Jedro

Sodišče prve stopnje bo moralo najprej ugotoviti, ali je obdolženki sodniška funkcija res prenehala (kar bo moralo biti listinsko izkazano), v primeru, da obdolženka še vedno opravlja sodniško funkcijo, pa bo sodišče prve stopnje tudi moralo pridobiti dovoljenje državnega zbora za začetek kazenskega postopka, saj je takšno dovoljenje procesna predpostavka za začetek kazenskega pregona. Če pa bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da obdolženka sodniške funkcije ne opravlja več in zato zanjo procesna imuniteta ne velja, bo moralo o obtožnem predlogu meritorno odločiti. Mnenje oziroma glas, ki ga je dal sodnik pri odločanju, ne more obsegati celote procesnih odločitev, ki pripeljejo do končnega rezultata v posamičnem sodnem postopku, saj v tem primeru sodniki ne bi odgovarjali prav za nikakršna nezakonita dejanja, ki bi jih zagrešili pri vodenju postopka. Materialna imuniteta velja predvsem za mnenje oziroma glas sodnika glede materije, o kateri sodnik sodi oziroma odloča v postopku (npr. ali je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen ali ne, ali je obdolžencu kaznivo dejanje dokazano ali ne, ipd).

Izrek

Pritožbi oškodovanke kot tožilke D. P. se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je Okrajno sodišče v Kranju iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP v zvezi s 3. odst. 293. člena ZKP ustavilo kazenski postopek zoper obdolženo I. D. P. zaradi kaznivih dejanj pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe osebnih podatkov po 1. in 3. odst. 154. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 27. členom KZ, nevestnega dela v službi po 262. členu KZ, kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 270. členu KZ in ponareditve uradne listine po 1. odst. 265. člena KZ. Odločilo je, da je stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odst. 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolženke dolžna plačati oškodovanka kot tožilka.

Zoper sklep se je pravočasno pritožila oškodovanka kot tožilka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Pritožba je utemeljena.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kazenski postopek zoper obdolženko ustavilo, ker je ugotovilo, da obdolženka sicer sodniške funkcije ne opravlja več in zato zanjo ne velja procesna imuniteta v smislu 2. odst. 134. člena Ustave RS, vendar pa vsa očitana kazniva dejanja sodijo v kategorijo, glede katere velja materialna imuniteta sodnika po 1. odst. 134. člena Ustave RS. Gre za mnenje sodnice, ki ga je dala pri odločanju na sodišču, ki ne obsega le končne odločitve, temveč celoto procesnih odločitev, ki je pripeljala do končnega rezultata v posamičnem sodnem postopku. Ker je materialna imuniteta absolutna in varuje sodnika tudi po prenehanju sodniške funkcije, je to po mnenju sodišča prve stopnje okoliščina, ki izključuje kazenski pregon, zato je na podlagi 3. odst. 293. člena ZKP kazenski postopek zoper obdolženko ustavilo.

Pritožnica takšno odločitev sodišča utemeljeno napada.

V 134. členu Ustave RS je določena imuniteta sodnikov kot ena izmed prvin neodvisnosti sodnikov. Imuniteta sodnikov predstavlja prepoved, da niti sodnika, niti sodnika porotnika ni možno klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju na sodišču, kar je določeno v 1. odst. 134. člena in predstavlja t.i. materialno imuniteto.

V 2. odst. 134. člena Ustave RS je vsebovana druga prepoved, namreč, da sodnik ne sme biti priprt, prav tako pa zoper njega ne sme biti začet kazenski postopek, če v obeh primerih ni bilo dovoljenja Državnega zbora. Takšno dovoljenje je potrebno, če je sodnik osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije. Tovrstna prepoved predstavlja t.i. procesno imuniteto, katere namen ni v tem, da bi varovala sodnika kot posameznika, ampak je njen namen preprečiti morebitno oviranje sodstva v razmerju do državnih organov drugih dveh vej oblasti. Ko oškodovanec kot tožilec prevzame pregon za kaznivo dejanje (kot v predmetnem primeru), mora sodišče pridobiti dovoljenje Državnega zbora za začetek postopka. Če Državni zbor dovoljenja ne da, mora pristojno sodišče obtožnico zavreči (2. tč. 1. odst. 352. člena ZKP). Zahtevo Državnemu zboru, da dovoli, da se zoper sodnika začne kazenski postopek pa pošlje sodišče šele potem, ko opravi preizkus, ali je vloga popolna in razumljiva, ali ko preizkusi zahtevo za preiskavo ali obtožni akt in ugotovi, da ni podan razlog za zavrženje obtožnega akta ali za ustavitev kazenskega postopka po 270. členu ZKP (načelno pravno mnenje občne seje VSS, 22. in 23.6.1993). Ko sodišče prve stopnje že razpiše glavno obravnavo, pa takšen predhodni preizkus obtožnega akta ni več mogoč.

V predmetnem postopku je sodišče prve stopnje dne 19.10.2007 prejelo obtožni predlog oškodovanke kot tožilke. Ugotovilo, je, da je le-ta vložen pravočasno ter da je obtožni predlog sposoben za obravnavo (list. št. 6). Nato je sodišče prve stopnje Državnemu zboru poslalo zahtevo, da skladno z določbo 134. člena Ustave RS odloči, ali dovoli začetek kazenskega postopka zoper obdolženo sodnico I. D. P. Preden je Državni zbor odločil, je sodišče prve stopnje z odredbo dne 16.12.2009 (list. št. 23) razpisalo glavno obravnavo. Nato je obdolženka poslala predlog za preklic glavne obravnave in v njem navajala, da Državni zbor še ni dal dovoljenja za začetek kazenskega postopka zoper njo, prošnji pa je priložila tudi negativno mnenje Sodnega sveta za uvedbo kazenskega postopka (list. št. 26, 27 in 33). Sodišče je nato glavno obravnavo preklicalo in jo preložilo za nedoločen čas, od Državnega zbora pa je prejelo obvestilo, da o predmetni zadevi še ni odločil. Nato je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da je bila odločitev sodišča prve stopnje preuranjena, saj Državni zbor še ni odločil o dovoljenju za začetek postopka zoper obdolženko. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu sicer navaja, da je bila obdolženka z odločbo vlade dne 4.9.2008 imenovana za državno pravobranilko na Državnem pravobranilstvu v Ljubljani, zato zanjo procesna imuniteta ne velja več, vendar pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da to dejstvo ni izkazano v spisovnem gradivu. V spisu se namreč ne nahaja odločba vlade, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, zato z ničemer ni izkazano, da obdolženka ni več sodnica. Že iz tega razloga je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena. Glede na navedeno bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, ali je obdolženki sodniška funkcija res prenehala (kar bo moralo biti listinsko izkazano), v primeru, da obdolženka še vedno opravlja sodniško funkcijo, pa bo sodišče prve stopnje tudi moralo pridobiti dovoljenje državnega zbora za začetek kazenskega postopka, saj je takšno dovoljenje procesna predpostavka za začetek kazenskega pregona. Če pa bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da obdolženka sodniške funkcije ne opravlja več in zato zanjo procesna imuniteta ne velja, bo moralo o obtožnem predlogu meritorno odločiti.

Utemeljeno namreč pritožnica napada tudi razloge izpodbijanega sklepa glede tolmačenja materialnopravne imunitete. Sodišče prve stopnje je preširoko tolmačilo določbo 1. odst. 134. člena Ustave RS, ki določa, da nikogar, ki sodeluje pri sojenju, ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju v sodišču. Mnenje oziroma glas, ki ga je dal sodnik pri odločanju ne more obsegati celoto procesnih odločitev, ki pripeljejo do končnega rezultata v posamičnem sodnem postopku, kot to razloguje sodišče prve stopnje, saj v tem primeru sodniki ne bi odgovarjali prav za nikakršna nezakonita dejanja, ki bi jih zagrešili pri vodenju postopka (tako na primer ne bi kazensko odgovarjal sodnik, ki bi z grožnjami od obdolženca med njegovim zaslišanjem izsilil priznanje, saj bi lahko šteli, da je šlo za odločitev materialno procesnega vodstva). Materialna imuniteta velja predvsem za mnenje oziroma glas sodnika glede materije, o kateri sodnik sodi oziroma odloča v postopku (npr. ali je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen ali ne, ali je obdolžencu kaznivo dejanje dokazano ali ne, ipd). Zato se sodišče druge stopnje strinja s pritožnico, da za dejanja, ki se obdolženki očitajo v obtožnem predlogu, materialna imuniteta ne velja.

Neutemeljeno pritožnica tudi navaja, da se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi oprlo na napačne zakonske določbe in sicer 3. odst. 293. člena ZKP. Določba 1. odst. 437. člena ZKP določa, da sodnik zavrže obtožni predlog (in ne ustavi kazenskega postopka), če spozna, da je podan kakšen od razlogov za ustavitev postopka, ki so določeni v 1. do 3. in 5. točki prvega oziroma v drugem odstavku 277. člena ZKP, vendar pa se navedena določba nanaša na predhodni preizkus obtožnega akta o tem, če je podan kakšen od razlogov iz 277. člena ZKP. Ker je prvostopno sodišče že odredilo vročitev obtožnega akta, je s tem očitno že opravilo predhodni preizkus le-tega v smislu določbe 1. odstavka 435. člena ZKP in tako štelo, da niso podani razlogi za zavrženje le-tega, zato se je s tem procesnim dejanjem in kasneje razpisom glavne obravnave tudi že začel kazenski postopek zoper obdolženko. Zato je odločitev o ustavitvi kazenskega postopka pravilna.

Ker je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavilo, ni posebej presojalo pritožbenih navedb glede odločitve o stroških, saj so le-te postale brezpredmetne.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pritožbi oškodovanke kot tožilke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (3. odst. 402. člena ZKP).