Jedro

Tožničina aktivnost po zaključku prvega naroka je posledica tega, da je bilo toženki omogočeno, da po zaključku prvega naroka zbira dokaze in postavlja trditve. Prvostopenjsko sodišče svoje ravnaje opredeljuje kot dobrohotno razlago pravil o trditvenem in dokaznem bremenu v korist tožene stranke. Tako postopanje sodišča je bilo pravilno, ker so predmet spora plačila iz štirih zavarovalnih pogodb, od katerih so bila plačila kar po treh pogodbah dogovorjena obročno. Sodišče prve stopnje je toženki, ki z rezultatom poizvedb pri banki ni bila zadovoljna, dalo dodatno možnost, da plačila izkaže. Zaradi načela enakopravnosti strank in kontradiktornosti postopka je tožeči stranki moralo omogočiti, da pojasni plačili, ki ju je toženka zatrdila in dokumentirala po zaključku prvega naroka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je odločeno, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 11755/2012 z dne 30. 1. 2012 ostane v veljavi: – v 1. točki izreka za znesek 1.234,43 z obrestmi in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 39,00 EUR z obrestmi (I. točka izreka). V preostalem delu, to je za plačilo 3,42 EUR z obrestmi in za zakonske zamudne obresti od zneska 179,61 EUR z čas od 8. 1. 2012 do 25. 1. 2012, je sklep o izvršbi razveljavljen in tožbeni zahtevek zavrnjen (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je toženka dolžna povrniti tožnici v znesku 128,18 EUR (III. točka izreka).

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: nepravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve procesnih pravil. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Graja zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem računovodkinje o knjiženju in obdelavi plačil. Z zaslišanjem računovodkinje bi bile pojasnjene okoliščine o evidenci plačil oz. neplačil po kreditnih pogodbah. Opozarja, da je na neutemeljeno zavrnitev dokaznega predloga opozorila na glavni obravnavi. Bistvena kršitev postopka je bila storjena tudi s tem, da so upoštevane na zadnjem naroku podane tožnikove navedbe in predložene listine. Tudi to kršitev je uveljavljala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Opozarja, da je dokazila o plačilu zneskov 210,00 EUR in 70,38 EUR predložila v postavljenem roku. Preden je ta dokazila predložila, ni mogla zatrjevati, da da gre za plačilo vtoževanih zneskov. Očitki, da ni konkretizirala, katere od vtoževanih zneskov je s plačili poravnala, so neutemeljeni. Neutemeljeno niso upoštevana plačila 320,16 EUR, 87,30 in 70,38 EUR, kar pomeni zmotno uporabo materialnega prava. Tudi nastanek obveznosti in plačilo zneska 75,89 EUR je toženka v vlogi z dne 13. 8. 2012 jasno obrazložila. Tudi tožnica plačila tega zneska ne zanika. Podana je bistvena kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker so protispisno ocenjene navedbe tožeče stranke, ki priznava, da je bila toženka celo v preplačilu za znesek 46,58 EUR. Napačno so uporabljena določila Obligacijskega zakonika o prenehanju obveznosti in vrstnem redu vračunanja plačil. Nobenega dogovora o vračunanju obveznosti ni bilo. Tožnica ni dokazala, da plačila niso bila namenjena plačilu vtoževanih terjatev. Tožeča stranka ni pravočasno predložila specifikacije plačil po zavarovalnih pogodbah. Obrazložitev stroškovnega dela odločitve označuje za nepreverljivo. Graja prisojene prevozne stroške. Ker ima tožeča stranka poslovalnico v Ljubljani, bi bilo stroške treba preveriti. Pooblaščenki pripadajo stroški javnega prevoza.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obravnavani spor je spor majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. čl. ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. V sporu majhne vrednosti izdana sodba se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. čl. ZPP). Tako je bila pritožnica s pravnim poukom tudi poučena. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz 1. odstavka 339. čl. ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

5. Pritožnica s sklicevanjem na procesne kršitve vsebinsko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Očitki procesnih kršitev so le navidezni. Z njimi in tudi s sklicevanjem na materialnopravna pravila pritožnica v bistvu graja dokazno oceno. Zaradi omejenosti pritožbenih razlogov pritožbeno sodišče na tovrstne očitke ne odgovarja. Opredeljuje se le do očitanih procesnih kršitev in očitkov o nepravilni uporabi materialnega prava, ki so tako argumentirani, da je iz pritožbenih razlogov ugotovljivo, da lahko pomenijo upoštevne pritožbene razloge.

6. Dokazni predlog z zaslišanjem računovodkinje tožeče stranke je tožena stranka podala v vlogi z dne 13. 8. 2012 in ga utemeljila s tem, da bo priča izpovedala o knjiženju in obdelavi prilivov strank. Na naroku dne 8. 5. 2014 je navedla, da bo ta priča izpovedala, kako je tožeča stranka knjižila izkazana plačila. Predlog je utemeljeno zavrnjen, saj s strani tožene stranke problem knjiženja in obdelave prilivov ni bil izpostavljen. Za vsa plačila, ki jih je toženka navedla ali dokumentirala, je tožeča stranka argumentirano pojasnila, da so bila in kako so bila upoštevana pri likvidaciji toženkinih obveznosti iz obravnavnih zavarovalnih pogodb; s plačilom 320,16 EUR so bile plačane obveznosti iz zavarovalne pogodbe, ki ni predmet obravnave. Dokaz z zaslišanjem priče je utemeljeno zavrnjen, ker ni predlagan zaradi dokazovanja pravno relevantnih dejstev in zato ni potreben. V pritožbi se navaja, da bi ta priča izpovedala o toženkinih plačilih oz. neplačilih po kreditnih pogodbah. Toženkine obveznosti po kreditnih pogodbah so predmet drugih sodnih postopkov, kar je v zvezi z izključitvijo litispendence pojasnjeno na četrti strani sodbe. Z razčiščevanjem obveznosti iz kreditnih pogodb ne bi bilo razjasnjeno v tem pravdnem postopku obravnavano obligacijsko razmerje oz. dejansko stanje.

7. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je tožeča stranka pravočasno podala trditve in dokaze o tem, katere obroke vtožuje in katere terjatve je zaprla s plačili, ki jih je toženka navedla. Svoje trditveno in dokazno breme je pravočasno izpolnila. Po zaključku prvega naroka je tožeča stranka razjasnjevala zgolj dejstva v zvezi s plačili, ki ju je toženka dokumentirala po zaključku prvega naroka (v vlogi z dne 22.5.2014). Izkazala je neutemeljenost toženkinega pomisleka, da je so bili s plačili v višini 210,00 EUR in 70,38 EUR poravnani iztoževani obroki. Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da je bila ta tožničina aktivnost posledica tega, da je bilo toženki omogočeno, da po zaključku prvega naroka zbira dokaze in postavlja trditve. Prvostopenjsko sodišče svoje ravnaje opredeljuje kot dobrohotno razlago pravil o trditvenem in dokaznem bremenu v korist tožene stranke. Tako postopanje sodišča je bilo pravilno, ker so predmet spora plačila iz štirih zavarovalnih pogodb, od katerih so bila plačila kar po treh pogodbah dogovorjena obročno (11 obrokov po vsaki od pogodb). Sodišče prve stopnje je toženki, ki z rezultatom poizvedb pri banki ni bila zadovoljna (po njeni oceni gre za izjalovljen dokaz), dalo dodatno možnost, da plačila izkaže. Zaradi načela enakopravnosti strank in kontradiktornosti postopka je tožeči stranki moralo omogočiti, da pojasni plačili, ki ju je toženka zatrdila in dokumentirala po zaključku prvega naroka.

8. Glede plačil 320,16 EUR in 87,30 EUR se je sodišče izreklo v tretjem in četrtem odstavku na šesti strani sodbe. Okoliščine v zvezi s toženkino obveznostjo iz pogodbe po polici 10011084505 – v drugem letu zaradi prekinitve pogodbe znaša le 29,31 EUR, za prvo leto pa je bila v celoti (v višini 75,89 EUR) plačana – so pojasnjene v četrtem odstavku na osmi strani sodbe. Pritožbena trditev o preplačilu 46,58 je izkrivljanje dejstev, saj preplačila tožeča stranka ni omenjala, sodišče pa je razumljivo pojasnilo, da gre za odpisano terjatev zaradi predčasne prekinitve zavarovalne pogodbe. Pritožbene navedbe o nepravilni uporabi 270. čl. in 287. čl. Obligacijskega zakonika sta navrženi in zato nepreverljivi. Kakršnega koli dogovora o vrstnem redu vračunavanja plačil med strankama ni zatrjevala nobena od strank in sodišče se nanj sploh ne sklicuje.

9. Poleg stroškov sodne takse v višini 99,00 EUR so tožeči stranki priznani stroški fotokopij in potni stroški za prihod pooblaščenke na dva naroka v skupni višini 29,18 EUR. Od tega znašajo stroški fotokopiranja 12,80 EUR (64 listov po 0,20 EUR), poštnina 1,53 EUR in 1,16 EUR, ostalo pa so stroški pristopov pooblaščenke na dva naroka. Pooblaščencem, ki niso odvetniki, se potni stroški lahko odmerijo tudi za uporabo lastnega prevoznega sredstva, če stroški javnega prevoza skupaj z drugimi stroški presegajo te stroške. Upoštevajoč vse okoliščine primera, zlasti tudi, da tožeča stranka, ki za zastopanje ni angažirala odvetnika, sama krije stroške svojega zastopanja, je upravičena do povrnitve stroškov prevoza, ki zagotavlja čim manjšo odsotnost pooblaščenke od drugih delovnih obveznosti.

10. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).