Jedro

Tožnica v tej pravdi tako ne varuje svoje originarno pridobljene (pa ne vpisane) izključne lastninske pravice. V takšni situaciji pa je upnik, ki je svojo pravico do poplačila pridobil pred spremembo lastninskega stanja v zemljiški knjigi (njegova dobrovernost pa ni izpodbijana), varovan oziroma razmerje med tožnico in toženčevim dolžnikom na dopustnost izvršbe ne vpliva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 841,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je izvršba, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Škofji Loki pod opr. št. In 2005/88 na idealnem solastnem deležu do ½ na nepremičnini parc. št. 165.S k.o. ..., nedopustna ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na nedopustnost izvršbe zavrnilo s stroškovno posledico.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo, v kateri vztraja, da je na sporni nepremičnini v času trajanja zakonske zveze s toženčevim dolžnikom pridobila originarno lastninsko pravico do 100 %, ker je v nepremičnino vlagala le ona. Trdi, da je bila celotna nepremičnina tako ves čas zgolj v njeni lasti, kar je bilo ugotovljeno s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I P 11/2006. Revidentka šteje, da jo pravni red ščiti kot originarno pridobiteljico lastninske pravice. Prodaja ½ nepremičnine zaradi poplačila dolga bivšega zakonca bi tako po njeni oceni predstavljala nedopusten poseg v lastninsko pravico iz 33. člena Ustave RS, zato predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženec je na vročeno revizijo odgovoril, predlaga njeno zavrnitev, opozarja na subjektivne meje pravnomočnosti zamudne sodbe I P 11/2006 Okrožnega sodišča v Kranju in na dejstvo, da se je tožnica uspela na celotni nepremičnini na podlagi citirane sodbe vknjižiti šele po zaznambi sklepa o izvršbi na dolžnikovem solastninskem deležu. Toženec predlaga zavrnitev revizije in priglaša stroške.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Pravno pomembna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in so prestala pritožbeni preizkus, nanje pa je Vrhovno sodišče zaradi prepovedi izpodbijanja dejanskega stanja v revizijskem postopku vezano, so naslednja: - zemljišče, na katerem stoji stanovanjska hiša, je tožnica podedovala po svojih starših, v času trajanja zakonske zveze s toženčevim dolžnikom pa je bila na parceli zgrajena hiša; - na podlagi darilne pogodbe in vknjižbene izjave, ki je bila sklenjena v takrat zahtevani obliki za pravne posle med zakoncema, torej pred sodnikom, sta se 27. 2. 1980 tožnica in njen bivši mož vpisala kot solastnika ne nepremičnini, vsak do ½; - v času, ko je bil izdan sklep o izvršbi in opravljena njegova zaznamba v zemljiški knjigi (23. 12. 2005), je bila na nepremičnini vpisana solastnina v deležu do ½ tudi na tožničinega bivšega moža; - tožeča stranka je tožbo za vrnitev darila in razveljavitev vknjižbene izjave vložila 4. 1. 2006; vknjižba njene izključne lastninske pravice na podlagi izdane zamudne sodbe pa je bila izvedena 23. 5. 2007. 6. Zahtevek po tretjem odstavku 65. člena v zvezi s prvim odstavkom 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) lahko uspešno uveljavlja tisti, ki verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje. Namen tega zahtevka je, da se osebam, ki niso stranke izvršilnega postopka, omogoči učinkovita obramba njihovih premoženjskih pravic pred posegi v izvršilnih postopkih, ki so v razmerju do njih tuji. V tovrstnih pravdah tožnik trdi, da je imetnik take pravice, ki bi mu tudi v primeru, če bi dolžnik sam odtujil to stvar, omogočala preprečitev take odtujitve.

7. Revizijska teza tožnice, da je sama lastnica celotne nepremičnine, ker jo je pridobila na originaren način, ne drži. Leta 1980 je tožnica s toženčevim dolžnikom, svojim tedanjim možem, sklenila pravni posel, na podlagi katerega je ta pridobil sporno polovico nepremičnine. Od tedaj dalje skupno premoženje ni več nastajalo ali se večalo. Tožnica v tej pravdi tako ne varuje svoje originarno pridobljene (pa ne vpisane) izključne lastninske pravice. V takšni situaciji pa je upnik, ki je svojo pravico do poplačila pridobil pred spremembo lastninskega stanja v zemljiški knjigi (njegova dobrovernost pa ni izpodbijana), varovan oziroma razmerje med tožnico in toženčevim dolžnikom na dopustnost izvršbe ne vpliva.

8. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v delu in v mejah razlogov, ki so v reviziji uveljavljani (prvi odstavek 371. člena ZPP), in ker je ugotovilo, da ti niso utemeljeni, je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

9. Ker z revizijo ni uspela, je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njegove stroške odgovora na revizijo, ki jih je Vrhovno sodišče odmerilo glede na prehodno določbo prvega odstavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) po stari odvetniški tarifi, saj se je postopek pričel pred uveljavitvijo ZOdvT, t.j. pred 1. 1. 2009. Sodišče je tožeči stranki priznalo stroške nagrade za odgovor na revizijo v višini 1500 točk, za kratko poročilo 20 točk, 7 točk na račun materialnih stroškov in 140,18 EUR za 20 % DDV, skupaj 841,07 EUR. Navedeni znesek je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa bo od naslednjega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti dolgovala tudi zakonske zamudne obresti.