Jedro

Lastnik stavbe, v kateri je zaradi poka vodovodne cevi (zaradi korozije je v njej nastala 2 mm luknjica) prišlo do izlitja vode (preko 400 m3), ki je navlažila stene hiše, last zavarovanca tožeče stranke, za škodo odgovarja ne glede na krivdo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 223084/2013 z dne 13. 1. 2014 ostane v prvem odstavku izreka v veljavi glede glavnice v znesku 2.683,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2013 dalje do plačila in v celoti v tretjem odstavku izreka (I. točka izreka), da se navedeni sklep razveljavi v prvem odstavku izreka glede zneska 21,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2013 dalje do plačila in se v tem obsegu tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne (II. točka izreka), in da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 158,40 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodba odločitev zmotno opre na 159. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), pri čemer se sklicuje na sodbo (pravilno sklep) Vrhovnega sodišča II Ips 108/2013. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče kljub temu, da ni bila podana trditvena podlaga, na podlagi katere bi lahko presodilo, da je šlo za neposlovno objektivno odgovornost tožene stranke, presodilo, da je tožena stranka objektivno odgovorna oseba, kot imetnik nepremičnine, iz katere je iztekla voda. Tožeča stranka je ves čas postopka trdila, da gre za protipravno ravnanje tožene stranke, ker ni ustrezno vzdrževala svoje nepremičnine. Sodišče je celotni dokazni postopek vodilo v smeri ugotavljanja krivdne odgovornosti tožene stranke. V teoriji in praksi je sporno, ali sme sodišče po uradni dolžnosti upoštevati tudi dejstva, ki se odkrijejo v dokaznem postopku. Bolj prepričljivo in utemeljeno je stališče, da sodišče teh dejstev ne sme upoštevati. Sodišče odločitve tudi ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. Ob odsotnosti ustrezne trditvene podlage je bilo toženi stranki onemogočeno, da poda navedbe v zvezi z razbremenitvijo svoje odgovornosti. Sicer pa je smiselno zatrjevala, da je prosta odgovornosti, ker poškodovanja ni mogla pričakovati, se mu izogniti in ga odvrniti. Kršena je 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP in načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP. Gre za take kršitve postopka, ki predstavljajo kršitev ustavnih pravic do enakega varstva in do poštenega sojenja (22. člen Ustave RS). Izpodbijana sodba tudi nima razlogov glede navedb, da tožena stranka ni krivdno odgovorna za nastalo škodo. Zaradi širjenja podlage na objektivno odškodninsko odgovornost, na kateri temelji sodba, je bila toženi stranki odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Zmotno je uporabljeno materialno pravo, saj iz komentarja 159. člena OZ izhaja, da protipravnost (škodljivo dejstvo) nastopi v pojavni obliki nevarno postavljene ali vržene stvari, ki povzroči škodo. V danem primeru je škoda posledica 2 mm luknjice v cevi, ki je nedvomno del objekta, saj je vanj vgrajena. Posledično bi sodišče moralo ugotavljati, ali je vgrajena cev samostojna stvar, in ne, kot ugotavlja, da voda ustreza stvarnopravni definiciji stvari. Sicer pa se podobni primeri, kot izhaja iz številne sodne prakse (sodba Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1684/2011, sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1035/2012, sodba Vrhovnega sodišča II Ips 69/2012), presojajo na podlagi krivdne odgovornosti imetnika nepremičnine in ne neposlovne objektivne odškodninske odgovornosti. Tudi če je Vrhovno sodišče izdalo eno sodbo, kjer je napotilo na uporabo 159. člena OZ, to ne pomeni, da jo morajo upoštevati vsa sodišča. Sodišče prve stopnje je povsem nekritično, zgolj na podlagi ene sodbe razsodilo, da je tožena stranka objektivno odgovorna za škodo. Neutemeljeno je zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke, kar je tožena stranka pravočasno grajala. Navedeni dokaz je bil zavrnjen neupravičeno, potem ko je bil že plačan predujem za izvedenca gradbene stroke, čeprav je z njim tožena stranka dokazovala pomembna dejstva o neodgovornosti za škodni dogodek. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v predmetnem postopku vložila regresni zahtevek zoper lastnika stavbe, v kateri je, zaradi korozije vodovodne cevi, prišlo do njenega poka in posledičnega izlitja vode, ki je med drugim navlažila tudi steno hiše v lasti njenega zavarovanca.

6. Sodba zavzame stališče, da je za škodo na objektu (zavarovanca) tožeče stranke odgovoren toženec ne glede na krivdo in zaključi, da se toženec odgovornosti ni uspel razbremeniti. Odločitev opre na 159. člen OZ, po katerem je odgovoren imetnik stavbe oziroma prostora ne glede na krivdo.

7. Zavzeto stališče temelji na naslednjih pravnoodločilnih dejstvih: - da je 2. 11. 2012 v pritličju objekta v lasti tožene stranke zaradi korozije cevi vodovodne napeljave prišlo do poka te cevi oziroma nastanka 2 mm velike luknjice v njej, izlitja preko 400 m3 vode in navlažitve stene hiše v lasti zavarovanca tožeče stranke L. T., - da je L. T. imel nepremičnino zavarovano pri tožeči stranki in je zahteval povračilo škode, ki mu je nastala zaradi vlage v stenah, ki je bila posledica izliva vode, - da je tožeča stranka svojemu zavarovancu ob upoštevanju odbitne franšize izplačala zavarovalnino in stroške sanacije, - da je tožeča stranka toženo stranko pozvala k plačilu regresnega zahtevka 27. 3. 2013 in določila rok za prostovoljno plačilo, ki je potekel 26. 4. 2013. 8. Uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, kršene pa tudi niso ustavne pravice toženca. Tožencu ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem in mu tudi ni bilo onemogočeno, da poda navedbe v zvezi z razbremenitvijo odgovornosti. Pritrditi je pritožbi, da je tožeča stranka utemeljenost tožbenega zahtevka res gradila na krivdni odgovornosti toženca in je sodišče dokazni postopek vodilo v smeri ugotavljanja krivdne odgovornosti, vendar je sodišče (pred zaključkom obravnavanja) strankama razkrilo, da bo utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo na podlagi 159. člena OZ. Stranki je seznanilo(1) s sklepom Vrhovnega sodišča II Ips 108/2013 z dne 19. 3. 2015, v katerem je bilo zavzeto stališče (izpodbijana sodba mu sledi), da določba 159. člena OZ zajema tudi primere, ko gre za škodo, ki je posledica izlitja tekočin (15. točka obrazložitve). Ob zadostni skrbnosti bi zato tožena stranka lahko ponudila ustrezno trditveno podlago za razbremenitev odgovornosti. Tožena stranka je, namesto da bi to storila, v pripravljalni vlogi 23. 6. 2015 in kasneje na naroku 27. 8. 2015, trdila le, da tožeča stranka ni podala navedb v smeri odgovornosti za škodo po 159. členu OZ, oziroma da je z navedbami na naroku prekludirana, in da zato ni mogoče uporabiti pravne podlage, na katero se sklicuje Vrhovno sodišče v navedeni odločbi. Ob robu naj pritožbeno sodišče še doda, da je do odločitve v zadevi II Ips 108/2013 prišlo 19. 3. 2015, pred tem(2) pa se je v podobnih primerih sodna praksa pritožbenih sodišč opirala na krivdno odškodninsko odgovornost.(3)

9. Tožeča stranka je ponudila zadostno trditveno podlago (tudi) za presojo utemeljenosti zahtevka na podlagi 159. člena OZ. Zatrjevala je, da je toženec imetnik stavbe, v kateri je zaradi poka cevi prišlo do izliva vode in posledične škode na objektu, ki je v lasti njenega zavarovanca. Izpodbijana sodba upošteva materialnopravno stališče Vrhovnega sodišča o odškodninski odgovornosti v primeru izlitja vode, in ne dejstev, odkritih v dokaznem postopku, kot očitno meri pritožba z razlogovanjem o spornosti vprašanja, ali sme sodišče (po uradni dolžnosti) upoštevati tudi taka dejstva.(4). Bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (zaradi očitka o odločanju brez trditvene podlage) ni podana.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodba nekritično sledi materialnopravnemu stališču, zavzetem v odločbi II Ips 108/2013. Predmetna zadeva in zadeva II Ips 108/2013(5) sta primerljivi, v obeh gre za povzročitev škode (zunaj stavbe oziroma na drugih delih stavbe) zaradi izliva vode pri uporabi vodovodne napeljave (in na njih priključenih napravah). Pritožba pa sicer niti ne trdi, da je njen primer bistveno drugačen. Izpodbijana sodba se materialnopravno pravilno zato opre na 159. člen OZ. Na v pritožbi ponovljene dvome o uporabljivosti 159. člena OZ v konkretnem primeru, v zadostni meri in pravilno odgovori že sodba (11. točka obrazložitve). Tudi navedeni sklep ima izčrpne razloge (12. do 16. točka obrazložitve), zakaj ne pride v poštev uporaba splošnih določb po krivdni ali objektivni odgovornosti, kot tudi, zakaj določba 159. člena OZ zajema tudi primere, ko gre za škodo, ki je posledica izlitja tekočin. Ponovno odgovarjanje na pritožbene trditve zato ni potrebno.

11. Toženec bi se, kot pravilno obrazloži že sodba (13. točka obrazložitve), lahko razbremenil odgovornosti, če bi dokazal, da je škoda posledica dogodka ali ravnanja tretjega izven njegove sfere, in katerega škodljivih posledic ni mogel obvladati (smiselna uporaba 153. člena OZ). Pritrditi je sodbi, da toženec takih trditev ni ponudil. 12. Institut dopuščene revizije je namenjen reševanju pravnih vprašanj, ki so pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). V primeru dopuščene revizije revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le v tistem delu, glede katerega je dopustilo revizijo, in se opredeli le do vprašanj, glede katerih jo je dopustilo (367.c ZPP). V sklepu II Ips 108/2013 zavzeto stališče predstavlja usmeritev sodni praksi za razlago 159. člena ZPP, oziroma povedano drugače, vodilo za odločanje v podobnih primerih. Odgovorjeno je bilo namreč na v reviziji dopuščeno vprašanje o obstoju toženkine odškodninske odgovornosti(6) (v primeru škode, ki je posledica izlitja tekočin). Odločba VSM I Cp 1684/2011 z dne 22. 5. 2012, na katero se pritožba sklicuje, je bila z navedenim sklepom razveljavljena. Slednji se obrazloženo opredeli tudi že do odločbe II Ips 69/2012 (19. točka obrazložitve(7)), za katero pritožba trdi, da je bilo zavzeto drugačno stališče. Iz njegove obrazložitve (20. točka) pa je razvidno, da je bilo seznanjeno z drugačnim stališčem v zadevi I Cp 1035/2012 (pravilno I Cpg 1035/2012 z dne 22. 11. 2013).

13. Ob pravilnem materialnopravnem izhodišču, da utemeljenosti tožbenega zahtevka ni mogoče presojati na podlagi krivdne odgovornosti, ni bilo potrebe po izvedbi dokaza z izvedencem gradbene stroke. Slednji je bil predlagan zaradi (razbremenitve) krivdne odgovornosti tožene stranke.

14. Po navedenem uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in ker ni razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Toženec s pritožbo ni uspel, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Op. št. (1): Dopis sodišča prve stopnje z dne 8. 6. 2015. Op. št. (2): Predmetni postopek se je začel s predlogom za izvršbo in se je (v pravdnem postopku) nadaljeval na podlagi sklepa VL 223084/2013 z dne 7. 3. 2014 (dopolnitev tožbe 8. 5. 2014).

Op. št. (3): Tako navedeni sklep II Ips 108/2013 z dne 19. 3. 2015 (20. točka obrazložitve).

Op. št. (4): Pritožba sicer zaključi, da dejstev, na katere se stranka izrecno ne sklicuje, sodišče ne sme upoštevati.

Op. št. (5): V zadevi II Ips 108/2013 je bilo ugotovljeno, da je do izliva vode prišlo iz priklopa pipe kuhinjskega korita v stanovanju toženke in je voda pronicala v spodnje prostore, last tožnika.

Op. št. (6): Dopuščena je bila revizija (II DoR 244/2012 in II DoR 282/2012 z dne 24. 10. 2012) glede preizkusa pravilnosti materialnega stališča o obstoju toženkine odškodninske odgovornosti (po stališču sodišča prve stopnje krivdne, po stališču druge stopnje objektivne odškodninske odgovornosti).

Op. št. (7): V njej pojasni, da je bilo v tisti zadevi sporno zgolj materialno pravno vprašanje, ali je cev, ki je počila, postala nevarna stvar in zato imetnik te stvari odgovarja po splošnih določbah o objektivni odgovornosti.