Jedro

Če delodajalec delavcu, ki je pri njem zaposlen za nedoločen čas, ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne ponudi nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ne gre za kršitev zakonskih določb (tretjega odstavka 88. člena ZDR), zaradi česar bi bila odpoved nezakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (I.1., I.2., I.3., prvi odstavek I.4., III. in IV. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se kot nezakonita razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 9. 2011 (I.1. točka izreka), da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 13. 5. 2011 na podlagi navedene redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in še traja z vsemi pravicami, ki bi mu šle, če ne bi prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi (I.2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku vzpostavi delovno razmerje, ga pozove nazaj na delo na delovno mesto „vgrajevalec asfalta I“ skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 16. 6. 1991 in aneksom z dne 3. 8. 1999 oziroma na drugo delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove izobrazbe, znanju in zmožnostim, in sicer s polnim delovnim časom za nedoločen čas ter krajem opravljanja dela, ki ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja tožnika, ga prijavi v zavarovanje in mu prizna delovno dobo za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve tožnika na delo, mu vpiše delovno dobo v delovno knjižico in zagotovi vpis delovne dobe v evidenco ZPIZ tako, da se tožniku prizna delovna doba od 13. 5. 2011 dalje (I.3. točka izreka), da za čas od 13. 5. 2011 do prevzema (pravilno: vrnitve) nazaj na delo tožniku obračuna bruto plačo oziroma nadomestilo plače v mesečnem znesku 979,68 EUR, od bruto zneskov odvedejo davki in prispevki v skladu z veljavno zakonodajo in se mu izplača neto zneske plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov, in sicer od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (prvi odstavek I.4. točke izreka), višji tožbeni zahtevek iz naslova plače oziroma nadomestila plače (mesečno po 580,72 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov do plačila) pa je zavrnilo (drugi odstavek I.4. točke izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da se ugotovi nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dnem 30. 1. 2011 in obstoj delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki še za čas od 30. 1. 2011 do vključno 12. 5. 2011 ter se mu za ta čas prizna vse pravice iz delovnega razmerja (II. točka izreka). V III. točki izreka sodbe je ugotovilo obstoj terjatve tožnika do tožene stranke iz pobotnega ugovora v znesku 6.926,92 EUR ter odločilo, da se terjatev tožnika iz naslova neto plače za čas od 13. 5. 2011 do vključno 5. 7. 2011 in terjatev tožene stranke v znesku 6.926,92 EUR pobotata na dan 6. 7. 2011. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 769,80 EUR, v 8 dneh, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (IV. točka izreka).

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma da jo razveljavi in v tem delu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka kljub manjši proizvodnji asfalta še vedno sklepa pogodbe o zaposlitvi za določen čas z delavci za dela pri vgrajevanju asfaltov. Iz izpovedi priče D.R. izhaja, da tožena stranka na delovno mesto tožnika ni zaposlila nobenega delavca, ker za to ni bilo potrebe, iz potrdila tožene stranke z dne 10. 1. 2011 pa je razvidno, da je v decembru 2010 prenehalo delovno razmerje osmim delavcem, ki so bili zaposleni v OE-Vgrajevanje asfalta, pri čemer noben od teh delavcev ni bil zaposlen na delovnem mestu tožnika. Navedeni dokazi, skupaj z izpovedjo priče M.Č., da je delovno mesto „asfalter I“ manj zahtevno delovno mesto kot „vgrajevalec asfalta I“ dokazujejo, da je sodišče zmotno ugotovilo odločilna dejstva. Protispisen je nadalje tudi zaključek, da tožena stranka ni utemeljila in dokazala, zakaj je bila od vseh delavcev, s katerimi je na dan sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „vgrajevalec asfalta I“, odpoved podana ravno tožniku. Tožnik je delal v skupini, ki je bila ukinjena zaradi zmanjšanega obsega proizvodnje asfalta. Odločitev o tem so sprejeli na kolegiju, ko so ugotovili, da vse skupine ne morejo „preživeti“, priča M.Č. pa je povedala, da je bil kriterij za ugotovitev presežnega delavca, uspešnost in učinkovitost delavcev, ter je odločitev o tem sprejel direktor tožene stranke. Kljub temu, da je med postopkom tožena stranka predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke, je sodišče prve stopnje takšen dokazni predlog zavrnilo brez obrazložitve in zaslišalo le tožnika. S tem je podana kršitev načela kontradiktornosti postopka in enakega varstva pravic zaradi kratenja možnosti enakega obravnavanja strank pred sodiščem.

Navaja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje tožnik ni postavil nobene trditve o povračilnem ukrepu, ampak je povedal, da je skupaj s tremi sodelavci dobil pisno odredbo za delo pri izdelovanju t. i. mačjih glav. Ker tožnik ni postavil trditve, da naj bi odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavljala povračilni ukrep in diskriminacijo, je z odločitvijo, ki se opira na nezatrjevana dejstva, sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa je zaključek sodišča o diskriminaciji tožnika pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi protispisen in v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov, tj. z listinami v spisu ter izpovedmi prič M.Č. in D.R.. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka napotiti tožnika na ustrezno usposabljanje. Dne 16. 12. 2009 tožena stranka še ni mogla vedeti, da bo proizvodnja asfalta v letu 2010 upadla in da skupine, v kateri je delal tožnik, ne bo več potrebovala. Tožnik je bil v letu 2011 ves čas v bolniškem staležu, dne 26. 5. 2011 pa je tožena stranka morala iskati novega usposobljenega cestarja, ker je enemu od cestarjev delovno razmerje prenehalo zaradi upokojitve. Javna objava za delovno mesto vzdrževalca cest z dne 26. 5. 2011 ne predstavlja objave zaposlovanja na tožnikovem delovnem mestu, zato odpoved iz tega razloga ne more biti nezakonita. Sicer pa je tožnik imel dokončano le osnovno šolo in tečaj za asfalterja ter se ni nikoli usposabljal za cestarja. V postopku pred sodiščem prve stopnje je zatrjevala, da je izpolnila obveznost preveritve možnosti zaposlitve tožnika na drugem delovnem mestu, vendar pa tožniku ni mogla ponuditi delovnega mesta. V dokazne namene je predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika, vendar pa sodišče tega dokaza ni izvedlo, zaradi česar je zmotno zaključilo, da tožena stranka ni v zadostni meri preverila možnosti zaposlitve pod spremenjenimi pogoji. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka z delavcem D.N. sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, na katerem je pred tem delal tožnik. Tožena stranka je že prej z navedenim delavcem sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „preglednik in vzdrževalec cest“, s spremembo pogodbe pa je D.N. pristal, da se ga lahko razporedi na delovno mesto „vgrajevalec asfaltov II“. Na tem delovnem mestu pa tožnik dela ni opravljal, ampak je bil razporejen na delovno mesto „vgrajevalec asfalta I“, pri čemer so med delovnima mestoma razlike, o katerih je izpovedal priča D.R..

V primeru ugotovitve nezakonitega prenehanja delovnega razmerja bi bil tožnik upravičen do nadomestila plače v znesku 762,00 EUR, saj je bila plača, ki jo je tožnik prejel po odreditvi drugega dela pravilno obračunana. Izračun sodišča je nepravilen, ker tožnik pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni dosegal norme po aktih delodajalca, zaradi česar ni bil upravičen do dodatkov. Sodišču prve stopnje očita, da bi moralo prejeta nadomestila, ki jih je tožnik prejel pri Zavodu za zaposlovanje RS v trajanju 12 mesecev, odšteti od zneskov prisojenih nadomestil plače. Posledično je nepravilna tudi odločitev o pravdnih stroških.

Pritožba tožene stranke je bila 5. 12. 2011 vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril 21. 12. 2011, torej dan po preteku 15-dnevnega roka za odgovor na pritožbo. Ker je bil odgovor na pritožbo prepozen, ga pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) ni smelo upoštevati.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede spornih (odločilnih) dejstev v zvezi z zakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaslišalo le tožnika, ne pa tudi zakonitega zastopnika tožene stranke. Iz tega razloga je dejansko stanje glede zakonitosti odpovednega razloga ostalo nepopolno ugotovljeno.

Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja tudi zahteva po zagotovitvi enakopravnosti strank. Po 257. členu ZPP lahko sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, sodišče ugotovi tudi z zaslišanjem strank. Dokaz z zaslišanjem strank se izvede tako, da se zasliši obe stranki. Izjeme od pravila o zaslišanju obeh strank so določene v 258. členu ZPP, in sicer če se sodišče prepriča, da stranki oziroma osebi, ki jo je treba zaslišati kot stranko, niso znana sporna dejstva, ali če zaslišanje te stranke ni mogoče, lahko odloči, da se zasliši samo druga stranka. Prav tako lahko sodišče odloči, da zasliši samo eno stranko, če druga stranka noče izpovedati ali če se ne odzove sodnemu vabilu. V konkretnem primeru ni bilo nobenega utemeljenega razloga po tej določbi ZPP, da je sodišče prve stopnje zaslišalo le tožnika, toženi stranki oziroma njenemu zakonitemu zastopniku pa je to pravico odreklo, kljub temu da je zaslišanje predlagala, zato je bilo porušeno procesno ravnotežje med strankama.

Tožena stranka, na kateri je v skladu s prvim odstavkom 82. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) dokazno breme v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je na prvem naroku za glavno obravnavo predlagala dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke o tem, da je preverila možnosti zaposlitve na drugem delovnem mestu, in da takšne možnosti dejansko ni bilo. Med strankama je namreč sporno dejstvo, ali je tožena stranka izpolnila obveznost po tretjem odstavku 88. člena ZDR. Po tej določbi je delodajalec najprej dolžan preveriti, ali obstaja možnost zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo, in če takšna možnost obstaja, delavcu ponuditi sklenitev ustrezne zaposlitve. Dokazovanje tega dejstva toženi stranki z zavrnitvijo njenega dokaznega predloga v postopku ni bilo omogočeno, neizvedbo tega dokaza pa je sodišče zavrnilo z razlogi pavšalne narave. Pritrditi je zato potrebno pritožbi tožene stranke, da je ocena sodišča prve stopnje o tem, da tožena stranka ni dokazala izpolnitve obveznosti iz tretjega odstavka 88. člena ZDR, niti tega, zakaj je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi odpovedala prav tožniku, najmanj preuranjena in temelji na nepopolno izvedenem dokaznem postopku.

Poleg navedenega tožena stranka v pritožbi tudi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe zmotno ugotovilo odločilne razloge glede možnosti zaposlitve pri toženi stranki, ker naj bi tožena stranka v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku sklepala z delavci pogodbe o zaposlitvi za določen čas in naj bi na novo sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z D.N., ki poleg dela delovnega mesta, za katero je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena, opravlja še delo vgrajevalec asfaltov II. Iz pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 5. 2010 z D.N. (priloga B/15) namreč izhaja, da je tožena stranka že pred tem datumom imela z njim sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. S 24. 5. 2010 je tožena stranka z njim sklenila delovno razmerje za delovno mesto „preglednik in vzdrževalec“ z možnostjo, da se ga po potrebi lahko razporedi na delovno mesto „vgrajevalec asfaltov II“. Tožnik je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 6. 1991 za nedoločen čas in aneksa z dne 3. 8. 1999 zaposlen na drugem, tj. bolj zahtevnem delovnem mestu (vgrajevalec asfaltov I), redna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa mu je bila podana dne 2. 9. 2010, zato mu tožena stranka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogla ponuditi zaposlitve na delovnem mestu, ki ga je pet mesecev pred tem po spremenjeni pogodbi o zaposlitvi zasedel D.N.. Prav tako iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožena stranka v času ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku na delih, vezanih na proizvodnjo in vgrajevanje asfalta, oziroma na delih, ki jih je opravljal tožnik, zaposlovala delavce za določen čas, pri čemer bi bila tožena stranka dolžna tožniku ponuditi le ustrezno zaposlitev - v tožnikovem primeru torej sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Če delodajalec delavcu, ki je bil pri njem zaposlen za nedoločen čas, ne ponudi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi na drugem delu za določen čas, to ne pomeni kršitve določb tretjega odstavka 88. člena ZDR, zaradi katere bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved, kot to določa drugi odstavek 81. člena ZDR. Med utemeljene razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca ZDR v 1. alineji prvega odstavka 88. člena določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Iz izvedenih dokazov izhaja, da je zakoniti zastopnik tožene stranke B.Ž. sprejel sklep z dne 20. 8. 2010, s katerim je zaradi zmanjšanega obsega proizvodnje v organizacijski enoti Vgrajevanje asfalta prenehala potreba po delu enega delavca na delovnem mestu vgrajevalec asfalta I. V obrazložitvi je zakoniti zastopnik tožene stranke navedel, da se je obseg proizvodnje asfalta v letu 2010 v primerjavi z letom 2009 zmanjšal za 35 %, kar je razvidno tudi iz listin – bilanc prometa za relevantno obdobje (prilogi B/27 in B/28). V obravnavanem primeru gre za poslovno odločitev, ki je sodišče ne presoja, in s katero je tožena stranka spremenila organizacijo dela oziroma jo racionalizirala, tako da je zmanjšala med drugim tudi število izvajalcev na samostojnem delovnem mestu vgrajevalec asfalta I, na katerem je bil tožnik zaposlen po priloženem opisu del in nalog (priloga B/1). Za presojo v obravnavani zadevi tudi ni pomembno, ali je tožena stranka na drugih delovnih mestih v času, ko je bilo tožniku odrejeno delo na izdelovanju t.i. „mačjih glav“, sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas za opravljanje dela pri vgrajevanju asfalta. D.R. je, zaslišan kot priča, izpovedal, da je bilo tožniku odrejeno drugo delo, ker za asfaltna dela ni bilo več potrebe po četrti skupini in je bilo treba eno skupino ukiniti. Sicer pa je tudi iz listine z dne 10. 1. 2011 (prilogi B/30 in B/33) razvidno, da je v času odpovedi prenehalo delovno razmerje tudi osmim delavcem v organizacijski enoti – vgrajevanje asfalta, kar je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka še vedno sklepa pogodbe o zaposlitvi za določen čas z delavci za dela pri vgrajevanju asfalta.

Za zaključek sodišča prve stopnje, da predstavlja odrejanje drugega dela tožniku in trem njegovim sodelavcem v isti skupini ter sama odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov diskriminacijo in povračilne ukrepe delodajalca proti delavcem, ni podlage v izvedenih dokazih. Priča M.Č. je izpovedala, da se je vsako leto v času, ko tožena stranka zaradi nizkih temperatur ni vgrajevala asfalta, delavcem odredilo drugo delo, odvisno od potreb, največkrat pa so izrabili letni dopust ali presežek ur. Iz izvedenih dokazov pa je razvidno, da je tožena stranka sicer objavila povpraševanje za delovno mesto vzdrževalca cest, vendar pa je bilo delovno mesto razpisano le za določen in ne za nedoločen čas. Zato tudi v zvezi s tem delovnim mestom ni šlo za ustrezno zaposlitev v smislu 90. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče je glede na ugotovljeno pritožbi tožene stranke ugodilo in po določbi 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijani del sodbe glede odločitve o tožbenem zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za vrnitev na delo, o reparacijskem tožbenem zahtevku (I.1., I.2., I.3. in prvi odstavek I.4. točka izreka) ter III. točko izreka, v kateri je sodišče prve stopnje odločilo o eventualnem pobotnem ugovoru tožene stranke, ki je uveljavljala v pobot terjatev iz naslova izplačane odpravnine v znesku 6.926,92 EUR za primer, če bi sodišče ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 9. 2010 nezakonita. Takšen eventualni pobotni ugovor je odvisen od vsebine odločitve o obstoju terjatve tožnika, tj. od ugoditve tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnik zahteval, da se odpoved kot nezakonita razveljavi. Če bi bila odločitev sodišča prve stopnje o tem tožbenem zahtevku drugačna (in bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen), pa sodišče prve stopnje o eventualnem pobotnem ugovoru sploh ne bi smelo odločati.

Ob tem pa pritožbeno sodišče pripominja, da morajo biti tudi za t.i. procesno pobotanje izpolnjeni vsi splošni pogoji za pobot iz 311. in 312. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS; št. 83/2001 s spremembami), zlasti zapadlost obeh terjatev. Formulacija izreka v III. točki izreka je pomanjkljiva in neustrezna, ker ni oblikovan jasen in določen tričlenski izrek, v katerem je najprej potrebno ugotoviti obstoj terjatve obeh strank (glavnice ter zakonskih zamudnih obresti), nato pa izvesti pobotanje obeh terjatev na dan, ko sta si terjatvi stali nasproti, oziroma ko so se stekli pogoji za pobot (upoštevajoč glavnico in zakonske zamudne obresti, izračunane od dneva zapadlosti do dneva, ko nastopi pobotanje).

Posledično je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka in v navedenem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Gre namreč za ugotovitev odločilnih dejstev glede presoje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti, oziroma toženi stranki zagotoviti enakopravnost v postopku in procesno ravnotežje strank ter pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje glede obstoja odpovednega razloga in obveznosti ponudbe zaposlitve v skladu z določbo tretjega odstavka 88. člena ZDR. V ta namen bo moralo zaslišati zakonitega zastopnika tožene stranke in jo dokazno oceniti v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, nato pa ponovno presoditi, ali je tožena stranka tožniku podala utemeljeno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 2. 9. 2010. V posledici razveljavitve odločitve sodišča prve stopnje o ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov, ki niso bili bistvenega pomena za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.