Jedro

Varjenje težke betonske stene na podest predstavlja v pogojih delovnega procesa, ko je stena pripeljana z mostnim žerjavom, pripeta na kavelj, vendar zaradi možnosti slabšega vara nestabilna, nevarna dejavnost za varilca zaradi možnosti prevrnitve.

Izrek

Revizija zoper odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo (2.959,34 EUR - prej 709.177,45 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi se zavrže. V ostalem (glede odločitve o odškodnini za nepremoženjsko škodo) se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožnici A. L. prisodilo odškodnino v znesku 2.616.797 SIT (sedaj 10.919,70 EUR), tožnicama J. L. in A. L. pa vsaki v znesku 2.316.797 SIT (sedaj 9.667,82 EUR) s pripadajočimi obrestmi in pravdnimi stroški ter vse to naložilo v plačilo toženi stranki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je toženi stranki naložilo, da mora tožnici A. L. plačati odškodnino v znesku 2.700.000 SIT (sedaj 11.266,90 EUR) ter znesek 709.177,45 SIT (sedaj 2.959,34 EUR) kot odškodnino za premoženjsko škodo, tožnicama J. L. in A. L. pa vsaki znesek 2.400.000 SIT (sedaj 10.015,02 EUR), vsem s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. V ostalem je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Graja pravno sklepanje, po katerem naj bi tožena stranka bila odgovorna za nastalo škodo na podlagi člena 173 ZOR, torej ne glede na krivdo in le zato, ker naj bi dejavnost, v kateri se je pokojni mož oziroma oče tožnic smrtno ponesrečil, predstavljala nevarno dejavnost, s tem pa naj bi bila utemeljena objektivna odgovornost za nastalo škodo. V izpodbijani sodbi in sodbi sodišča prve stopnje niso podani ustrezni razlogi, na katerih podlagi bi bilo mogoče sklepati o objektivni odgovornosti tožene stranke. Gre torej za izostanek razlogov o odločilnih dejstvih in s tem za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Varjenje betonske montažne stene, ki je ustrezno pripeta na žerjav in ne more pasti, ne prestavlja nevarne dejavnosti. Nasprotno stališče ni razumno pravno obrazloženo. Objektivna odgovornost za nastalo škodo je pridržana le za tiste primere dejavnosti, ko kljub veliki skrbnosti ni mogoče vedno kontrolirati dogajanja in s tem pravočasno preprečiti nesreče. Pri tem se tožena stranka sklicuje na izvedensko mnenje, iz katerega je mogoče sklepati, da je varjenje betonske montažne stene na podest zaradi njene vpetosti na žerjav dejavnost, ki v normalnih razmerah ne more povzročiti škode. Tožena stranka ni opustila ukrepov, potrebnih za varno organiziranje dela. Tako je mogoče iskati odgovornost za padec betonske stene le v ravnanju samega delavca, ki jo je varil. Dejanske ugotovitve nakazujejo, da je betonsko steno pokojni sam spravil iz ravnotežja, pri čemer pa ni bilo mogoče ugotoviti, kako je to storil. Zato bi bilo treba - posebej zaradi ugotovitve, da je enega od varov pokojnik slabo dokončal - ponovno zaslišati pričo D. N.. Le žerjavist oziroma njegov pomočnik lahko odklopita že privarjeno steno. V nobenem slučaju tega ne sme storiti varilec. Ponovno bi bilo treba zaslišati priče I. T., Š. R. in I. T.. Betonska stena se je namreč podrla zato, ker je bila odpeta od žerjava, pri tem pa ni bilo ugotovljeno, kdo je to storil. Končno tožena stranka vztraja pri stališču, da bi bilo treba od dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo odšteti znesek 1.000.000 SIT (sedaj 4.172.92 EUR), kolikor je zavarovalnica tožečim strankam izplačala iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja. Jasno je namreč, da je tožena stranka iz naslova kolektivnega zavarovanja sicer plačevala premije, vendar jih je ob mesečnih izplačilih odtegovala delavcem, torej tudi pokojnemu L. Izplačani znesek 1.000.000 SIT bi bilo treba tudi ustrezno valorizirati.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena, kolikor se ta nanaša na odločitev o plačilu odškodnine za premoženjsko škodo v skupnem znesku 709.177,45 SIT.

Dejanska in pravna podlaga za izplačilo navedenega zneska odškodnine za premoženjsko škodo namreč ni enaka dejanski in pravni podlagi za izplačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, zaradi česar pri ugotovitvi vrednosti spornega predmeta navedenega zneska ni mogoče prišteti znesku, uveljavljanem iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo (prvi odstavek 41. člena ZPP). Zahtevka imata torej različno podlago (drugi odstavek 41. člena ZPP). Ker pa vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki se nanaša na odškodnino za premoženjsko škodo ne presega zneska 1.000.000 SIT (sedaj 4.172,92 EUR), revizija v tem delu glede na določbo drugega odstavka 367. člena ZPP ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče v tem obsegu po določbi 374. člena ZPP zavrglo.

V ostalem delu pa je revizija sicer dovoljena, vendar ni utemeljena.

Za škodo od dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek 154. člena ZOR). Le če se dokaže, da nevarna dejavnost ni bila vzrok za nastalo škodo, domneve vzročnosti ni mogoče upoštevati (173. člen ZOR). Izpodbijana sodba je sledila razlogom sodbe sodišča prve stopnje in sprejela stališče, da je delavec tožene stranke J. L. umrl pri opravljanju nevarne dejavnosti za toženo stranko. Ni mogoče pritrditi revizijskim navedbam, da sodbi sodišč druge in prve stopnje pri utemeljitvi objektivne odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo ne vsebujeta potrebnih razlogov. Pravna razlaga, po kateri je treba pri določanju odškodninske odgovornosti tožene stranke uporabiti pravila, ki se nanašajo na odgovornost po načelu vzročnosti, temelji na izčrpnih dejanskih ugotovitvah. Težka betonska stena, ki jo je pokojni L. (pri)varil na podest, se je prevrnila nanj in ga ubila zaradi spleta različnih okoliščin, ki pa imajo svoj izvor v samem načinu delovnega procesa. Betonska stena je bila pripeljana z mostnim žerjavom, na katerega je morala ostati s kavljem vpeta, dokler ni bila privarjena na podest. Kljub zaslišanju prič in podaji izvedenskega mnenja ni bilo mogoče dokazno ugotoviti, kdo je odpel kavelj, ki je povezoval steno z žerjavom. Revizija v tej smeri v nasprotju z dokazno oceno, ki jo sprejema izpodbijana sodba, ponuja hipotetično sklepanje, po katerem naj bi pokojni L. sam splezal na steno in sprostil žerjav, to pa naj bi imelo za posledico, da se je stena zaradi slabosti enega od varov nanj prevrnila. Razlogi sodbe sodišča prve stopnje, ki se jim sodišče druge stopnje v svoji sodbi pridružuje, so namreč drugačni: ni mogoče ugotoviti, kdo je odpel kavelj z žerjava, vendar pa varilec nikoli sam ne odpenja verig, temveč to vedno stori delavec, ki žerjavistu pomaga. V okviru dejanskih ugotovitev je torej sprejeto sklepanje, po katerem ni mogoče ugotoviti, da bi tožnik morda po končanem varjenju splezal na steno in odpel kavelj. V tej smeri sodbama nižjih sodišč ni mogoče očitati, da ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih, ali da so si ti razlogi med seboj v nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Revizijsko sodišče po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ne more posegati v dokazno oceno, sprejeto v izpodbijani sodbi. Revizija pa s stališčem, da je treba ponovno zaslišati izvedenca in priče, ki so bile navzoče na kraju dogodka, prav to predlaga. V okviru izvedenih dokazov ima sicer odločilno mesto ugotovitev, da je eden od izvedenih varov bil slabši in da je prav to povzročilo padec težke betonske stene. Vendar pa tožena stranka to vprašanje podrobneje načenja šele v reviziji z vsebinsko ponujeno trditvijo o odgovornosti za slabo varjenje. V okviru trditev, podanih med postopkom pri sodišču prve stopnje, je bilo ugotovljeno ravno nasprotno: pokojni J. L. je veljal za dobrega varilca. Izkustveno pa je znano, da kljub skrbnosti in dobremu varjenju ni nujno, da so vsi opravljeni vari sto odstotno zanesljivi. Možnosti prevrnitve 340 kg težke betonske stene po njeni sprostitvi z žerjava torej ni mogoče v vsakem slučaju in povsem izključiti. Ker se je pokojni varilec nahajal na notranji strani podesta, na katerega je steno privaril, je bila nevarnost za njegovo zdravje in življenje zaradi prevrnitve stene toliko večja. Zato se revizijsko sodišče strinja s pravno razlago, ki jo sprejema izpodbijana sodba, da predstavlja varjenje 340 kg težke betonske stene na dno sanitarne kabine nevarno dejavnost v pogojih načina njene namestitve, to pa zaradi ne povsem izključene možnosti njene prevrnitve na varilca.

Pravna razlaga, ki utemeljuje odškodninsko odgovornost na podlagi določbe drugega odstavka 154. in 173. člena ZOR, temelji na sprejetih dejanskih ugotovitvah. Pri tem naj se doda, da revizija - kot je že povedano - brez dejanske podlage varilcu očita krivdno odgovornost, pri tem pa je povsem nekritična do dejanskih ugotovitev, ki bi poleg opisane objektivne odgovornosti mogle nakazovati vzrok za nastalo škodo tudi v ugotovljenem dejstvu, da varilec nikoli sam ne odpenja verig in da mora to storiti delavec, ki pomaga žerjavistu.

Revizija tudi neutemeljeno napada odločitev, ki se nanaša na morebitno vštevanje zavarovalnine, ki jo je prejela prva tožnica od zavarovalnice v znesku 1.000.000 SIT, v znesek zahtevane in dosojene odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. Izpodbijana sodba je sprejela oceno, po kateri tožena stranka ni dokazala, da zneski iz naslova plačila kolektivnega nezgodnega zavarovanja niso bili odtegnjeni od plač delavcem, torej tudi od plače pokojnega J. L.. Premije za zavarovanje je sicer plačevala tožena stranka, vendar pa ni dokazala, da teh premij pri plači ni odtegnila svojim delavcem. Revizija v tej smeri ponavlja svoja stališča, ki jih je obravnavalo že sodišče druge stopnje, ko je reševalo njeno pritožbo proti sodbi sodišča prve stopnje. Zato revizijsko sodišče ocenjuje, da gre v tem obsegu za izpodbijanje dejanskih ugotovitev (tretji odstavek 370. člena ZPP), kar pa na revizijski stopnji ni dopustno.

Zavrnitev neutemeljene revizije temelji na določbi 378. člena ZPP.