Jedro

Iz odločb upravnega organa prve stopnje in upravnega organa druge stopnje ter ostale dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik v predmetnem stanovanju odstranil pet sten, od tega štiri stene v celoti in eno steno delno. V zadevi ni sporno, da je 35 cm široka vzdolžna stena, ki je bila odstranjena v sanitarnih prostorih, podpirala stropnike, kar pomeni, da je tožnik odstranil eno izmed nosilnih sten, s čimer je nedvomno posegel v konstrukcijo objekta. Že to pa glede na navedene opredelitve del zadostuje za opredelitev, da pri obravnavanih delih ne gre zgolj za vzdrževalna dela, kot zatrjuje tožnik.

Tožnik niti ne zatrjuje, da bi bil pri postavljenem izvedencu prof. dr. B.B. podan izločitveni razlog iz 35. člena ZUP, niti ne navaja, da bi v postopku zahteval njegovo izločitev (tudi po izdelanem izvedeniškem mnenju) oz. da bi to predlagal sam izvedenec (36. člen ZUP), zato tožbeni ugovor, da bi navedeni izvedenec moral biti izločen, ni utemeljen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožnik je vložil tožbo zoper v uvodu navedeno odločbo, s katero so mu bili odrejeni inšpekcijski ukrepi zaradi nelegalne rekonstrukcije stanovanja v tretjem nadstropju objekta na naslovu ..., z ID znakom ..., ki stoji na zemljišču parc. št. 308 k.o. ... in ki obsega odstranitev dveh sten na severni strani stanovanja med fasadno steno in notranjo steno objekta dolžine 5,45 m in debeline 15 cm, dveh sten na južni strani stanovanja dolžine 4,15 m in debeline 15 cm ter stene ob svetlobnem jašku v sanitarijah 1,375 m in debeline 75 cm. S 1. točko izreka mu je bilo naloženo, da mora takoj po vročitvi te odločbe prenehati z rekonstrukcijo stanovanja, z 2. točko pa, da mora stanovanje v roku 30 dni po vročitvi odločbe vzpostaviti v prejšnje stanje, t. j. na novo pozidati odstranjene stene iz 1. točke izreka, sicer se bo v skladu s 3. točko izreka začel postopek upravne izvršbe. S 4. točko izreka so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), s 5., 6. in 7. točko pa je bilo ugotovljeno, da v tem postopku ni bilo ugotovljenih posebnih stroškov, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve in da je odločba takse prosta.

Iz obrazložitve odločbe med drugim izhaja, da je upravni organ na podlagi strokovnih mnenj, in sicer „Strokovnega mnenja o posegih v elemente konstrukcije stanovanjskega objekta ...“, ki ga je izdelal A.A., „Strokovnega mnenja št. M 0303/12-650-1“ z dne 6. 4. 2012, ki ga je izdelal prof. dr. B.B., univ. dipl. inž. gradb. iz B. in „Strokovnega mnenja o vplivu gradbenih posegov v stanovanju ... na statično potresno varnost objekta kot celote“ z dne 4. 6. 2012, ki ga je izdelal C., izjav pooblaščenca tožnika in inšpekcijskega ogleda ugotovil, da objekt po veljavnih standardih ne izpolnjuje zahtev potresne varnosti ter da odstranjene stene, z izjemo stene v sanitarijah, ne prevzemajo statične obtežbe. Navaja, da se ne strinja z mnenjem C. in izjavo pooblaščenca, da ne gre za zmanjšanje potresne stabilnosti in se pri tem sklicuje na mnenje B. in računsko analizo v mnenju C. Ukrep je utemeljil na 152. členu ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je odpravil 1., 3. in 4. točko izpodbijane odločbe in jih nadomestil z novimi. Nova 1. točka izreka se glasi, da mora tožnik takoj po vročitvi te odločbe prenehati z rekonstrukcijo navedenega stanovanja, ki obsega odstranitev dveh sten (eno v celoti in eno delno) na severni strani stanovanja med fasadno steno in notranjo steno objekta dolžine 5,45 in debeline 15 cm, dveh sten na južni strani stanovanja širine 4,15 in debeline 15 cm in stene ob svetlobnem jašku v sanitarijah dolžine 1,375 m, debeline 30 cm in 15 cm. Nova 3. točka se glasi, da se tožnika opozori na to, da se bo v primeru neizpolnitve odrejene obveznosti iz 2. točke izreka začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo. Z novo 4. točko izreka pa so bili spremenjeni ukrepi iz 158. člena ZGO-1. V ostalem je upravni organ druge stopnje pritožbo zavrnil in ugotovil, da ni stroškov pritožbenega postopka.

Kot neutemeljen zavrača očitek o neobrazloženosti izpodbijane odločbe in posledične nezmožnosti njenega preizkusa in ugotavlja, da obrazložitev odločbe vsebuje vse predpisane elemente, ki izhajajo iz izvedenega postopka v predmetni zadevi, predvsem pa vsebuje ugotovljeno dejansko stanje, presojo dokazov ter navedbo predpisov, na katere se nanaša. Kot neutemeljeno zavrača tudi očitano kršitev 14., 143., 9. in 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), in se pri tem sklicuje na spisno dokumentacijo, iz katere izhaja, da je bil tožnik z uvedbo inšpekcijskega postopka seznanjen, da je bil na inšpekcijskem ogledu dne 28. 2. 2011 tudi prisoten in da je bil na podlagi dopisa z dne 25. 4. 2012 seznanjen z ugotovitvami inšpekcijskega organa, s čimer mu je bila dana možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se pred izdajo izpodbijane odločbe izjasni ter da predloži tudi svoje dokaze.

Glede očitanih kršitev postopka v zvezi s postavitvijo izvedenca ugotavlja, da upravni organ prve stopnje pri postavitvi B. za izdelavo strokovnega mnenja o možnih posledicah odstranitve predelnih sten med prenovo stanovanja na objektu ... res ni postopal v skladu s 190. členom ZUP, saj ima pridobljeno strokovno mnenje lastnosti izvedenskega mnenja, vendar to samo po sebi ne predstavlja bistvene kršitve postopka, v danem primeru pa tudi ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločbe. Kot neutemeljene pa zavrača tudi ugovore o prirejeni vsebini strokovnega mnenja in razlogih za izločitev gradbenega inšpektorja, saj se pri njih sklicuje na preteklo nadrejenost in službeno povezanost izvedenca prof. dr. B.B. in pristojnega gradbenega inšpektorja. Navedeni razlog potrditvah tožnika namreč ne obstaja v razmerju med stranko in uradno osebo, hkrati pa tudi ne predstavlja okoliščin, naštetih v 35. členu ZUP. Poleg tega tudi ne gre za v sodni praksi uveljavljene okoliščine, ki bi zbujale dvom v nepristranost uradne osebe oziroma pristojnega inšpektorja.

Kot neutemeljene zavrača tudi pritožbene ugovore o nepravilni uporabi materialnega prava. Glede na vsebino spisne dokumentacije ugotavlja, da obseg izvedenih gradbenih del ni sporen, sporno pa je, ali ta gradbena dela predstavljajo rekonstrukcijo objekta, ali pa gre le za vzdrževanje objekta. Ugotavlja, da je iz razpoložljive spisne dokumentacije razvidno, da je tožnik v stanovanju odstranil pet sten, od tega štiri stene v celoti in eno delno, da sta bili dve od teh sten odstranjeni v kopalnici in da namerava obnoviti talne obloge, izvesti talno gretje ter obnoviti elektro in vodne inštalacije. Upravni organ druge stopnje se ne strinja s prvotno ugotovitvijo inšpektorja, da navedena dela ne predstavljajo kršitve določb ZGO-1. Pri tem navaja, da iz fotografij, posnetih na kraju samem in iz opisa gradbenih posegov nedvomno izhaja, da je 35 cm široka vzdolžna stena, ki je bila odstranjena v sanitarnih prostorih, podpirala le stropnike, to pa pomeni, da je tožnik odstranil eno izmed nosilnih sten in s tem nedvomno posegel v konstrukcijo objekta. Navedeno pa potrjujeta tudi pridobljeno strokovno mnenje, ki ga je izdelal A.A., in iz katerega med drugim izhaja, da odstranjevanje povezovalnih sten predstavlja poslabšanje varnosti konstrukcije za primer potresne varnosti in mnenje B., iz katerega izhaja, da kljub dejstvu, da navpično obtežbo prenašajo le vzdolžni zidovi, so le ti v enakomernih razmakih bočno podprti in povezani s prečnimi veznimi zidovi, kar je konstrukciji stavbe zagotavljalo po tedanjih merilih dovolj veliko odpornost in stabilnost. Zato pomeni odstranitev predelnih sten, ki so bile v resnici sestavni del celotnega konstrukcijskega sistema, poseg v konstrukcijo in tudi zmanjšanje odpornosti in stabilnosti konstrukcije stavbe oziroma najmanj povečanje nevarnosti za nastanek lokalnih težjih poškodb ali celo porušitev prenovljenega dela stavbe med močnim potresom. Prav tako pa iz mnenja C., ki ga je v spis predložil tožnik, izhaja, da predelni zidovi opravljajo tudi funkcijo povezovalnih zidov, ki zagotavljajo bočno stabilnost vzdolžnih nosilnih zidov in s tem pripomorejo k odpornosti in stabilnosti stavbe. Iz mnenja C. pa je pod točko 2 podana tudi ugotovitev, da je odstranitev predelnih sten zmanjšala potresno odpornost tretjega nadstropja v prečni smeri tlorisa za cca. 5 %, medtem, ko na odpornost v vzdolžni smeri nima vpliva. Zaključni del mnenja C. pod točko 1 je upravni organ druge stopnje ocenil kot nedoločen in neprepričljiv, saj ne podaja jasnega odgovora, ali je zaradi odstranitve prečnih sten prišlo do zmanjšanja bočne stabilnosti vzdolžnih sten ali ne. Ugotavlja, da je prišlo tudi do zmanjšanja bočne stabilnosti. Mnenje B. in C. ocenjuje kot primerljivi, saj sta izdelani na identični dokumentaciji, iz njune vsebine pa izhaja, da sta izdelani brez upoštevanja dejanske vertikalne obtežitve sten v tretjem nadstropju in brez ugotavljanja dejanskih materialnih karakteristik vgrajenih materialov. Stališče, da je tožnik posegel v konstrukcijo objekta, pa potrjuje tudi opis gradbenih posegov, ki ga je izdelal D.D., iz katerega na več mestih izhaja, da je bila oziroma da bo zaradi izvedene rušitve potrebna ojačitev stropne konstrukcije.

Ker predmet tega inšpekcijskega postopka niso posegi, izvedeni v mansardnem stanovanju, se tožnik v tem postopku ne more uspešno sklicevati na morebitno nepravilno in nedovoljeno rekonstrukcijo stanovanja g. E.E., iz enakih razlogov pa tudi ne na dela, izvedena v stanovanju, ki se nahaja neposredno zraven stanovanja št. ... Na podlagi celotne dokumentacije, predvsem pa na podlagi zapisnikov o inšpekcijskem pregledu z dne 28. 2. 2011, opisa gradbenih posegov, ki ga je izdelal D.D., mnenja B. in mnenja C., upravni organ druge stopnje ugotavlja, da je pritožnik z rušitvijo predelnih sten nedvomno spremenil konstrukcijske elemente stavbe oziroma posegel v samo konstrukcijo objekta ter hkrati poslabšal mehansko odpornost in stabilnost objekta, kar glede na 7.1. točko prvega odstavka 2. člena ZGO-1 pomeni, da je izvedel rekonstrukcijo objekta, za katero je po 3. členu ZGO-1 treba pridobiti gradbeno dovoljenje.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da obrazložitev izpodbijane odločbe ne vsebuje vseh obveznih sestavin, saj v njej ni prepričljivo razloženo, zakaj organ ni upošteval vseh navedb tožnika, ki jih je zatrjeval v izjavi z dne 8. 6. 2012. S pavšalno navedbo, da se iz razloga ekonomičnosti postopka do njih ne bo opredeljeval, je kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Takšna obrazložitev pa tudi ni skladna z določbami 214. člena ZUP. Kršitev enakega varstva pravic predstavlja tudi dejstvo, da tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Pri tem navaja, da ni bil obveščen o uvedbi postopka do vročitve dopisa inšpektorata z dne 25. 4. 2012, s katerim ga je pozval, da se pisno izjavi o navedenih dejstvih in prilogah.

Meni, da toženka mnenja prof. dr. B.B. ne bi smela uporabiti kot podlago za svojo odločitev, saj obstaja utemeljen dvom v nepristranskost postavljenega izvedenca. Pojasnjuje, da je bil postavljeni izvedenec nadrejen v tem postopku pristojnemu gradbenemu inšpektorju, kar vzbuja sum, da je bila vsebina spornega strokovnega mnenja prirejena za potrebe tega postopka. Do teh navedb tožnika se upravni organ prve stopnje ni opredelil, glede stališča upravnega organa druge stopnje, da razmerje nadrejenosti ne predstavlja razlogov, naštetih v 35. členu ZUP, pa navaja, da ZUP ne omejuje okoliščin, ki vzbujajo dvom v nepristranskost. Tožniku pa tudi ni bila dana možnost, da se izjavi o tem, kdo naj bo izvedenec, zaradi česar niso mogli biti že prej upoštevani njegovi ugovori glede njegove pristranskosti. S tem pa je bilo tudi kršeno temeljno načelo zaslišanja stranke.

Nadalje uveljavlja, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Meni, da je bil g. E.E. tisti, ki je s svojimi nestrokovnimi posegi v stavbo na ... tožniku onemogočil normalno uporabo stanovanja. Tožnik se je v dosedanjem postopku že skliceval na nepravilno rekonstrukcijo stanovanja E.E., upravni organ druge stopnje pa je neutemeljeno zaključil, da predmet inšpekcijskega postopka niso posegi v stanovanju g. E.E., niti posegi v sosednjem stanovanju št. ..., ki se nahaja neposredno zraven stanovanja št. ..., zaradi česar naj se tožnik ne bi mogel sklicevati na dela, opravljena v teh prostorih. Meni, da navedeno stališče ne drži, saj že iz mnenja A.A. izhaja, da se ne nanaša zgolj na stanovanje št. ... Prav tako se mnenje C. ne nanaša zgolj na stanovanje tožnika. To pomeni, da je treba dejansko stanje presojati ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin, to pa pomeni tudi tistih okoliščin, ki se nanašajo na celoten objekt in ne zgolj na stanovanje št. ...

Ne strinja pa se tudi z ugotovitvijo organov, da dela predstavljajo rekonstrukcijo objekta. Meni, da je šlo v obravnavanem primeru zgolj za vzdrževanje, s katerim se ni poseglo v konstrukcijo objekta. Pri tem se sklicuje na zapisnik inšpektorata, iz katerega je razvidno, da na kraju samem ni bilo ugotovljenih kršitev ZGO-1, in mnenje C., iz katerega izhaja, da odstranitev prečnih predelnih sten na statično varnost stropa ni imela nobenega vpliva. Izjema je krajša stena v sanitarijah, na katero so z obeh strani nalegali stropniki, vendar je bil strop v tem delu ustrezno ojačan, zato ni prišlo do posega v nosilne dele. Prav tako pa iz mnenja B. nedvomno izhaja, da odstranjeni zidovi niso nosili stropa, saj njihova debelina ni ustrezala današnjim zahtevam za minimalno debelino zidov. Ugotavlja, da mnenje B. temelji na verjetnosti, da je zidovje stavbe povezano s sistemom Lescasse, presoja teh dejstev pa je bistvena za pravilno odločitev v predmetni zadevi. Iz mnenja C. izhaja, da odstranitev predelnih sten nima takšnih posledic, da bi bila ogrožena statična varnost ali bistveno zmanjšana prvotna potresna odpornost in stabilnost objekta. Strinja se z mnenji, da imajo stene učinek na protipotresno varnost, edino C. pa je ta učinek poskušal izmeriti in ugotovil, da je za stene v stanovanju št. ... ta učinek največ 2,5 %.

Ker je toženka nepravilno povzela ugotovitve iz mnenja A.A. in mnenja B., je napačno in pomanjkljivo ugotovila dejansko stanje. Ker je bila zmotna ugotovitev, da je šlo za rekonstrukcijo stavbe, pa je bilo zmotno uporabljeno tudi materialno pravo. Poleg tega nista bili uporabljeni določba 7. člena ZIN in 7. člena ZUP. V predmetni zadevi je upravni organ tožniku naložil vzpostavitev prejšnjega stanja tako, da mora na novo pozidati odstranjene stene, čeprav bi se lahko predelne stene nadomestile tudi z drugimi rešitvami (drugimi načini podpore), ki bi za tožnika pomenile bistveno manjšo škodo. Predlaga, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije ter odločbi upravnega organa prve in druge stopnje v izpodbijanih delih spremeni tako, da se inšpekcijski postopek ustavi, toženki pa naj se naloži povrnitev stroškov postopka oziroma podrejeno, da se inšpekcijski odločbi v izpodbijanem delu odpravita in zadeva vrne v novo odločanje.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Sodišče glede očitanih kršitev določb postopka ugotavlja, da postopkovne nepravilnosti, ki bi lahko pripeljale do drugačne odločitve, v obravnavani zadevi niso podane.

Ker tožnik sam navaja, da je upravni organ prve stopnje v obrazložitvi odločbe navedel, da se je zaradi ekonomičnosti postopka opredelil samo do tožnikovih izjav, ki se nanašajo na ugotovljena dejstva, je neutemeljen tožbeni ugovor, da obrazložitev odločbe zadostnega pojasnila za neopredelitev organa do vseh tožnikovih navedb ne vsebuje, ob tem, da tožnik v tožbi konkretno ne navede, do katere njegove navedbe, ki bi se nanašala na okoliščine, ki so bile za odločitev v zadevi bistvene, se upravni organ prve stopnje ni opredelil. Absolutno bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP in kršitev 25. člena Ustave zato nista podani.

Iz razlogov, ki jih je izčrpno navedel že upravni organ druge stopnje, tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe in da je bila kršena njegova pravica do zaslišanja in sodelovanja v postopku. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih v izogib ponavljanju ne navaja ponovno (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Po prvem odstavku 192. člena ZUP se za izločitev izvedenca smiselno uporabljajo določbe o izločitvi uradnih oseb. Razloge za izločitev uradnih oseb našteva 35. člen ZUP, prvi odstavek 37. člen ZUP pa določa, da lahko zahteva izločitev uradne osebe (oz. v obravnavanem primeru izvedenca) tudi stranka, in sicer iz razlogov, naštetih v 35. členu ZUP, lahko pa tudi, kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Ker tožnik niti ne zatrjuje, da bi bil pri postavljenem izvedencu prof. dr. B.B. podan izločitveni razlog iz 35. člena ZUP, niti ne navaja, da bi v postopku zahteval njegovo izločitev (tudi po izdelanem izvedeniškem mnenju) oz. da bi to predlagal sam izvedenec (36. člen ZUP), tožbeni ugovor, da bi navedeni izvedenec moral biti izločen, ni utemeljen. Tožnik tudi ne navaja, da pred izdajo izpodbijane odločbe naj ne bi imel možnosti predlagati izločitve navedenega izvedenca. Glede na namen tretjega odstavka 190. člena ZUP, ki je v tem, da se da stranki možnost, da pred nastankom stroškov uveljavlja izločitev izvedenca, ne pa šele po tem, ko je bilo izvedeniško mnenje že izdelano in so stroški že nastali, tudi niso bile bistveno kršene določbe postopka, če tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o tem, kdo bo izvedenec.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

V zadevi ni sporno, da je tožnik izvedel v izreku izpodbijane odločbe navedena dela. Prav tako ni sporno, da za izvedbo navedenih del ni pridobil gradbenega dovoljenja. Sporno pa je, ali je za izvedbo navedenih del gradbeno dovoljenje potreboval. Tako v času odločanja, kot v času gradnje (2011) veljavni ZGO-1, je v prvem odstavku 3. člena ZGO-1 med drugim določal, da se rekonstrukcija objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, medtem ko se vzdrževanje objekta po v prvem odstavku 6. člena veljavnega ZGO-1 izvaja brez gradbenega dovoljenja. Podobno je določal prvi odstavek 6. člena v času gradnje veljavnega ZGO-1, in sicer je določal, da se lahko redna vzdrževalna dela, investicijska vzdrževalna dela in dela v javno korist začnejo brez gradbenega dovoljenja.

Glede na navedeno je za odločitev je torej bistveno, ali je šlo v obravnavanem primeru za rekonstrukcijo objekta, za katero bi tožnik moral pridobiti gradbeno dovoljenje, ali pa zgolj za vzdrževalna dela, za katera gradbeno dovoljenje ni potrebno.

Po 10. točki prvega odstavka 2. člena v času gradnje veljavnega ZGO-1 je vzdrževanje objekta izvedba del, s katerimi se ohranja objekt v dobrem stanju in omogoča njegova uporaba, obsega pa redna vzdrževalna dela, investicijska vzdrževalna dela in vzdrževalna dela v javno korist; po 10.1. točki redna vzdrževalna dela pomenijo izvedbo manjših popravil in del na objektu ali v prostorih, ki se nahajajo v objektu, kot so prepleskanje, popravilo vrat, oken, zamenjava poda, zamenjava stavbnega pohištva s pohištvom enakih dimenzij in podobno ter s katerimi se ne spreminja zmogljivost inštalacij, opreme in tehnoloških naprav, ne posega v konstrukcijo objekta in tudi ne spreminja zmogljivosti, velikosti, namembnosti in zunanjega videza objekta;po 10.2. točki investicijska vzdrževalna dela pomenijo izvedbo popravil, gradbenih, inštalacijskih in obrtniških del ter izboljšav, ki sledijo napredku tehnike, z njimi pa se ne posega v konstrukcijo objekta in tudi ne spreminja njegove zmogljivosti, velikosti, namembnosti in zunanjega videza, inštalacije, napeljave, tehnološke naprave in oprema pa se posodobijo oziroma izvedejo druge njihove izboljšave.

Po 10. točki prvega odstavka 2. člena v času odločanja veljavnega ZGO-1 pa je vzdrževanje objekta izvedba del, s katerimi se objekt ohranja v dobrem stanju in omogoča njegova uporaba, obsega pa redno vzdrževanje in vzdrževalna dela v javno korist. Redno vzdrževanje po 10.1 točki pomeni izvedbo investicijsko vzdrževalnih del, popravil, gradbenih, inštalacijskih in obrtniških del ter izboljšav, ki sledijo napredku tehnike, z njimi pa se ne posega v konstrukcijo objekta, ne spreminja njegova namembnost in ne zmanjšuje ravni izpolnjevanja bistvenih zahtev.

Kot je razvidno iz citiranih določb, veljavnih tako v času gradnje, kot v času odločanja, je za opredelitev del kot vzdrževalnih bistveno, da se z njimi ne posega v konstrukcijo objekta.

Iz odločb upravnega organa prve stopnje in upravnega organa druge stopnje ter ostale dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik v predmetnem stanovanju odstranil pet sten, od tega štiri stene v celoti in eno steno delno. V zadevi ni sporno, da je 35 cm široka vzdolžna stena, ki je bila odstranjena v sanitarnih prostorih, podpirala stropnike, kar pomeni, da je tožnik odstranil eno izmed nosilnih sten, s čimer je tudi po presoji sodišča nedvomno posegel v konstrukcijo objekta. Že to pa glede na navedene opredelitve del zadostuje za opredelitev, da pri obravnavanih delih ne gre zgolj za vzdrževalna dela, kot zatrjuje tožnik.

Takšni ugotovitvi pritrjuje tudi izvedeniško mnenje B., po katerem se bile odstranjene predelne stene sestavni del konstrukcijskega sistema in pomeni njihova odstranitev poseg v konstrukcijo. Da sporni predelni zidovi opravljajo tudi funkcijo povezovalnih zidov, ki zagotavljajo bočno stabilnost vzdolžnih nosilnih zidov in s tem pripomorejo k odpornosti stabilnosti stavbe, pa izhaja tudi iz mnenja C., ki ga je v postopku predložil tožnik. Ker sodišče nima razloga, da bi dvomilo v ugotovitve, ki izhajajo iz navedenih izvedeniških mnenj, odstranitev predmetnih sten tudi po presoji sodišča pomeni poseg v konstrukcijo objekta. Za takšna dela pa bi moral tožnik pridobiti gradbeno dovoljenje, ki pa ga ni pri pridobil. Za vodenje predmetnega inšpekcijskega postopka ni pomembno, kolikšen je učinek odstranitve sten na protipotresno odpornost objekta, pri čemer ugotovitev, da učinek je (v prečni smeri tlorisa), ni sporen. Ali je zaradi odstranitve sten prišlo do zmanjšanja bočne stabilnost objekta pa niti ni več odločilno. Ugovor o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju zato ni utemeljen.

Ker je predmet izpodbijanega inšpekcijskega postopka zgolj rekonstrukcija tožnikovega stanovanja, na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožbeni ugovori, ki se nanašajo na posege, ki jih je v svojem stanovanju izvedel E.E., ne glede na to, da tožnik navaja, da se mnenji A.A. in B. delno nanašata tudi na te posege.

Kot je bilo obrazloženo, sodišče v celoti sprejema razloge predloženih izvedenskih mnenj, iz katerih izhaja, da že poseg v tožnikovo stanovanje, ne glede na morebitne posege v drugih stanovanjih, predstavljajo poseg v konstrukcijo.

Prav tako je neutemeljena trditev o nesorazmernosti ukrepa. Po določbi 152. člena ZGO-1 je gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje dolžan odrediti, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča. Izrek obravnavanega inšpekcijskega ukrepa je torej obligatoren, pri tem pa razen ustavitve, odstranitve in vzpostavitve zemljišča v prejšnje stanje oz. drugačne sanacije objekta ni predvidenih drugih ravnanj. Zakonska določba gradbenemu inšpektorju torej ne daje pooblastila, da na podlagi konkretno ugotovljenih okoliščin, ki kažejo na nelegalno gradnjo, tehta, ali sploh izreči ukrep oziroma ali namesto prepisanega morebiti izreči kakšen drug ukrep. Poleg tega pa gre pri navedenem tožbenem ugovoru za nedovoljeno tožbeno novoto, saj tožnik tega ugovora ni uveljavljal že v pritožbi zoper izpodbijano odločbo. V upravnem sporu namreč stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so to možnost imele v postopku pred izdajo izpodbijanega akta (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.