Jedro

Tožnica je poleg tega, da ne obstoji odpovedni razlog, že v tožbi navajala tudi, da ni okoliščin, ki bi utemeljevale izredno odpoved oziroma nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, zato presoja sodišča druge stopnje ni mogla pomeniti sodbe presenečenja.

Odločilna je okoliščina, da je tožnica sporne listine predložila v postopku pred sodiščem, kjer obstajajo procesne možnosti za zaščito tajnih oziroma osebnih podatkov, da jih je predložila v zaščito svojih pravic iz delovnega razmerja in da je postopek potekal med strankama tega spora. Za bojazen, da bo tožnica tudi v bodoče razkrivala poslovne skrivnosti tožene stranke glede na razlog, zaradi katerega jih je v spornem primeru razkrila in način, na katerega je to storila, ni bilo realne podlage, kakor tudi ne za zatrjevano izgubo zaupanja v tožničino lojalnost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 5. 2010 in na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) odločilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 9. 5. 2010, ampak je trajalo do 10. 10. 2011, hkrati pa zavrnilo(?) zahtevek za ugotovitev trajanja delovnega razmerja z vsemi pravicami do 10. 10. 2011. Toženi stranki je naložilo, da tožnici za čas od 9. 5. 2010 do 14. 6. 2010 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, za čas od 15. 6. 2010 do 10. 10. 2011 (čas zaposlitve pri drugem delodajalcu) pa razliko v plači s pripadajočimi obrestmi. Višji zahtevek – za priznanje drugih pravic do 10. 10. 2011 - je zavrnilo. Tožnici je prisodilo odškodnino v višini štirih bruto plač, to je v višini 19.547,20 EUR. Višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo. Ugotovilo je, da tožnica ni kršila pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in da ne obstajata odpovedna razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Ravnanje, ki se ji je očitalo (sodišču je v drugem postopku zaradi zaščite svojih pravic predložila dokumente, ki jih tožena stranka označuje za poslovno skrivnost) glede na izvedene dokaze po presoji sodišča prve stopnje ne predstavlja hujše kršitve pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in nima znakov kaznivega dejanja.

2. Sodišče druge stopnje je potrdilo pretežni del sodbe sodišča prve stopnje. Opravilo je obravnavo, na kateri je zaslišalo tožnico in pričo dr. J. Ž. O. Po dopolnitvi dokaznega postopka je znižalo prisojeno odškodnino s štirih na eno mesečno plačo. V ostalem je, sicer iz drugih razlogov, pritrdilo sodišču prve stopnje. Ni se strinjalo s presojo, da tožnica ni kršila pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR) in da njeno ravnanje nima znakov kaznivega dejanja (1. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR). Strinjalo pa se je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 110. člena ZDR, saj ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni bilo nemogoče. Upoštevalo je, da je tožnica sporne listine predložila sodišču v postopku, v katerem sta nastopali isti stranki, kot v tem sporu in v zaščito lastnih pravic, zaradi česar toženi stranki ni nastala nobena škoda.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka, ki sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji), ker ni pojasnilo, na podlagi katerega odstavka 347. člena ZPP je razpisalo glavno obravnavo. Nadalje je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, čeprav v zvezi z obstojem tega pogoja dokazov ni izvajalo. Tožena stranka je predlagala priče, ki bi izpovedale o okoliščinah in interesih tožene stranke, vendar jih sodišče druge stopnje ni povabilo na obravnavo. Zato naj bi bila podana kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP in tretjim odstavkom 347. člena ZPP. Meni, da je izpodbijana sodba sodba presenečenja, kar predstavlja tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po mnenju revizije so podane okoliščine in interesi, ki ne omogočajo nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Razlogi glede tega so v nasprotju, saj sodišče druge stopnje na eni strani zaključi, da toženi stranki ni nastala nobena škoda, na drugi pa dopusti možnost, da bi dr. O. zoper toženo stranko postavil zahtevke zaradi kršitve varovanja osebnih podatkov. Tožena stranka je že v odpovedi, nato pa med postopkom navajala okoliščine, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo možno niti do izteka odpovednega roka, predlagala je zaslišanje dveh prič. Tožnica je bila pred odpovedjo na delovnem mestu samostojnega strokovnega sodelavca, pred tem pa izvršna direktorica za pravne zadeve, organizacijo in kadre. Imela je dostop do osebnih podatkov zaposlenih, zato se je tožena stranka utemeljeno bala, da bo z njimi razpolagala nezakonito. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se zahtevek v celoti zavrne, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje.

4. Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili nižji sodišči, je revizijsko sodišče vezano. Zaradi omejenosti presoje v revizijskem postopku se revizijsko sodišče do nasprotij v izreku sodbe sodišča prve stopnje in očitno napačne odločitve o pravicah po 15. 6. 2010 ne more in ne sme opredeljevati, saj jim tožena stranka niti v pritožbi niti v reviziji ni oporekala.

7. Očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče druge stopnje zagrešilo, ker ni navedlo, na podlagi katerega odstavka 347. člena ZPP je razpisalo obravnavo, je neutemeljen. Navedene kršitve zaradi tega sploh ne more biti, saj razlog, zaradi katerega je sodišče druge stopnje razpisalo obravnavo, ni razlog o odločilnem dejstvu. Očitka kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem pa revizija ne obrazloži – niti tega, katere določbe ZPP sodišče druge stopnje ni uporabilo oziroma jo je uporabilo nepravilno, niti, kako je ta kršitev vplivala na zakonitost odločitve.

8. Neutemeljen je tudi očitek bistvenih kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP zaradi tega, ker sodišče druge stopnje ni zaslišalo predlaganih prič glede okoliščin in interesov, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je odvisna od obstoja odpovednega razloga (enega ali več iz 111. člena ZDR) in od obstoja okoliščin in interesov, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR). Sodišče druge stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja po uradni dolžnosti presoja pravilnost uporabe materialnega prava. Če ugotovi, da je bilo materialno pravo glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabljeno, lahko spremeni sodbo sodišča prve stopnje, (5. alineja 358. člena ZPP), lahko pa pod pogoji iz 347. člena ZPP dejansko stanje tudi samo ugotavlja. V spornem primeru je ugotovilo, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo zmotno uporabljeno, kar pa na pravilnost same odločitve ni vplivalo. Dokazni postopek je na pritožbeni obravnavi dopolnilo le glede dejstev, ki so se nanašala na obstoj odpovednega razloga, medtem ko dokazov glede okoliščin iz prvega odstavka 110. člena ZDR ni izvajalo. To pa še ne pomeni, da na tej podlagi izpodbijane sodbe ne bi smelo potrditi (torej je potrdilo pravilnost odločitve iz drugih razlogov). Če je štelo, da o obstoju navedenega pogoja lahko odloči na podlagi že ugotovljenih dejstev, dodatnih dokazov ni bilo dolžno izvajati. Nobenega od dejstev, ki jih je navajala tožena stranka, ni prezrlo (tožena stranka tudi v reviziji ne pove, katero dejstvo, ki naj ga sodišče druge stopnje ne bi ugotovilo, bi se moralo še dokazati), zato ji ni kratilo pravice do izjave v postopku. Po dopolnitvi dokaznega postopka in ponovitvi izvedenih dokazov (v soglasju s strankama je vpogledalo v zapisnike glavne obravnave in v listine v spisu) ni štelo za potrebno, da izvaja še druge dokaze, kar ni v nasprotju z določbami ZPP, ampak v skladu z 213. členom tega zakona. Tožnica je poleg tega, da ne obstoji odpovedni razlog, že v tožbi navajala tudi, da ni okoliščin, ki bi utemeljevale izredno odpoved oziroma nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, zato presoja sodišča druge stopnje ni mogla pomeniti sodbe presenečenja in v reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP ni podana.

9. Tudi sicer v razlogih izpodbijane sodbe ni nasprotij in jo je mogoče preizkusiti. To velja tudi za ugotovitev, da je sicer obstajala realna nevarnost za uveljavljanje zahtevkov dr. O. zaradi kršitve varstva osebnih podatkov, da pa dejanske škode, sploh pa ne občutne, tožena stranka ni utrpela. V navedenih dveh ugotovitvah ni nobenega nasprotja, zaradi katerega bi bila izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

11. Predmet revizijske presoje je le odločitev o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neobstoja pogoja iz prvega odstavka 110. člena ZDR. Ta določa, da morajo poleg obstoja odpovednega razloga obstajati tudi okoliščine in interesi obeh strank, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče mora upoštevati okoliščine in interese obeh pogodbenih strank.

12. Sodišče druge stopnje ni prezrlo nobene od okoliščin in interesov, ki sta jih stranki navajali. To pomeni, da je tehtalo okoliščine in interese na obeh straneh. Tako je sodišče druge stopnje upoštevalo, da je tožnica kršila obveznost iz delovnega razmerja in ni spoštovala pričakovanja tožene stranke, da bo lojalna in da bo spoštovala predpisan red pri ravnanju z dokumenti, ki vsebujejo osebne podatke oziroma so označeni kot poslovna skrivnost. Upoštevalo je tudi to, da se od vsakega delavca, od tožnice pa še posebej (glede na delo, ki ga je opravljala pred razrešitvijo) utemeljeno pričakuje, da bo spoštoval pravila glede varstva osebnih podatkov. Nadalje je bilo upoštevano, da je obstajala realna nevarnost, da bo dr. O. zaradi kršenja varovanja osebnih podatkov proti toženi stranki uveljavljal odškodninske zahtevke. Vendar pa je na drugi strani upoštevalo tudi, da je bila kot poslovna skrivnost označena le ena od predloženih listin, da je tožnica sporne listine predložila sodišču v postopku, v katerem sta bili udeleženi le stranki tega spora, da je to storila v prepričanju, da s tem varuje svoje pravice ter da toženi stranki s tem ni nastala nobena škoda, sploh pa ne občutna v smislu drugega odstavka 39. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS št. 42/2006 in naslednji). Presodilo je, da okoliščine na strani tožnice pretehtajo, oziroma, da ugotovljene okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank ne kažejo na to, da nadaljevanje delovnega razmerja ni možno niti do izteka odpovednega roka.

13. S tem soglaša tudi revizijsko sodišče. Odločilna je okoliščina, da je tožnica sporne listine predložila v postopku pred sodiščem, kjer obstajajo procesne možnosti za zaščito tajnih oziroma osebnih podatkov, da jih je predložila v zaščito svojih pravic iz delovnega razmerja in da je postopek potekal med strankama tega spora. Za bojazen, da bo tožnica tudi v bodoče razkrivala poslovne skrivnosti tožene stranke glede na razlog, zaradi katerega jih je v spornem primeru razkrila in način, na katerega je to storila, ni bilo realne podlage, kakor tudi ne za zatrjevano izgubo zaupanja v tožničino lojalnost. 14. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

15. Tožnica stroške odgovora na revizijo na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP krije sama.