Jedro

Ni krivde in zato tudi ne odgovornosti za škodo, če toženec ni mogel pričakovati, da bo prišlo do tako nenadnega in silovitega poslabšanja vremena (višja sila) in s tem tudi do potopitve ladje in nastanka škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v K., opr.št. I 1167/96 z dne 29.07.1996 razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna v roku 8-ih dni plačati tožeči stranki znesek 358.999,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.08.1995 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 15.975,00 SIT in nadaljnje stroške postopka. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 198.594,00 SIT, v roku 15-ih dni. Tako je odločilo, ko je ugotovilo, da je do potopitve toženčeve ladje prišlo zaradi višje sile in sicer zaradi nenadnega in nepričakovanega poslabšanja vremena z nevihto in zelo močnim vetrom, tudi viharne jakosti, zato za potopitev ladje in s tem povezane stroške ni podana njegova odškodninska odgovornost. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje, ko je potopitev plovila pripisalo izključno višji sili, zmotno. Ob ugotavljanju toženčeve odgovornosti se je sodišče ukvarjalo le s takratnimi vremenskimi razmerami, zanemarilo pa je toženčevo ravnanje v zvezi z nesrečo in možnostmi njene preprečitve. Toženčevo dejavnost pomorskega prevoza potnikov je šteti za nevarno dejavnost v smislu 154/2 čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), toliko bolj ob upoštevanju škodnih posledic spornega dogodka. Toženčeva odgovornost se zato presoja po načelu objektivne odgovornosti. Tožeča stranka se ne strinja z oceno, da nenadna nevihta z močnim vetrom v pomorstvu predstavlja višjo silo po 1.odst. 177.čl. ZOR. Takšne nevihte so na morju nekaj običajnega. Toženec je bil kot izkušen pomorščak dolžan s takšnim vremenom računati, biti nanj pripravljen in ukreniti vse za zagotovitev varnosti plovila in posadke. V zvezi s spremljanjem vremenske napovedi in privezom plovila bi moral ravnati s skrbnostjo dobrega pomorščaka. Ta zahteva, da imetnik plovila stori vse potrebno, da se odvrne škoda, pri čemer nevihtno morje z močnim vetrom ne sme predstavljati nikakršne izredne okoliščine. Toženec takih zahtev ni izpolnil, zato se ni razbremenil odškodninske odgovornosti za posledice potopitve svojega plovila. Toženec ni spoštoval osnovnega pomorskega pravila, da se plovilo privezuje na notranjo stran pomola. V zapisniku o opravljenem pregledu z dne 17.07.1995 je potrdil, da "je bila ladja vezana na zunanji strani pomola stare luke in je obstajala nevarnost, da se bo ob obali poškodovala". To je ponovil tudi, ko je bil zaslišan in priznal, da (očitno v izogib stroškom) ni imel stalnega priveza v pristanišču. Pojasnil je, da "v kolikor je ladja vezana na zunanji strani pomola, potem visoki valovi butajo ob obalo in se morje vrne nazaj". Izpovedal je tudi, da se ladja na notranji strani pomola verjetno ne bi potopila. Toženčeva ladja je bila zaradi priveza na zunanji strani pomola, ki ima funkcijo valobrana, nedvomno bistveno bolj izpostavljena moči valov (tudi povratnih) in sunkom vetra. Toženčeva malomarnost pri privezu ladje je zato ključen razlog za njeno potopitev. Sodišče prve stopnje te okoliščine ni upoštevalo oziroma se o njej ni izreklo. Toženec se v izogib kasnejšemu škodnemu dogodku tudi ni na ustrezen način seznanil z vremensko napovedjo, na podlagi katere bi zagotovo lahko predvidel možnost nevihte. Izpovedal je, da se ne spomni, da bi kritičnega dne prisluhnil vremenski napovedi za pomorščake. Sodišče prve stopnje je ob presoji te okoliščine napačno povzelo izpoved toženca, da je takrat spremljal napoved po radiu. Pojasnil je, da sicer posluša radijsko vremensko napoved. Prav to dejstvo pa kaže na nadaljnje zanemarjanje dolžnosti skrbnega pomorščaka. Splošno znano je, da je vremenska napoved za pomorščake bistveno podrobnejša, s poudarkom na stanju na morju in opozarjanjem na možnost neviht. Ne gre za enake informacije kot na radiu ali televiziji, kot je zatrjeval toženec in kot mu je sodišče prve stopnje nekritično verjelo. Ob spremljanju VHV postaje bi toženec lahko pravočasno bil opozorjen na prihajajoče poslabšanje vremena tudi s strani Luške kapitanije oziroma drugih ladij. Sodišče prve stopnje se je tudi povsem zmotno opredelilo do poročila in dodatnih pojasnil Agencije RS za okolje. Iz dopolnitve poročila z dne 06.02.2004 sicer izhaja, da jutranje nevihte tistega dne niso bile eksplicitno napovedane, vendar pa, da so bile že pred tem napovedane nevihte za dne 15.07. in 16.07.1995. Kot je zapisano, je bilo "možno le napovedati, da bodo razmere v ozračju take, ki omogočajo nastanek neviht". Verjetnost neviht je torej obstajala in tudi bila napovedovana. Toženec bi zato bil ob zadostni skrbnosti in spremljanju vremenskih napovedi na nevihto pripravljen in bi potopitev ladje preprečil. Pritožba ni utemeljena.

Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je prišlo 15.07.1995 do potopitve toženčeve ladje "Villa Rubin" v jutranjem času, ko je bila v privezu v pristanišču v Kopru, kar je imelo za posledico onesnaženje morja. Sodišče prve stopnje se je pri presoji odškodninske terjatve tožeče stranke oprlo na 34.čl. Zakona o vodah (Ur.l. SRS, št. 38/81 s spremembami), ki določa, da odškodnino zaradi nenadnega onesnaženja vode plača povzročitelj neposredno vodnogospodarski organizaciji, ki je pooblaščena za izvajanje nujnih ukrepov za omejevanje posledic takega onesnaženja. Odškodnina se določa v višini stroškov, potrebnih za nujne ukrepe omejevanja posledic nenadnega onesnaženja vode. Toženec je glede na določbo 1.odst. 154.čl. ZOR (ta zakon se za razmerja, nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika - OZ še uporablja) zatrjeval in dokazoval, da ni kriv, ker je do potopitve njegove ladje prišlo zaradi višje sile - izjemno močnega in nenadnega neurja z viharnim vetrom. Ob zatrjevanju višje sile, ki je ekskulpacijski razlog tudi pri objektivni odgovornosti (po 1.odst. 177.čl. ZOR) zato ni pomembno, sicer šele v pritožbi podano zatrjevanje tožeče stranke, da je treba toženčevo odgovornost presojati po načelu objektivne odgovornosti, ker da je dejavnost pomorskega prevoza potnikov nevarna dejavnost. Neupoštevno je sklicevanje pritožbe na zapisnik o opravljenem pregledu z dne 17.07.1995, saj sodišče prve stopnje tega dokaza kot prepoznega ni upoštevalo. Toženec je izpovedal, da je ladjo privezal na dovoljenem privezu in da ne obstaja obveznost notranjega priveza, kar tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni prerekala, in sicer na stari operativni obali (na pomolu ob Luški kapitaniji). Stalnega priveza v pristanišču ni imel, ker ga je zaradi zasedenosti pristanišča težko dobiti. Zato je protispisna pritožbena trditev, da toženec v izogib stroškom ni imel stalnega priveza. Tudi ni izpovedal, kot trdi pritožba, da se ladja na notranjem privezu ne bi potopila (2.odst., list. št. 64 spisa). Na strani tožeče stranke je bilo, da bi postavila v postopku na prvi stopnji konkretne in argumentirane trditve o (ne)ustreznosti priveza oziroma, da se ladja na notranjem privezu ne bi potopila. Le ob takih trditvah bi bilo na tožencu, da se v tej smeri razbremeni. Ob zgolj pavšalnem zatrjevanju tožeče stranke o malomarnem zunanjem privezu ladje, je zato toženec dokazoval in tudi uspešno dokazal, da je do potopitve ladje prišlo zaradi nepričakovanega zunanjega dogodka (nevihte z močnim vetrom, tudi viharne jakosti) in v danih okoliščinah neodklonljivega dogodka in s tem dokazal vse elemente višje sile. Po oceni pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ni krivde in zato tudi ne odgovornosti za škodo, če toženec ni mogel pričakovati (ladjo je privezal na dovoljenem privezu, jo pustil pod nadzorom poveljnika, nevihte niso bile napovedane, niti pričakovane), da bo prišlo do tako nenadnega in silovitega poslabšanja vremena in s tem tudi do potopitve ladje in nastanka škode. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje zmotno opredelilo do poročila in dodatnih pojasnil Agencije RS za okolje, da jutranje nevihte 15.07.1995 sicer niso bile eksplicitno napovedane, so pa bile napovedane že pred tem nevihte za dne 15.07. in 16.07.1995. Kot izhaja iz dopolnitve pojasnila z dne 06.02.2004 (list. št. 74 spisa) so bile za dne 15.07.1995 napovedane popoldanske in večerne nevihte, ne pa jutranje. Iz citiranega pojasnila izhaja, da ni bilo znakov, ki bi kazali na možnost razvoja neviht v jutranjem času, šlo je za predfrontalne nevihte, ki nastanejo slučajno, nenapovedano. Ni tudi mogoče slediti pritožbeni trditvi, da se toženec ni na ustrezen način seznanil z vremensko napovedjo, s spremljanjem VHV postaje za pomorščake. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da VHV postaja prevzema informacije od hidrometeoroloških služb, tako ugotavlja sodišče prve stopnje, tako je izpovedal toženec. Nasprotne pritožbene trditve so v nasprotju s 337.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 286.čl. ZPP. Nepomembna je, kot je v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, izpoved toženca, da se ne spomni, da bi kritičnega dne prisluhnil vremenski napovedi za pomorščake (VHV postaji). Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, niti ne v pritožbi, da bi VHV postaja posredovala drugačne in kakšne informacije za kritično jutro 15.07.1995. Odločilno je, da ujma z zelo močnim (celo viharnim vetrom) tistega dne zjutraj ni bila napovedana, ker ni bila pričakovana. Ko je do ujme prišlo, je poveljnik ladje sicer sprožil postopek reševanja ladje, vendar brezuspešno. Vse te okoliščine je sodišče prve stopnje obrazložilo, vsa potrebna dejstva in posamično ter celovito ocenilo dokaze in zaključilo, da toženčeva odškodninska odgovornost za potopitev ladje ni podana. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je povsem trdna in je pritožbene trditve niso uspele omajati. Po vsem povedanem je izpodbijana sodba pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. In ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo nobene uradoma upoštevne kršitve po 2.odst. 350.čl. ZPP, je na podlagi 353.čl. istega zakona pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.