Jedro

Določilo 313. čl. ZOR je dispozitivno. To pomeni, da se lahko uporabi takrat, kadar ni drugačnega dogovora prizadetih strank o pomenu delnega plačila (prim. 20. čl. ZOR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala tudi plačilo 16.647,74 SIT in zamudne obresti od tega zneska od 5.10.1995 dalje do plačila ter zamudne obresti od zneska 1.080.720,36 SIT od 5.10.1995 do 8.12.1996. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da je tožeča stranka priznala, da je tožena stranka plačala kupnino. Zato tožeča stranka ni upravičena do poračunavanja delnega plačila po 313. čl. ZOR. Zahtevek za plačilo 16.647,74 SIT pa je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožena stranka prišla v zamudo 6.10.1995 in ne že 5.10.1995. Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Določilo 313. čl. ZOR je dispozitivno. To pomeni, da se lahko uporabi takrat, kadar ni drugačnega dogovora prizadetih strank o pomenu delnega plačila (prim. 20. čl. ZOR). Pritožnik sam v pritožbi trdi, da iz aneksa, sklenjenega med pravdnima strankama (priloga A 9), sledi, da je tožena stranka z (očitno delno) izpolnitvijo plačala glavnico (kupnino). Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da 313. čl. ZOR v konkretnem primeru ni moč uporabiti glede na drugačen dogovor. Tako se izkaže, da je zmotno izhodišče pritožnika, da 313. čl. ZOR ne bi prišel v poštev le, če bi se upnik poračunavanju po tem določilu izrecno odpovedal. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, kdaj je plačilo sporne kupnine zapadlo. Izčrpnim in pravilnim razlogom izpodbijane sodbe je težko sploh kaj dodati. In če je trideset dnevni rok za plačilo kupnine začel teči 5.9.1995, je iztekel 5.10.1995. Prvi dan, ko je bila tožena stranka v zamudi je tako 6.10.1995. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo 16.647,74 SIT. V zvezi s pritožbenimi izvajanji pa je pritožnika treba opozoriti, da je tožeča stranka sama v tožbi trdila, da je bila sporna prodajna pogodba sklenjena 5.9.1995, da je plačilo kupnine zapadlo 5.10.1995 in da je zato v tožbenem predlogu zahtevala plačilo obresti od še neplačanega dela kupnine od 5.10.1995 dalje. Skladno tem datumom je izračunala tudi zamudne obresti (prim. obračun v prilogi A 12), ki jih je nato zmotno (prim. zgoraj) poračunavala po 313. čl. ZOR. Pritožbene trditve, češ da je bila pogodba sklenjena že prej, so tako v nasprotju s tožbeno trditveno podlago in tožbenim predlogom. Iz doslej razloženega sledi, da je sodišče prve stopnje pravilno pravno kvalificiralo vtoževani znesek kot kapitalizirane zamudne obresti in ne kot preostanek kupnine. Zato je zavrnitev zahtevka za plačilo obresti od 5.10.1995 do vložitve tožbe materialnopravno pravilna (arg. a contrario 2. odst. 279. čl. ZOR). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, potem ko je ugotovilo, da niso podane postopkovne kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. čl. ZPP), odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (353. čl. ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP.