Jedro

Pogoja iz 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, to je obstoja nelojalnega ravnanja proti narodom in državi FLR Jugoslavije, ki po 3. odstavku 63. člena ZDen pomeni zakonito domnevo, v tem postopku organ ni dolžan ugotavljati, nasprotnih dejstev in dokazov, ki bi izpodbili navedeno zakonsko domnevo, pa tožniki niti ne navajajo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Občinskega sekretariata za notranje zadeve in obrambo občine ... z dne 6.11.1992, s katero je ta kot organ prve stopnje po zaprosilu Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora občine ..., v skladu s 63. členom Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in 31/93, v nadaljevanju: ZDen) ugotovil, da pok. Z.M. ni državljan Republike Slovenije. Prav tako se po predpisih o državljanstvu, ki so veljali na območju Republike Slovenije do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 13/94, v nadaljevanju: ZDRS), ni štel za jugoslovanskega državljana. V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka navaja, da je bilo v postopku na prvi stopnji ugotovljeno, da je bil pok. Z.M. sicer državljan Kraljevine Jugoslavije, domovinsko pristojen v takratno občino ..., vendar pa kot oseba nemške narodnosti in član Kulturbunda, ki se je v tujino izselil že maja leta 1945, po določbi drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48, 105/48) ni postal državljan FLRJ. Da je bil nemške narodnosti, je razvidno iz odločbe Okrajne zaplembene komisije ... z dne 29.8.1945. Iz podatkov arhiva Inštituta za novejšo zgodovino pa je razvidno, da je bil član organizacije Kulturbund (na spisku, ki ga hrani Ministrstvo za notranje zadeve). To članstvo dokazuje njegovo nemško narodnost, saj so bili člani te protislovenske nacistične organizacije lahko le osebe nemške narodnosti in tisti, ki so se ob včlanitvi v to organizacijo tako opredelili. Nesporno je tudi, da je imenovani na dan 4.12.1948, živel v tujini. Tretjega pogoja iz drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, to je obstoja nelojalnega ravnanja zoper narode in državo FLRJ pa v tem postopku glede na določbo 3. odstavka 63. člena ZDen ni mogoče ugotavljati. Tožena stranka ni upoštevala navedb tožnikov, da se njihov oče ni opredeljeval za nemško narodnost, ker tožniki takrat še niso bili rojeni in jim zato takratne opredelitve njihovega očeta ne morejo biti znane.

Tožniki v tožbi in njeni dopolnitvi navajajo, da pok. Z.M. ni bil državljan nemškega Reicha (kar je razvidno iz zaplembene odločbe), ampak je bil slovenske narodnosti, tako kot njegovi starši ter brat in sestra. O tem so priložili tudi izjavo pokojnikovega brata I.C. in predlagajo njegovo zaslišanje, saj ne zaupajo podatkom iz zgodovinskega arhiva. V zaplembeni odločbi je navedeno, da je premoženje prešlo v državno last na podlagi odloka AVNOJ-a, v ZDen pa je določeno, da se premoženje vrača vsem, ki jim je bilo podržavljeno po odloku AVNOJ-a. Sklicujejo se na odločbo Ustavnega sodišča RS, s katero sta bila razveljavljena 41. in 13.a člen ZDRS, ter na 25. člen Ustave RS, ki vsem zagotavlja pravico do pravnega sredstva, torej tudi tistim, ki so leta 1945 pobegnili. Nezakonski hčeri pok. M.Z. M.K. očitajo prilastitev nepremičnin v denacionalizacijskem postopku. Navajajo še, da je pokojni po vojni večkrat prišel v Slovenijo, na sodišču v ... je celo nastopal v pravdi kot tožeča stranka. Zaradi vsega nevedenega predlagajo, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in ugotavlja, da so v njej že vsebovani tudi odgovori na tožbene navedbe. Predlaga sodišču, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po ZDRS velja za državljana Republike Slovenije, kdor je po prejšnjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in Socialistične federativne republike Jugoslavije (39. člen ZDRS). Med prejšnje predpise spada Zakon o državljanstvu FLRJ, ki v drugem odstavku 35. člena določa, da se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki (vsaj že na dan uveljavitve novele zakona, objavljene v Uradnem listu FLRJ, št. 105/48 - to je dne 4.12.1948) živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti.

Iz podatkov v spisih je razvidno, pa tudi ni sporno, da je bil pok. M.Z. na dan 4.12.1948 odsoten iz države. Pri tem način odhoda ali izselitve v tujino ni pomemben oziroma ne vpliva na ugotovitev dejstva, da je na dan 4.12.1948 živel v tujini.

Sodišče tudi ne dvomi v pravilnost ugotovitve organov prve in druge stopnje, da je bil pravni prednik tožnikov nemške narodnosti. Podlaga za to ugotovitev je v predloženih kopijah arhivskega gradiva, iz katerega izhaja, da je bil član organizacije Kulturbund. Iz predloženih arhivskih podatkov arhiva Ministrstva za notranje zadeve je razvidno, da je bil pok. M.Z. član organizacije Kulturbund, na seznamu članov je naveden pod zaporedno številko ... Enako izhaja iz arhivskih podatkov Inštituta za novejšo zgodovino (z dne 28.9.1992). Splošno pa je znano, da je bila Kulturbund nacistična organizacija, katere temeljni program je bila tudi raznarodovalna politika, člani pa so bili lahko le pripadniki nemške narodnosti oziroma tisti, ki so se tako opredelili. Tožena stranka zato utemeljeno ni sledila navedbi tožnikov, ki se sklicujejo na izjavo I.C., pokojnikovega brata, da je bil M.Z. slovenske narodnosti, saj so se glede svoje narodnostne pripadnosti posamezniki sami opredeljevali. Tožniki pa članstva M.Z. v organizaciji Kulturbund ne izpodbijajo. Poudarjajo le, da ni bil državljan nemškega Reicha, vendar tega tožena stranka niti ni zatrjevala.

Tretjega pogoja iz zgoraj citirane določbe drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, to je obstoja nelojalnega ravnanja, ki po 3. odstavku 63. člena ZDen pomeni tako zakonito domnevo, v tem postopku organ ni dolžan ugotavljati, nasprotnih dejstev in dokazov, ki bi izpodbili navedeno zakonsko domnevo, pa tožniki niti ne navajajo.

Tožniki se sklicujejo še na razveljavitev 13.a in 41. člena ZDRS, ki sta urejala pridobitev državljanstva z naturalizacijo oziroma izgubo državljanstva določenih oseb in torej nista v povezavi s konkretno zadevo. Poleg tega pa navajajo v tožbi še okoliščine, da je bilo premoženje pokojnega Z. v denacionalizacijskem postopku vrnjeno njegovi izvenzakonski hčeri, ostalim dedičem, ki imajo pravico do dedovanja, pa ne in da je pokojni po vojni večkrat prišel v Slovenijo ter na sodišču v Mariboru nastopal kot tožeča stranka, vendar pa tudi te okoliščine nimajo neposredne zveze z državljanstvom pok. M.Z. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, materialno pravo je pravilno uporabljeno, tožba pa ni utemeljena. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi drugega odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki se po določbi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94), smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.