Jedro

1. Delovno sodišče ne more s sodbo, še manj pa z začasno odredbo, vrniti razrešenega direktorja na opravljanje poslovodne funkcije. To ni mogoče niti v primeru, ko se po izvedenem postopku pred sodiščem ugotovi nezakonitost postopka predčasne razrešitve direktorja (bodisi zaradi proceduralnih pomanjkljivosti ali zaradi tega, ker za razrešitev ni bilo utemeljenih razlogov), saj za tako odločitev ni zakonske podlage. Nezakonito razrešeni direktor ima lahko le pravico do odškodnine po zakonu ali po individualni pogodbi o zaposlitvi, nima pa pravice, vrniti se na funkcijo direktorja. 2. Samovolja je očitno protipravno ravnanje, ki pomeni grobo kršitev predpisov, ni pa samovoljna vsaka nezakonita odločitev, ki je posledica zmotne uporabe prava ali nepravilnega tolmačenja pravnih predpisov.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (tč. I).

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi sodišče zadržalo vsakršno izvrševanje sklepa Š. p., sprejetega na 9. redni seji dne 14.1.1999, o razrešitvi tožnika z mesta direktorja, do pravnomočne rešitve te pravdne zadeve ter naložilo toženi stranki, da je dolžna v roku 24 ur tožeči stranki omogočiti vstop v prostore Š. in mu omogočiti normalno opravljanje funkcije direktorja tožene stranke, v primeru kršitve te začasne odredbe pa naj bi toženo stranko zavezalo, da je dolžna plačati denarno kazen v znesku 15.000.000,00 SIT (I. točka sklepa). Po uradni dolžnosti je izdalo začasno odredbo, po kateri je tožena stranka v 8 dneh dolžna izročiti tožniku njegovo delovno knjižico, pri čemer ta začasna odredba velja do pravnomočne rešitve tega spora, pritožba pa ne zadrži njene izvršitve (II. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje).

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka, iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, oz.

ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. V pritožbi navaja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča nepravilna, ker je bilo ravnanje tožene stranke samovoljno. Postopek predčasne razrešitve tožnika s funkcije direktorja je bil voden nezakonito - tožeča stranka se sprašuje, kako lahko tožena stranka izdaja in izvršuje sklepe, o katerih najvišji organ pri toženi stranki, tj. r., ni moglo presoditi skladnosti ter zakonitosti sprejetih sklepov. Postopek je bil zrežiran, nepravilen, poln nezakonitosti, člani r. so zaradi njih odstopili. Tožeča stranka ni imela prav nobene možnosti, da uveljavlja svoje z ustavo zajamčene pravice, zato je bila edina pot, da svoje interese zavaruje, na sodišču. Predlagana začasna odredba je nujno potrebna, da se prepreči uporaba sile ter nastanek težko nadomestljive škode. Tožeča stranka je bila namreč fizično odstranjena iz prostorov tožene stranke, še preden je sploh karkoli povedala v svojo obrambo. Sodišče prve stopnje je s svojo odločitvijo dalo pravno varstvo nezakonitemu postopku in samovoljnosti nekaterih oseb. Tožena stranka s predlagano začasno odredbo ne bi utrpela nobene škode, saj bi se le začasno vzpostavilo prejšnje stanje, dokler sodišče o zahtevku ne bi odločilo. Ni pravilna ugotovitev sodišča, da bi izdaja predlagane začasne odredbe pomenila delno izpolnitev tožbenega zahtevka - tožeča stranka je z začasno odredbo zahtevala le začasno zadržanje izvrševanja nezakonitih sklepov, kar po vsebini ni enako kot zahtevek za razveljavitev nezakonitih sklepov. Poleg tega sodišče po eni strani samo ugotavlja samovoljno ravnanje tožene stranke, ki noče izročiti tožniku delovne knjižice, po drugi strani pa elementov samovoljnosti glede celotnega postopka ne ugotavlja.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe ter odpravo začasne odredbe iz II. točke izreka izpodbijanega sodnega sklepa po uradni dolžnosti. Povsem neutemeljena je pritožbena navedba, da je postopek za varstvo pravic ter izdaja sklepov o prenehanju delovnega razmerja rezultat samovolje tožene stranke. Na ureditev delovnih razmerij oz. postopka za varstvo pravic pri toženi stranki bi lako vplivala tožeča stranka še v času, ko je imela mandat direktorja te pravne osebe. Neresnične so navedbe tožeče stranke, da je bila fizično odstranjena iz prostorov tožene stranke, še preden je sploh lahko karkoli povedala v svojo obrambo, zaradi česar naj bi bila potrebna začasna odredba, s katero naj bi se preprečila uporaba sile ter nastanek težko nadomestljive škode. Tožnik je prisostvoval seji Š. p., na kateri je bil razrešen, vsaj dvakrat je bil pozvan, naj opravi primopredajo poslov, v prostorih tožene stranke pa je osebno sodeloval na seji r. dne ...1999 in na seji z. dne...1999. Kakšna je "težko nadomestljiva škoda", ki naj bi se z začasno odredbo preprečila, pa tožena stranka ni pojasnila niti v predlogu za izdajo začasne odredbe niti v pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Skladno z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94) lahko sodišče med postopkom izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda.

Pravilna je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, saj za začasno odredbo niso izpolnjeni pogoji iz 19. člena ZDSS. Odločitev tožene stranke o predčasni razrešitvi tožeče stranke s funkcije direktorja ter o prenehanju delovnega razmerja, ki jo je sprejel pristojni organ, ne predstavlja samovoljnega ravnanja. Samovolja je očitno protipravno ravnanje, ki pomeni grobo kršitev predpisov, ne pa vsaka nezakonita odločitev, ki je posledica zmotne uporabe prava ali nepravilnega tolmačenja pravnih predpisov. Tudi če bi bila izpodbijana sklepa o predčasni razrešitvi tožnika s funkcije direktorja nezakonita, npr. zaradi napak v postopku oz. zaradi napačne razlage predpisov, o čemer bo sodišče odločalo v nadaljnjem postopku, to še ne pomeni, da gre za samovoljo. Tudi težko nadomestljiva škoda, ki naj bi se z začasno odredbo preprečila, ni izkazana.

Stališče prvostopenjskega sodišča, da se začasna odredba praviloma ne sme prekrivati z zahtevkom, ki se tiče glavne stvari, je sicer pravilno, saj so začasne odredbe sredstva zavarovanja, zato z njimi ni mogoče nalagati ravnanja, ki pomeni že delno izpolnitev tožbenega zahtevka. Za predlagano začasno odredbo pa ni mogoče trditi, da bi se prekrivala s tožbenim zahtevkom in pomenila delno odločitev o glavni stvari. Tožnik sicer res tudi z začasno odredbo zahteva vrnitev na delo k toženi stranki, kar je tudi predmet tožbenega zahtevka, vendar pa je potrebno upoštevati, da je tak zahtevek postavljen v povezavi z zahtevo, da se zadrži izvršitve domnevno nezakonitega sklepa o predčasni razrešitvi tožnika s funkcije direktorja. Zato res ne gre za nedopustno prekrivanje tožbenega zahtevka s predlogom za izdajo začasne odredbe in je v tem delu potrebno pritožbi pritrditi. Ne glede na to pa je potrebno upoštevati, da delovno sodišče niti s sodbo, še manj pa z izdajo začasne odredbe, ne more razrešenega direktorja vrniti na opravljanje poslovodne funkcije. To ni mogoče niti v primeru, ko se po izvedenem postopku pred sodiščem ugotovi nezakonitost postopka predčasne razrešitve direktorja (bodisi zaradi proceduralnih pomanjkljivosti ali zaradi tega, ker za razrešitev ni bilo utemeljenih razlogov), saj za tako odločitev ni zakonske podlage. Nezakonito razrešeni direktor ima lahko le pravico do odškodnine po zakonu ali po individualni pogodbi o zaposlitvi, nima pa pravice vrniti se na funkcijo direktorja.

Ker niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, pritožba pa ni utemeljena. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, je v I. odstavku izreka.

Tožena stranka ni vložila pritožbe zoper II. odstavek sklepa sodišča prve stopnje, s katero je bila po uradni dolžnosti izdana začasna odredba, s katero se toženi stranki nalaga, da je tožniku dolžna izročiti delovno knjižico v 8 dneh, zato je v tem delu sklep postal pravnomočen. Pritožbeno sodišče ne more "po uradni dolžnosti" odpraviti izdane začasne odredbe, kot to predlaga tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke (ki ga v tem delu tudi ni mogoče šteti kot pritožbo, saj je bil vložen po izteku 3-dnevnega pritožbenega roka).