Jedro

Pri tožniku ni podana popolna nezmožnost za delo, zato tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnost, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 15. 11. 2011 in št. ... z dne 16. 5. 2012, ter da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 10. 11. 2011 dalje in od tedaj dalje prizna pravica do invalidske pokojnine (I. tč. izreka). Hkrati je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

Zoper sodbo je vložil pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oz. podredno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP, ker meni, da se sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe sklicuje na dokaze, ki sploh niso bili izvedeni na glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje namreč v dokaznih sklepih z dne 5. 3. 2014 in z dne 9. 7. 2014 ni konkretno navedlo katere listine v sodnem spisu je vpogledalo in prebralo. Prav tako iz zapisnikov glavnih obravnav ne izhaja, da je listine, ki jih je vpogledalo tudi prebralo. Nadalje meni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Poudarja, da je v tožbi, v vlogah in na glavni obravnavi predlagal izvedbo dokaza z dopolnitvijo izvedenskega mnenja. Razloge za dopolnitev mnenja je obrazložil v vlogi z dne 15. 10. 2014. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ni navedlo, zakaj dopolnitvi izvedenskega mnenja ni ugodilo, prav tako pa iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, zakaj ni sledilo predlogu tožnika in izvedlo ostalih predlaganih dokazov. Navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da izvedenec ni mogel z vso zanesljivostjo trditi, da je pri tožniku podana II. kategorija invalidnosti, saj bi bilo potrebno opraviti pregled tožnika. Ker je bil osebni pregled nujen, je odločitev prvostopenjskega sodišča preuranjena. Izvedenec sicer navaja, da je tožnika povabil na zdravniški pregled, vendar tožnik, niti njegov pooblaščenec vabila nista prejela, prav tako ne obvestila o prejeti pošiljki. Praksa izvedencev je takšna, da običajno vabijo paciente na pregled preko pooblaščencev ali predhodno s pacientom dogovorijo termin pregleda. Meni še, da bi bilo potrebno njegovo zdravstveno stanje ugotavljati tudi s sodnimi izvedenci drugih medicinskih strok, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da ima še druge zdravstvene težave, in sicer z očmi in s hrbtenico.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb ZPP po 14 . tč. 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, v njej so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Prav tako ni podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP po 15 . tč. 2. odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih ne obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost odločb tožene stranke št. ... z dne 16. 5. 2012 in št. ... z dne 15. 11. 2011 ter ocenjevalo tožnikovo delazmožnost skladno s 60. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1).

V izvedenem dokaznem postopku je imelo sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

Po 60. členu ZPIZ-1 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V I. kategorijo invalidnosti se glede na 2. odstavek 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1) razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več podane preostale delovne zmožnosti. V III. kategorijo se razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

Sodišče prve stopnje pri tožniku popolne nezmožnosti za delo niti po pridobitvi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca specialista internista, ni ugotovilo.

Že v predsodnem postopku je bilo na podlagi mnenj invalidskih komisij I. in II. stopnje ugotovljeno, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti od 10. 11. 2011 zaradi posledic bolezni. Invalidska komisija I. stopnje je dne 10. 11. 2011 menila, da je tožnik v okviru III. kategorije invalidnosti zmožen s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: lažja fizična dela, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 20 kg. Invalidska komisija II. stopnje je dne 19. 4. 2012 zgolj nekoliko dopolnila omejitve, sicer pa je prav tako pri tožniku ugotovila III. kategorijo invalidnosti. Menila je, da ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, tj. „kovinarsko strojno vzdrževanje“. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: zmožen je za lažja fizična dela, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 10 kg, ne na terenu, ne preko polnega delovnega časa in le v dnevnih izmenah.

Tudi sodni izvedenec specialist internist je po proučitvi medicinske in delovne dokumentacije v upravnem spisu prepričljivo ugotovil, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti, ker zaradi posledic bolezni ni več zmožen za delo na delovnem mestu kovinarsko strojno vzdrževanje, zmožen pa je za delo, ki s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, opravljati delo v svojem poklicu oz. delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: zmožen za lažja fizična dela, ne na terenu, ne preko polnega delovnega časa in le v dnevnih izmenah. Glede dvigovanja in prenašanje bremen, ne večjih od 10 kg, je menil, da bi se navedeno moralo nanašati le na občasen dogodek, in da delo ne bi smelo biti normirano. Pojasnil je, da gre pri tožniku za stanje po miokardnem infarktu in urejeno arterijsko hipertenzijo, hipertenzivno srčno bolezen, z znaki diastolne disfunkcije levega prekata, prekomerno telesno težo, slabšo telesno zmogljivost, za lažje obstruktivne ventilatorne motnje in blažjo hipoksemijo (slabša zasičenost krvi s kisikom). Pri testiranju se niso pojavili znaki slabše prekrvavitve srca in angina pektoris. Prav tako je ugotovil, da niso bili izpolnjeni vsi kriteriji za hipoventilacijski sindroms hiperkapnijo, ki bi sicer zahteval tudi neinvazivno predihavanje.

Takšno mnenje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča skladno z medicinsko in drugo dokumentacijo. Iz nobenega izvida ni namreč razvidno, da bi specialisti pri tožniku ugotavljali popolno nezmožnost za delo. Izvedensko mnenje je strokovno obrazloženo, zato prvostopenjsko sodišče ni imelo razloga, da izvedenskemu mnenju ne bi sledilo.

Izvedensko mnenje je bilo tožniku oziroma njegovemu pooblaščencu vročeno 20. 8. 2014 s pozivom sodišča prve stopnje, da morebitne pripombe poda v roku 15 dni. Opozorjen je bil, da bo v primeru, če bo vlogo s pripombami in dokaznimi predlogi sodišču posredoval po poteku navedenega roka, sodišče prve stopnje te navedbe in dokazne predloge upoštevalo le, če bo izkazal za verjetno, da jih predhodno brez svoje krivde ni mogel predložiti ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora (5. odstavek 286. a člena ZPP). Tožnik oziroma njegov pooblaščenec v postavljenem roku ni podal pripomb na izvedensko mnenje, niti dokaznih predlogov. Vloga z dne 15. 10. 2014, na katero se sklicuje v pritožbi, je bila podana po poteku roka, ki ga je določilo sodišče v pozivu z dne 19. 8. 2014 (list. št. 62), tožnik pa tudi ni navedel, da pripomb oziroma dokaznih predlogov predhodno brez svoje krivde ni mogel predložiti. Z možnostjo podajanja pripomb in novimi dokaznimi predlogi je bil tožnik torej na podlagi 5. odstavka 286. a člena ZPP prekludiran.

Tudi sicer pa je prvostopenjsko sodišče na glavni obravnavi dne 17. 10. 2014, sprejelo sklep, da se ostali dokazni predlogi tožnika zavrnejo kot nepotrebni. Tožnik oziroma njegov pooblaščenec bi moral, v kolikor je menil, da je sodišče prve stopnje s takšnim ravnanjem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, to uveljavljati takoj, na sami glavni obravnavi, kar pa ni storil, ker je bil neopravičeno odsoten. ZPP v 286. b členu jasno določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, torej šele ob uveljavljanju rednega pravnega sredstva, je mogoče upoštevati le, če teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Takšnih razlogov, zaradi katerih morebitna kršitev ni bila uveljavljena že v postopku pred sodiščem prve stopnje, pa pritožba sploh ne navaja. Iz istega razloga bi moral tožnik takoj na glavnih obravnavah uveljavljati tudi v pritožbi zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj sodišče prve stopnje v dokaznih sklepih ne bi konkretno navedlo katere listine v sodnem spisu je vpogledalo in prebralo.

Pritožbene navedbe glede dejanskega stanja v zvezi z izvedenskim mnenjem zato predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto po 337. členu ZPP.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.