Jedro

Podana je kazenska odgovornost odgovorne osebe za varnost in zdravje pri delu na gradbišču, če ta ne zagotovi, da je fasadni oder vsak trenutek v takšnem stanju, da služi svojemu namenu, zaščiti delavcev pred morebitnimi padci.

Izrek

Pritožbi obdolženega N.B. po zagovorniku in obdolženega M.J. se z a v r n e t a kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi N.B. in obdolženi M.J. sta dolžna plačati povprečnini, pri vsakem od njiju odmerjeni v višini 40.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo sta bila obdolženi N.B. in obdolženi M.J. spoznana za kriva storitve vsak kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po čl. 208/IV, III in II KZ. Izrečeni sta jima bili pogojni obsodbi pri obeh z določeno kaznijo 3 mesecev zapora in preizkusno dobo 2 let. Po določilu člena 95/I Zakona o kazenskem postopku sta bila obsojena še na nerazdelno povrnitev stroškov kazenskega postopka v doslej znani višini 7.500,00 SIT ter plačilo povprečnine, obdolženemu N.B. odmerjene v višini 40.000,00 SIT, obdolženemu M.J. pa v višini 45.000,00 SIT.

Proti tej sodbi sta se pritožila obdolženi N.B. po zagovorniku in obdolženi M.J.. Oba v pritožbah uveljavljata pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napadata odločbo sodišča prve stopnje o kazenski sankciji, obdolženi N.B. pa poleg tega uveljavlja še pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona. Obdolženi N.B. izrecno, obdolženi M.J. pa smiselno predlagata spremembo izpodbijane sodbe tako, da ju pritožbeno sodišče oprosti oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zgolj podredno predlagata oba vsaj znižanje določenih jima kazni in preizkusne odbe v okviru izrečene pogojne obsodbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pravilna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da je tako obdolženega N.B. kot takratnega vodjo gradbišča in obdolženega M.J. kot takratnega delovodjo šteti za odgovorni osebi za varnost pri delu na gradbišču samostana D.Sv.J. v C. v času, ko je tam prišlo do obravnavane delovne nezgode, v kateri je oškodovanec R.K. zadobil hudo telesno poškodbo. Navedene ugotovitve potrjujejo v izpodbijani sodbi našteti dokazi, čemur pritožnika ne oporekata. Ne oporekata tudi nadaljnji ugotovitvi sodišča prve stopnje, potrjeni z preostalimi izvedenimi dokazi, da je do opisanega poškodovanja prišlo zaradi padca iz razloga, ker delavca, kateremu se je odkrušil napušč ni zadržal fasadni oder, saj je bil razmak med njim in zidom 43 cm in ne le največ 20 cm, kot to zahteva določilo čl. 78/III Pravilnika o varstvu pri gradbenem delu. Gre za situacijo pri kateri je zaradi neupoštevanja navedenih predpisov in pravil o varstvu pri delu nastala nevarnost za življenje delavcev, tistih, ki so delali na mestih na katerem je delal oškodovanec, saj je bil oder namenjen tudi za njihovo lovljenje v primeru padca, do česar je v obravnavanem primeru žal prišlo.

Glede na doslej navedeno je torej moč zanesljivo trditi, da so v ravnanju obeh obdolžencev podani vsi zakonski znaki očitanega jima kaznivega dejanja, pri čemer zadeve ne morejo spremeniti njune pritožbene navedbe. Čeprav je obdolžencema sicer moč verjeti, da v času, ko je bil fasadni oder izdelan, glede na sodišču predložen sicer pomanjkljivo izpolnjen kontrolni list nekje v času do 15. 2. 1994, razmak med njim in zidom ni bil večji od dovoljenega in to zato, ker je bila ta odprtina zapažena s fosni, kar potrjuje dejstvo, da je bil oder odobren po službi varstva pri delu, jima dejansko ni mogoče verjeti, da je tako ostalo tudi kasneje. Vsekakor tako ni bilo dne 9. 5. 1994 ob 10.30 uri, saj sicer do nezgode ne bi prišlo. Iz razlogov, navedenih v izpodbijani sodbi pa tudi pritožbeno sodišče meni, da je do takšnega stanja prišlo že prej in ne šele navedenega dopoldneva, kot to sedaj trdita obdolženca. Ne glede na takšni njuni trditvi in navedbo, da sta fosne kasneje po nezgodi našla in vesta, kdo jih je vzel, kar naj bi celo sporočila službi varstva pri delu, to na njuno kazensko odgovornost v obravnavanem primeru nima prav nikakršnega vpliva. Prav ima namreč sodišče prve stopnje, da je ta podana s tem, da nista zagotovila, da je oder vsak trenutek v takšnem stanju, da služi svojemu namenu, torej ščiti delavce pred morebitnimi padci. Zgolj vizuelni pregled odra pred pričetkom del, če tudi je ta opravljen vsak delovni dan in ne glede na način dela in siceršnjo zadolžitev obdolžencev na gradbišču, ne zadošča. Dejstvo namreč ostaja, da je upoštevanje navedenih tehničnih predpisov in s tem zagotovitev varnosti dela delavcev bilo mogoče doseči, kar potrjuje že zgolj navedba obdolženega B. v pritožbi, ko je pojasnil, da se je kasneje stanje zadeve rešilo s tem, da so fosne na oder pribili, kar bi seveda bilo mogoče narediti že prej.

Sodišče prve stopnje je torej v obravnavanem primeru pravilno in v popolnosti ugotovilo dejansko stanje, pravilno pa je ob razsoji uporabilo tudi kazenski zakon, ko je oba obdolženca spoznalo za kriva storitve očitanih jima kaznivih dejanj. Pri tem je v zvezi z navedbo v pritožbi zagovornika obdolženega N.B. reči, da tudi neupoštevanje zgoraj navedenih tehničnih pravil, kar je že samo po sebi element obravnavanega kaznivega dejanja, pomeni nespoštovanje predpisov o varstvu pri delu, kar je razvidno zlasti iz v spisu se nahajajočega Pravilnika o varstvu pri delu in varstvu okolja G. V., katerega delavca sta obdolženca bila.

V zvezi s pritožbo je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje tudi v odločbi o obdolžencema izrečenih kazenskih sankcijah. Ugotovilo je, da sta izrečeni jima pogojni obsodbi v celoti primerni in ni videti potrebe po njuni spremembi v korist kateregakoli izmed pritožnikov. Prepričano je namreč, da ni pogojev za uporabo omilitvenih določil in tudi ne izrek denarne kazni, kar predlaga zlasti zagovornik obdolženega N.B.. Obdolženca sta namreč storila tako težko kaznivo dejanje, da to mora imeti odraz pri izreku kazenske sankcije, katera vendarle mora biti takšna, da bo z njo zagotovljeno, da bosta v prihodnje bolj pazljiva pri spoštovanju tehničnih predpisov in pravil, ki urejajo varnost pri delu njihovih delavcev.

Ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal nepravilnosti, je bilo potrebno pritožbi zavrniti kot neutemeljeni in izpodbijano sodbo potrditi.

Obdolženca s pritožbama nista uspela zato morata plačati povprečnino.

Ta je pri obeh odmerjena z upoštevanjem trajanja in zamotanosti pritožbene zadeve pa tudi njunih premoženjskih in pridobitnih sposobnosti, kot jih je pri vsakem ugotovilo sodišče prve stopnje.