Jedro

Dolžnost sodišča prve stopnje je, da je pravnemu laiku, ki je slabega premoženjskega stanja in mu je zaradi prestajanja zaporne kazni omejena prostost, mlajši zaporniki pa ga maltretirajo, kar potrditvah pritožnika vodstvo zapora dopušča, treba omogočiti učinkovito sodno varstvo tako, da ga sodišče pouči, da osebnih podatkov toženih strank za potrebe pravdnega postopka ne pridobiva, imajo pa takšno pooblastilo na podlagi zakona odvetniki.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po prejemu tožbe tožnika s sklepom pozvalo, naj jo dopolni z opozorilom, sicer jo bo zavrglo. Ker tožnik ni ravnal v skladu z navodilom sodišča, je to z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo.

2. Tožnik v laični pritožbi navaja, da kot zapornik nima nikakršnih možnosti, da tožbo dopolni s polnimi imeni toženih obsojencev, ker dostopa do zavodske dokumentacije nima. Prav tako ne more pridobiti domačega naslova vodstvenih delavcev v zaporu, za pomoč je prosil sodišče. Vztraja, da je postavil določen tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine in navedel, na kakšni podlagi jo zahteva.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je zavrglo tožbo. Pritožnik je v tožbi navedel, da ga sojetniki žalijo in mu grozijo, zato je vodstvo zavoda, kjer prestaja zaporno kazen, zaprosil, da ga zaščiti pred maltretiranjem in poniževanjem mlajših zapornikov. Star je 73 let, grožnje, maltretiranje in poniževanje ima posledice na njegovem fizičnem in psihičnem zdravju, zato zahteva plačilo nematerialne škode v višini 4.000 EUR: od vsakega zapornika in po 5.000 EUR od vsakega zaposlenega v Zavodu za prestajanje kazni zapora. V tožbi je tožnik navajal dejansko podlago tožbenega zahtevka in (kljub temu da je popolen laik), tožbeni zahtevek tudi postavil. Zaključek sodišča, da tožbeni zahtevek ni določno postavljen, je materialnopravno zmoten.

5. Iz listinske dokumentacije v spisu sledi, da je pritožnik v tožbi in vseh svojih naslednjih vlogah opozarjal sodišče prve stopnje, da je na prestajanju kazni zapora in da potrebuje pomoč sodišča, da bo lahko vložil tožbo proti zapornikom in zaposlenim v zaporu. Iz laične poprave tožbe, ki jo je pravočasno vložil na sodišče, sledi, da o pritožniku ni jasno, da prošnja za oprostitev plačila sodne takse ne vključuje tudi prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, a sodišče tega pritožniku ni pojasnilo. Več kot očitno je, da pritožnik kot laik, s slabim premoženjskem stanjem, na prestajanju zaporne kazni nima možnosti, da bi sam poskrbel za svoje pravice in koristi, kar pomeni, da nima dejanskega in učinkovitega dostopa do sodišča. 6. Dolžnost sodišča prve stopnje je, da je pravnemu laiku, ki je slabega premoženjskega stanja in mu je zaradi prestajanja zaporne kazni omejena prostost, mlajši zaporniki pa ga maltretirajo, kar potrditvah pritožnika vodstvo zapora dopušča, treba omogočiti učinkovito sodno varstvo tako, da ga sodišče pouči, da osebnih podatkov toženih strank za potrebe pravdnega postopka ne pridobiva, imajo pa takšno pooblastilo na podlagi zakona odvetniki. Ker je očitno, da je pritožnik slabega premoženjskega stanja in da zmotno meni, da je s prošnjo za oprostitev plačila sodnih taks zaprosil tudi za brezplačno pravno pomoč, naj ga sodišče pouči, da mora za brezplačno pravno pomoč zaprositi na ustreznem obrazcu in mu pojasni, kje in kako ga lahko dobi. Zato mora pritožniku tudi določiti ustrezno dolg čas za popravo tožbe. Ker sodišče doslej tako ni ravnalo, je kršilo Ustavno pravico do pravnega varstva pritožnika iz 22. člena Ustave.

7. Utemeljeni pritožnikovi pritožbi je zato pritožbeno sodišče ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrača prvostopnemu sodišču v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).