Jedro

ZPP restriktivno pristopa k možnosti imenovanja novega izvedenca. Predpostavka za postavitev novega izvedenca je ocena sodišča, da je mnenje izvedenca protislovno, pomanjkljivo oziroma nepravilno in se te pomanjkljivosti (nepravilnosti) ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca.

Dokazni predlog ene stranke ne vključuje dokaznega predloga druge stranke, kar pomeni, da se tožnica ne more sklicevati na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznemu predlogu toženk.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je sprememba oporoke z 12. 7. 2013 zapustnice D. L. podana na zapisnik pred Okrajnim sodiščem v Kočevju, neveljavna in se razveljavi. Odločilo je, da tožnica v celoti krije pravdne stroške toženk.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je podala navedbe o tem, v kakšnem zdravstvenem stanju je bila zapustnica in da je zanjo skrbela skupaj s svojo družino. Sklepanje sodišča prve stopnje, da ni navajala kakšnih drugih dejstev, ki ne bi izhajala iz predložene medicinske dokumentacije in bi se jih lahko ugotavljalo z drugimi dokaznimi sredstvi, ni pojasnjeno, zato se sodbe ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je o zdravstvenem stanju zapustnice D. L. (v nadaljevanju: zapustnica) zaslišalo tudi stranke in priče, zato bi moralo v tem delu napraviti dokazno oceno, a je ni, ker je upoštevalo le mnenje postavljenega izvedenca. Zaključki izvedenca ne temeljijo izključno na povzeti zdravstveni dokumentaciji, temveč tudi na trditvah toženk, ki so med pravdnima strankama sporne. Takšno ravnanje izvedenca je pristransko in utemeljuje predlog za postavitev novega izvedenca. Vseh tistih izvidov in dejstev, ki bi jih s stališča svoje stroke lahko upošteval in bi pripeljali do drugačnih ugotovitev oziroma bi postavili pod vprašaj njegove ugotovitve, izvedenec ni upošteval ali jih ni znal pojasniti. Izvida s 30. 4. 2013 v delu, ki se navezuje na psihične motnje, ni pravilno ocenil. Vprašanje intenzitete in trajanja epileptičnih napadov zapustnice, ki niso področje specialnosti postavljenega izvedenca, je v konkretnem primeru bistveno. Ravno zaradi teh napadov in tumorja je bilo zapustničino psihofizično stanje tako slabo, da je bila sugestibilna in se pritiskom zaradi spremembe oporoke z uveljavitvijo svoje volje ni mogla več upirati. Sodišče prve stopnje bi zato moralo angažirati predlaganega izvedenca epileptologa. Zakaj iz izvida s 30. 4. 2013 izhaja, da govorna komunikacija z zapustnico ni bila mogoča, izvedenec ni znal logično pojasniti, temveč je zgolj domneval, da gre za napako. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izvedenčeve ugotovitve, da bi na kognitivno sposobnost in sposobnost odzivanja na prigovarjanje tretjih oseb lahko vplivali zgolj in izključno neurejeni, nezdravljeni epileptični napadi. Iz zdravstvene dokumentacije jasno izhaja, da so bili epileptični napadi pri zapustnici dalj časa neurejeni, zato je bila tudi potrebna hospitalizacija. Izvedensko mnenje vzbuja dvom v ugotovitve izvedenca, zato bi moralo sodišče prve stopnje za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja postaviti novega izvedenca. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da sprememba oporoke pred sodnikom izključuje možnost, da bi bila ta sestavljena pod vplivom sile. I. P., ki je zapustnico pripeljal na sodišče, jo je večkrat nagovarjal k spremembi oporoke, kar so ob zaslišanju potrdili tudi tožničini družinski člani. Stalno nagovarjanje se je zaradi vztrajnosti sprevrglo v prisilo, ki se jo je zapustnica rešila le na način, da je udejanjila spremembo oporoke. Zgolj predlagana priča R. P., sodnik, pred katerim je zapustnica naredila spremembo oporoke, je edini, ki bi lahko izpovedal, kako je zapustnica podala svojo izjavo. Sodišče prve stopnje je toženkama poklonilo vero, njej pa ne, čeprav je o določenih okoliščinah izpovedala in zatrjevala smiselno enako. Tožbene trditve je potrdila s svojo izpovedbo, pri čemer retorične sposobnosti stranke ne morejo biti merilo verodostojnosti. V svoji izpovedbi ni potrdila izpovedbe priče I. P. Ta se je ob zaslišanju zapletal v protislovja, medtem ko so ostale zaslišane priče potrdile, da se je I. P. z zapustnico pogovarjal o delitvi premoženja in je v tej zvezi nanjo tudi vršil pritisk, da spremeni oporoko. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo izpovedbe prič, zato je nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo. Dokazna ocena ni argumentirana. Sodišče prve stopnje je njeno izpovedbo in izpovedbe prič iztrgalo iz konteksta, zato je dokazna ocena, ki temelji na domnevno verodostojni izpovedbi I. P., nepravilna. Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških.

3. Toženki sta na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica v tem postopku izpodbija spremembo oporoke svoje pokojne matere z 12. 3. 2013, podane na zapisnik pred Okrajnim sodiščem v Kočevju. Sprememba oporoke je po njenem mnenju neveljavna, ker zapustnica zaradi slabega zdravstvenega stanja ni bila sposobna za razsojanje in je bila oporočno nesposobna ter zato, ker je bila sprememba napravljena pod vplivom grožnje in zvijače. Toženki sta tem trditvam nasprotovali.

6. Sodišče prve stopnje je zapustničino zdravstveno stanje in zmožnost razsojanja v času spremembe oporoke ugotavljalo s pomočjo izvedenca psihiatrične stroke dr. A. A., čigar mnenju tožnica (še vedno) nasprotuje. Dokaz z izvedencem je bil izveden v celoti in v skladu z zakonom. Sodišče prve stopnje je pisno mnenje izvedenca posredovalo pravdnima strankama, ki sta imeli možnost nanj podati pripombe. Po prejemu tožničinih pripomb je sodišče prve stopnje izvedenca zaslišalo na naroku. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) restriktivno pristopa k možnosti imenovanja novega izvedenca. Predpostavka za postavitev novega izvedenca je namreč ocena sodišča, da je mnenje izvedenca protislovno, pomanjkljivo oziroma nepravilno in se te pomanjkljivosti (nepravilnosti) ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (tretji odstavek 254. člena ZPP). Stranka nima apriorne pravice do drugega mnenja in zgolj njeno nestrinjanje z izvedenskim mnenjem še ni razlog za postavitev novega izvedenca.

7. Izvedenec je na tožničine pripombe, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, obrazloženo in prepričljivo odgovoril. Pojasnil je, zakaj jih ne gre upoštevati. Čeprav se je v delu svojega mnenja oprl tudi na trditve pravdnih strank, ki so v postopku sporne, temelji mnenje predvsem na zdravstveni dokumentaciji zapustnice, ki vsebuje podrobne ocene njenega psihičnega in funkcionalnega stanja s strani nevrologa in fizioterapevta, ki sta zapustničino stanje ocenila malo več kot dva meseca pred spremembo oporoke. Za kasnejše obdobje je imel izvedenec na voljo ocene lečeče psihiatrinje, ki je v domu starejših občanov ocenila psihično stanje zapustnice. Ravno na podlagi zdravstvene dokumentacije je izvedenec ugotovil, da je imela zapustnica le žariščne, parcialne epileptične napade, ki so bili zdravljeni in jih je zapustnica obvladovala, zato njene kognitivne sposobnosti niso bile okrnjene. Na zapustničino zmožnost razsojanja in razumevanja (pravnih) dejanj niso vplivala niti zdravila, ki jih je jemala. Izvedenec je še pojasnil, da so se zapustničine telesne funkcije slabšale (zato je tudi potrebovala občasno pomoč domačih), kognitivne pa ne. Zapustnica je tako v letu 2014 na kratkem testu spoznavnih sposobnosti dosegla kar 27 točk od 30 možnih.

8. Sodišče prve stopnje je izvedenčevo mnenje in njegove odgovore na pripombe sprejelo kot jasne, prepričljive in strokovne, temu pa se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Do tožničinih pripomb se je opredelilo tudi sodišče prve stopnje, ki je izčrpne razloge za njihovo neutemeljenost podalo v 22. do 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pogoji za postavitev novega izvedenca v konkretnem primeru niso izpolnjeni, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo mnenju postavljenega izvedenca in presodilo, da zapustničino zdravstveno stanje ni vplivalo na njeno oporočno sposobnost. 9. Da zapustnica spremembe oporoke ni naredila pod vplivom grožnje in zvijače, se je sodišče prve stopnje prepričalo z zaslišanjem pravdnih strank in prič. Ocenilo je vsako izpoved posebej in v povezavi z drugimi izpovedbami1 ter ugotovilo, da toženki ali njuni sorodniki zapustnice niso nagovarjali k spremembi oporoke oziroma tega niso počeli na način, ki bi, če bi obstajala stiska zapustnice, lahko vodil v zaključek o njeni zlorabi. Tožnica v pritožbi izraža nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje, a bistvenih okvirjev zadeve ne uspe izpodbiti. Pritožba ni vzbudila dvoma, da katera od pomembnih okoliščin v sodbi ne bi bila ovrednotena ali da ji ne bi bila dana prava teža. Razlogi izpodbijane sodbe so jasni, logični in dokazno podprti. Sodišče prve stopnje je opravilo izčrpno in razumno argumentirano dokazno oceno, ki je skladna z določbo 8. člena ZPP. Pritožbeno sodišče zato sprejema presojo sodišča prve stopnje, da zapustnica obiskov toženk in njunih sorodnikov ni doživljala kot pritiske, da se I. P. ni bala, da ta nanjo ni pritiskal in jo silil v spremembo oporoke, niti je ni proti lastni volji peljal na sodišče. Tožnica ni uspela dokazati, da so se nad zapustnico vršili tako hudi pritiski, ki bi prerasli v zlorabo, pri čemer tudi zdravstveno stanje zapustnice ni bilo takšno, da se prisili ne bi mogla več upirati.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi o stanju zapustnice v trenutku spremembe oporoke lahko izpovedal le sodnik R. P., pred katerim je zapustnica izrazila svojo voljo, zato bi ga moralo sodišče prve stopnje zaslišati. Tožnica je izvedbi tega dokaza izrecno nasprotovala, poleg tega gre za dokazni predlog, ki sta ga v postopku podali zgolj toženki. V skladu z 212. členom ZPP vsaka stranka nosi svoje trditveno in dokazno breme. Tako mora vsaka stranka v postopku svoje trditve dokazovati z ustreznimi dokaznimi sredstvi, tudi če je nasprotna stranka za dokazovanje dejstev, ki jih ona zatrjuje, predlagala ista dokazna sredstva (npr. zaslišanje strank, izvedenca iste stroke, isto pričo ipd.). Po ustaljenem stališču sodne prakse dokazni predlog ene stranke ne vključuje dokaznega predloga druge stranke, kar pomeni, da se tožnica ne more sklicevati na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznemu predlogu toženk.2

11. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

12. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, toženki pa z odgovorom na pritožbo nista prispevali k rešitvi zadeve, pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Prim. 27. do 35. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Prim. sodbe VSL II Cp 199/2015, VSL II Cpg 708/2017 in VSK Cpg 81/2013.