 5.479,20 EUR od dne 7. 5. 2013 do plačila in stroške izdaje sklepa v višini 25,00 EUR, zaradi česar je odredila, da se zoper tožnico opravi izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima na transakcijskih računih pri banki A. d.d. ter banki B. d.d. V obrazložitvi navaja, da je Javni jamstveni, preživninski in invalidski sklad Republike Slovenije v skladu s 146. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) toženki kot stvarno in krajevno pristojnemu davčnemu organu poslal predlog za izterjavo denarne terjatve, izkazane z v izreku navedenim izvršilnim naslovom. Sklicuje se na določbo 156. člena ZDavP-2, po kateri davčni organ izvaja postopek davčne izvršbe tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti. Ker tožnica ni poravnala dolgovane denarne obveznosti, je bila zoper njo v skladu s 143. členom ZDavP-2 začeta davčna izvršba. Izvršilni naslov je v skladu s 146. členom ZDavP-2 tudi odločba, opremljena s potrdilom o izvršljivosti.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Ugotavlja, da so bile za začetek izvršbe izpolnjene procesne predpostavke, saj iz dokumentov zadeve nedvomno izhaja, da je toženka izvršbo uvedla na podlagi odločbe Sklada Republike Slovenije za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov z dne 20. 8. 2012, ki je vsebovala tudi potrdilo o izvršljivosti. Poleg tega izpodbijani sklep vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. Kot neutemeljene ocenjuje tožničine pritožbene navedbe, da so terjatve, ki so predmet izpodbijanega sklepa, že zastarane. Opozarja na 6. člen Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji zaposlovanja invalidov (ZZRZI), ki glede obračunavanja in plačevanja obveznosti napotuje na zakon, ki ureja davčni postopek, to je ZDavP-2. Ta v 125. členu določa zastaranje pravice do odmere in do izterjave davka. Tožnikov ugovor, kolikor se nanaša na zastaranje pravice do obračuna dolgovanega zneska, zavrača z utemeljitvijo, da tožnica v pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi ne more izpodbijati samega izvršilnega naslova. Glede zastaranja pravice do izterjave pa se sklicuje na tretji odstavek 125. člena ZdavP-2 in ugotovitev, da je odločba Sklada Republike Slovenije za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov postala izvršljiva 21. 8. 2012, nakar je bil 25. 4. 2013 vložen predlog za njeno prisilno izterjavo. V tako uvedenem postopku davčne izvršbe je bil 6. 5. 2013 izdan izpodbijani sklep, ki je bil tožnici vročen 8. 5. 2013. Na podlagi navedenega ugotavlja, da pravica do izterjave še ni zastarala, saj petletni oziroma desetletni absolutni zastaralni rok v času izdaje izpodbijanega sklepa še nista potekla.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker ga je izdal stvarno nepristojen organ, ker ni podlage za uporabo ZDavP-2, ker je bilo napačno uporabljeno materialno pravo glede zastaranja in ker se opira na listino, ki ni in ne more imeti status izvršilnega naslova ter tako o obstoju in utemeljenosti terjatev sploh še ni bilo odločeno. Poleg tega ni bilo zakonske podlage za določitev obveznosti, saj je tožnica izpolnjevala vse predpisane pogoje in zaposlovala zakonsko predvideno kvoto invalidov.

Glede stvarne nepristojnosti navaja, da ZZRZI v petem in šestem odstavku 65. člena določa kot stvarno pristojno za izterjavo plačil davčno upravo, za reševanje pritožb pa ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo. Zato nobenega od izpodbijanih aktov ni izdal pristojni organ. Meni, da toženka ne bi smela uporabiti ZDavP-2 ker ZZRZI nanj ne napotuje. Izpodbijana odločba bi zato morala temeljiti na določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Glede zastaranja terjatev je potrebno uporabiti 347. člen OZ, ki določa, da terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v ločenih krajših časovnih presledkih, zastarajo v treh letih od zapadlosti posamezne dajatve. V konkretni zadevi je bil torej uporabljen „neveljavni“ predpis.

Opozarja, da niti v ZZRZI, niti v drugih sorodnih predpisih, ni navedeno, da imajo odločbe Sklada RS za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov enak status in učinke, kot upravne odločbe državnih organov in imajo status izvršilnega naslova. Prav tako v nobenem predpisu ni zaslediti, da bi zakonodajalec omenjenemu skladu podelil pooblastilo za izdajo prisilnih odločb. Odločbe sklada tako nimajo značaja, funkcije in moči izvršilnega naslova. Za pridobitev izvršilnega naslova bi zato sklad moral „ubrati“ sodno pot ter vložiti tožbo za pridobitev izvršilnega naslova. Ker tega ni storil, je odločba nična po 1. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Opozarja na nejasnost izpodbijanega sklepa iz katerega ni razvidno, na kaj naj bi se zneski, „ki so pod izvršbo“, nanašali. Domneva, da se nanašajo na nadomestilo za neizpolnjevanje kvot za zaposlovanje invalidov. Glede teh obveznosti pa navaja, da so zastarane. Pojasnjuje, da izpodbijani sklep vsebuje obračun nadomestila za kvoto za prve tri mesecev v letu 2007, ko je tožnica izpolnila nadomestno kvoto za invalide. Res je, da je vlogo oddala šele 10. 4. 2007, zato bi jo ob skrajno striktni in neživljenjski razlagi lahko bremenili kvečjemu za januar in februar 2007, ne pa tudi za marec 2007, ki je prav tako predmet izvršbe. Tako je ta sklep najmanj v delu, ki se nanaša na plačilo kvote za mesec marec 2007 ničen. Pojasnjuje, zakaj je terjatev zastarala in opozarja na uporabo ZDavP-2 namesto OZ. Iz previdnosti pa ugovarja tudi, da je odmera davka zastarala tudi po določbah ZDavP-2. Pojasnjuje, da so bile tožnici obveznosti odmerjene šele z odločbo 20. 8. 2012, ko je bila pravica do izterjave že zastarana. Navaja tudi razloge, zakaj meni, da terjatev ne obstaja. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep izreče za ničnega oziroma ga kot nezakonitega odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovni postopek ter ji naloži povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil izpodbijani sklep v skladu s predlogom izdan za knjižbe št. 280120, 280011 ter 280208 v skupnem znesku 5.479,20 EUR. V zvezi s preostalim zneskom po izvršilnem naslovu je toženka izdala sklep dne 12. 6. 2013. Glede zneska 3.397,79 EUR navaja, da predstavlja zamudne obresti do dneva izdaje predloga, ki jih obračuna predlagatelj izvršbe, 16,24 EUR pa so obresti, ki jih obračuna carinski urad za obdobje od izdaje predloga do izdaje izpodbijanega sklepa (tretji odstavek 146. člena ZDavP-2). Te obresti so bile obračunane samo od glavnice–neplačanega prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov, ne pa tudi od morebitnih obresti. Navaja, da se tožbeni ugovori glede zastaranja obračuna prispevka zaradi neizpolnjevanja kvote za zaposlovanje invalidov nanašajo na izvršilni naslov, ki ga tožnica v postopku davčne izvršbe in posledično v tem upravnem sporu ne more uspešno uveljavljati. Navaja podlago za pristojnost toženke za odločanje. Glede ugovora, da odločba Sklada RS za vzpodbujanje in zaposlovanje invalidov ni izvršilni naslov, pa se sklicuje na 146. člen ZDavP-2. Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je tožnica s tožbo, ki jo je vložila 16. 4. 2014, izpodbijala dva sklepa, in sicer sklep toženke z dne 6. 5. 2013 ter sklep toženke z dne 12. 6. 2013. Sodišče je zaradi ločenega obravnavanja tožbo s sklepom z dne 27. 10. 2014 razdružilo tako, da je v tem upravnem sporu odločeno zgolj o utemeljenosti tožbe zoper sklep z dne 6. 5. 2013. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep toženke pravilen in zakonit, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Toženka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Iz izpodbijane odločbe in listin v upravnem spisu je razvidno, da je Sklad Republike Slovenije za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov dne 20. 8. 2012 izdal odločbo št. ODL-5039819000-2012-1/657, s katero je tožnici med drugim naložil plačilo prispevka zaradi neizpolnjene kvote zaposlovanja invalidov v skupnem znesku 5.479,10 EUR. Navedena odločba je postala izvršljiva 21. 8. 2012. Ker tožnica tega zneska pred izdajo izpodbijanega sklepa ni plačala, je predlagatelj izvršbe na podlagi 289. člena ZUP pri Carinskem uradu Celje podal predlog za prisilno izterjavo dolgovanega zneska.

Podlaga za pristojnost toženke (ki se v skladu s 3. točko 11. člena ZDavP-2 šteje za državni organ, pristojen za pobiranje davkov) za izdajo izpodbijanega sklepa je v 8. točki prvega odstavka 3. člena v času izdaje sklepa veljavnega Zakona o carinski službi (ZCS-1), na kar se pravilno sklicuje toženka v izpodbijanem sklepu. Ugovor tožnice glede stvarne nepristojnosti toženke za izdajo izpodbijanega sklepa zato ni utemeljen. Poleg tega se tožnica sklicuje na besedilo šestega odstavka 65. člena ZZRZI, ki v času izdaje izpodbijanega sklepa ni več veljal. Skladno s 156. členom ZDavP-2 davčni organ izvaja postopek davčne izvršbe tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih nedavčnih obveznosti. Na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2 začne davčni organ davčno izvršbo, če obveznost ni plačana v predpisanem roku.

Kaj je izvršilni naslov v primerih, ko je davčni organ pristojen za izterjavo drugih obveznosti, določa 146. člen ZDavP-2. Na podlagi prvega odstavka navedene določbe je izvršilni naslov v primerih, ko davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, kot v obravnavanem primeru, odločba, sklep plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti.

Sodišče pritrjuje drugostopenjskemu organu, da so bile za začetek predmetne izvršbe izpolnjene procesne predpostavke, saj ni sporno, da tožnica dolžnega zneska pred izdajo izpodbijanega sklepa ni poravnala, toženka pa je izvršbo uvedla na podlagi odločbe, ki jo je izdal pristojen organ-Sklad Republike Slovenije za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov, opremljene s potrdilom o izvršljivosti. Pristojnost navedenega sklada za izdajanje odločbe izhaja iz petega odstavka 65. člena ZZRZI. Ugovor tožnika, da odločba Sklada Republike Slovenije za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov z dne 20. 8. 2012 ni izvršilni naslov, zato ni utemeljen.

Pravilni pa so tudi razlogi drugostopenjskega organa, zakaj terjatve, ki so predmet izpodbijanega sklepa, niso zastarale.

ZZRZI v prvem odstavku 6. člena določa, da se v postopku uveljavljanja pravic po tem zakonu uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če posamezna vprašanja v tem zakonu niso drugače rešena. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se glede obračunavanja in plačevanja obveznosti po tem zakonu uporabljajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek (drugi odstavek), to je ZDavP-2. Ugovor tožnice, da ZZRZI na ZDavP-2 ne napotuje in da bi bilo pri ugovoru zastaranja treba uporabiti določbe OZ, zato ni utemeljen.

ZDavP-2 v 125. členu določa, da pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko je bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti (1. odstavek). Pravica do izterjave davka pa zastara po petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. V primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru teče relativni rok zastaranja pravice do izterjave davka od dneva izvršljivosti odmerne odločbe (tretji odstavek).

Po petem odstavku 157. člena ZDavP-2 pritožnik v pritožbi zoper sklep o izvršbi ne more izpodbijati samega izvršilnega naslova.

Navedeno v obravnavanem primeru pomeni, da tožnica v tem postopku ne more izpodbijati pravilnosti in zakonitosti odločbe Sklada Republike Slovenije za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov št. ODL-5039819000-2012-1/657 z dne 20. 8. 2012. Ker je bil z navedeno odločbo obračunan dolgovan znesek, tožnica v tem postopku ne more uspeti z ugovorom glede zastaranja pravice do obračuna dolgovanega zneska.

V zadevi ni sporno, da je odločba Sklada Republike Slovenije za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov št. ODL-5039819000-2012-1/657 z dne 20. 8. 2012, s katero je obračunan dolgovan znesek in ki v obravnavanem primeru predstavlja izvršilni naslov, postala izvršljiva 21. 8. 2012, saj tožnica temu ne oporeka. Glede na datum izvršljivosti odmerne odločbe (21. 8. 2012) pa tudi ni zastarala pravica do izterjave davka, kar je pravilno pojasnil drugostopenjski upravni organ.

Ker tožnica, kot rečeno, v tem postopku ne more izpodbijati pravilnosti in zakonitosti odločbe Sklada Republike Slovenije za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov št. ODL-5039819000-2012-1/657 z dne 20. 8. 2012, sodišče ni preizkušalo ugovorov, ki se nanašajo na njeno pravilnost in zakonitost. Navedene ugovore bi lahko tožnica uveljavljala v pravnem sredstvu, vloženem zoper navedeno odločbo, ki pa ga glede na datum njene pravnomočnosti (6. 9. 2012) ni vložila.

Ker tožnica v tožbi izrecno navaja, da se izpodbijani sklep nanaša na obračunano nadomestilo za kvoto za prve tri mesece v letu 2007, ni utemeljen tožbeni ugovor, da iz njega ni razvidno, na kaj se nanaša. Poleg tega tožnica tega ugovora ni uveljavljala v pritožbi zoper izpodbijani sklep, zato je glede njega prekludirana.

Na ničnost odločbe, ki se izpodbija s tožbo, mora sodišče sicer paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 37. člena ZUS-1), vendar lahko tako odločitev sprejme le, če je tožba sposobna za vsebinsko obravnavo (da je vložena pravočasno, da so izpolnjene procesne predpostavke glede predhodne vložitve pritožbe, kadar je mogoča). Ker za vsebinsko obravnavo tožbe zoper odločbo Sklada Republike Slovenije za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov št. ODL-5039819000-2012-1/657 z dne 20. 8. 2012 v obravnavani zadevi pogoji niso izpolnjeni, saj, kot rečeno, zoper njo ni bila vložena pritožba (7. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), sodišče tudi ne more ugotavljati ničnosti navedene odločbe. Ne vezano na rok oziroma dejstvo, ali je bila zoper izpodbijano odločbo vložena pritožba, pa lahko stranke v upravnem postopku uveljavljajo ničnost upravnega akta z izrednim pravnim sredstvom, o katerem odloči organ, ki je odločbo izdal, organ druge stopnje oziroma organ, ki je pristojen za nadzorstvo nad organom, ki jo je izdal (tretji odstavek 280. člena ZUP).

Glede uveljavljane ničnosti izpodbijanega sklepa pa sodišče navaja, da se za nično izreče odločba (ali pod določenimi pogoji tudi sklep), če je izkazan kateri izmed razlogov za ničnost, ki jih ZUP našteva v 279. členu. Ker tožnica v tožbi izrecno ne navaja, kateri ničnostni razlog iz 279. člena ZUP naj bi bil v obravnavanem primeru podan, iz izpodbijanega sklepa in listin v upravnem spisu pa tudi ne izhaja, da bi bil izpolnjen katerikoli ničnostni razlog iz 279. člena ZUP, tudi ni utemeljen tožničin tožbeni ugovor, da je izpodbijani sklep ničen.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.