Jedro

Pridobitev pravice do celotnega letnega dopusta in s tem posledično do regresa za letni dopust je pogojena s časom nepretrganega delovnega razmerja, kar pomeni, da je tudi delavec, ki je upravičeno odsoten z dela upravičen do regresa za letni dopust.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici izplačati regres, in sicer za letni dopust za leto 2007 v neto znesku 519,54 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2007 dalje do plačila, za leto 2008 pa v neto znesku 551,95 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008 dalje, po predhodnem odvodu davka od bruto zneskov (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 193,80 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi moralo načelo sorazmernosti voditi sodišče k razmišljanju, ali naj se namerno povzročena škoda nagradi na način, da se dodelijo tožnici enostranske pravice. Nastalo škodo je tožena stranka zmanjšala le v majhnem delu na način, da je zadržala izplačilo neto regresa za leti 2007 in 2008. Sodišče v celoti prezre, da je tožnica kršila pogodbena določila in Zakon o delovnih razmerjih. Tožnica je bila dejansko odsotna z dela vse od decembra 2007 in celo leto 2008 ter do februarja 2009 – torej celotno obdobje, za katerega neupravičeno pričakuje in zahteva izplačilo regresa. Ni sodelovala pri ugotavljanju inventurnega manjka v decembru 2007, ugotovljena škoda pa je prikazana v poslovnih knjigah tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Po 1. odstavku 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. V 2. odstavku istega člena je določeno, da se mora regres delavcu izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. Sodišče prve stopnje je tožnici, ki je bila pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas in s polnim delovnim časom, pravilno prisodilo predpisane zneske regresa za letni dopust, potem ko je kot nesporno med strankama ugotovilo, da tožnici regres za letni dopust za leti 2007 in 2008 ni bil izplačan.

Pridobitev pravice do celotnega letnega dopusta in s tem posledično do regresa za letni dopust je pogojena s časom nepretrganega delovnega razmerja, kar pomeni, da je tudi delavec, ki je upravičeno odsoten, z delodajalcem pa je še vedno v delovnem razmerju, upravičen do regresa za letni dopust. Iz tega razloga je neutemeljeno sklicevanje na to, da je bila tožnica v spornem obdobju dejansko ves čas odsotna. Prav tako je neutemeljeno pogojevanje izplačila regresa za letni dopust z morebitnimi terjatvami iz naslova povzročene škode, saj za to ni pravne podlage. Sicer pa je tožena stranka v zvezi z zatrjevano škodo vložila zoper tožnico odškodninski zahtevek pred delovnim sodiščem. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe (glede zatrjevane kršitve obveznosti in škode, ki naj bi jo tožnica povzročila) ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena za odločitev v zadevi (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker niso podani razlogi, uveljavljani s pritožbo in tudi ne razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).