Jedro

Izvedensko mnenje ne more nadomestiti strankine trditvene podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku znesek 4.298,11 EUR (prej 1,030.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.5.2005 dalje do plačila. Odločilo je še, da je tožnik dolžan plačati toženki njene pravdne stroške v znesku 35,68 EUR.

Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Meni, da glede na to, da gre v obravnavani zadevi za zahtevno strokovno medicinsko vprašanje, ni mogoče od tožnika zahtevati, da bo v tožbenih navedbah povsem natančno pojasnil medicinski vzrok za vse zdravstvene težave. Temeljna tožbena trditev v tej pravdi je, da je zaradi napačnega in nestrokovnega zdravljenja pri zobozdravnici dr. Z. V. Š. tožnik utrpel materialno in nematerialno škodo. Dejstvo, da ga je omenjena zobozdravnica neprimerno zdravila, pa je bilo potrjeno z izvedenskim mnenjem. Iz slednjega tako izhaja, da je prišlo do škodnega dogodka v času tožnikovega zdravljenja pri omenjeni zobozdravnici, ko je ob strojni odstranitvi polnitve prišlo do napačnega kota nastavitve svedra in s tem do nesrečnega slučaja – predrtja korenine na zobu 5 levo zgoraj. Nadalje je izvedenec pojasnil, da je moral tožnik oditi na operativni poseg predvsem zaradi navedenega predrtja korenine v zobu 5 levo zgoraj in posledičnega vnetja v predelu predrtja. K temu vzroku pa se lahko pridruži tudi zob 4 levo, ki je zaradi zlomljenega instrumenta v korenini lahko predstavljal žarišče za infekcijo.

Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je svoj tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine utemeljeval s trditvami, da mu je zobozdravnica dr. Z. V. Š. med zdravljenjem v zobu 4 levo zgoraj pustila zalomljeno iglico, zaradi česar naj bi mu nastala vtoževana nepremoženjska in premoženjska škoda. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da tožnik svojih trditev, da naj bi mu omenjena zobozdravnica v zobu pustila zalomljeno iglico, ni dokazal. Iz izvedenega dokaznega postopka (predvsem iz izvedenskega mnenja) namreč izhaja, da je bila zalomljena iglica v korenini tožnikovega zoba že od prej, ko je tožnik obiskoval drugega zobozdravnika. Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti sprejema. Tudi sicer pa pritožba navedenega zaključka sodišča prve stopnje niti ne izpodbija.

Izvedenec je sicer res ugotovil, da se je omenjeni zobozdravnici pri zdravljenju tožnikovih zob pripetil nesrečen slučaj, ko je zaradi napačnega kota nastavitve svedra prišlo do predrtja korenine na zobu 5 levo zgoraj, na kar opozarja pritožba. Vendar, kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje, je tožnik omenjeni zobozdravnici očital le, da naj bi mu v korenini zoba 4 levo zgoraj pustila zalomljeno iglico (torej povsem drugo ravnanje in v zvezi z drugim zobom). Drugačnega protipravnega ravnanja tožnik ni zatrjeval. Izvedensko mnenje (dokaz) pa ne more nadomestiti strankine trditvene podlage. V pravdnem postopku morajo namreč stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (razpravno načelo – 1. odstavek 7. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08). Stranki sta torej odgovorni, da v zadevi priskrbita ustrezno trditveno podlago (in dokaze, s katerimi naj se ugotovi resničnost zatrjevane trditvene podlage). Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja. Razpravno načelo tako pomeni, da sodišče upošteva le dejstva, ki jih navedeta stranki.

Tožnik je res zatrjeval, na kar opozarja v pritožbi, da ga je omenjena zobozdravnica napačno in nestrokovno zdravila. Vendar pa je ta trditev tako splošna, da sama po sebi še ne utemeljuje s tožbenim zahtevkom uveljavljane pravne posledice. Seveda se od tožnika ne pričakuje, da bo v tožbi povsem natančno pojasnil vse medicinske vzroke za njegove težave, vendar pa mora navesti vsaj minimum tistih dejstev, ki so potrebna za utemeljenost njegovega zahtevka (torej v čem konkretno je zobozdravnica ravnala protipravno oziroma opustila dolžno ravnanje).

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).