Jedro

V zvezi z nadaljevanim kaznivi dejanjem goljufije, ki je bilo storjeno v času od marca do decembra 1993, višje sodišče pa je o pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo odločilo 23.9.1999, je treba uporabiti KZ, ki je začel veljati 1.1.1995. Ta je namreč glede na predpisano kazen v 1. odstavku 217. člena milejši od zakona, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja (1. odstavek 171. člena KZ-77), glede na določila o zastaranju pa je milejši tudi od Zakona o spremembah in dopolnitvah KZ (KZ-A), kije pričel veljati 23.4.1999.

Izrek

Zahtevi zagovornika obs. J.Š. za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 16.2.1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 23.9.1999 spremeni tako, da se obs. J.Š.:

I.

spozna za krivega, da je storil nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ s tem, da je z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, spravil drugega z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljal, da mu je ta v škodo svojega premoženja poravnal račune, na ta način, da je v obdobju od 24.9.1993 do decembra 1993 na različnih bencinskih servisih v Avstriji s pomočjo neznanih delavcev na teh servisih, na računih za nabavo goriva za motorno vozilo, katerega je takrat vozil, znamke FAP, last podjetja A.D. p.o., lažnivo prikazoval, da je nabavil večje količine dieselskega goriva, kot jih je dejansko nabavil, presežek od dejansko porabljenega goriva pa porabil zase, z namenom, da bi prikril dejanske količine, to je prekomerno porabo goriva glede na prevožene kilometre, pa je v mesečnih kontrolnikih nabave goriva in maziva, lažnivo prikazoval dejansko nabavo goriva, s tem pa je pristojne v podjetju A.D. p.o. spravil v zmoto, da je v navedenem obdobju poravnalo račune po povprečni ceni 68,00 tolarjev za liter fiktivno nabavljenega goriva v Republiki Avstriji, in sicer za skupno 1.422 litrov v vrednosti 96.696,00 tolarjev;

II.

da se obs. J.Š. v pogojni obsodbi določena kazen zniža na 1 (en) mesec zapora;

III.

da je obs. J.Š. dolžan oškodovancu povrniti premoženjskopravni zahtevek v znesku 41.257,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.8.1994 dalje, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa se oškodovanec napoti na pravdo.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 16.2.1999 je bil obs. J.Š. spoznan za krivega, da je storil nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ v času od marca do decembra 1993 ter da si je s tem pridobil protipravno premoženjsko korist v zvezi s fiktivno nabavljenim gorivom v količini 5286 litrov v znesku 359.448,00 tolarjev. Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter v njej po 1. odstavku 217. člena KZ določena kazen 2 mesecev zapora s preizkusno dobo 2 let. Na podlagi 2. odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče odločilo, da je obsojenec dolžan plačati oškodovanemu podjetju premoženjskopravni zahtevek v višini 304.009,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.8.1994 dalje, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je bilo oškodovano podjetje napoteno na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 23.9.1999 pritožbo zagovornika obs. J.Š. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. J.Š. je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev kazenskega zakona in predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo ter obtožbo zaradi zastaranja zavrne, podrejeno pa predlaga, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije B.B., v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je obsojenec kaznivo dejanje izvrševal od meseca marca 1993 do meseca decembra 1993, kar je razvidno iz opisa dejanja v pravnomočni sodbi in je zato trditev, da je pregon zastaral 1.3.1993, napačna. Navaja tudi, da je sodba postala pravnomočna dne 23.9.1999, ko je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, spremembe in dopolnitve kazenskega zakonika pa so začele veljati 23.4.1999. Do tega dne je za kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ veljalo, da kazenski pregon storilca ni več mogoč, če od storitve preteče 6 let, spremenjeni KZ pa je zastaralne roke podaljšal, tako da je sedaj zastaralni rok za kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ 10 let (111. in 112. člen KZ). Po njenem mnenju pa zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno opozarja, da je podana kršitev kazenskega zakona glede dejanj v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja, storjenih do 23.4.1999, torej do datuma, do katerega so veljali krajši zastaralni roki. Vendar ker gre za procesno določbo v materialnem zakonu, je od 23.4.1999 naprej potrebno upoštevati, da so zastaralni roki daljši in zato ni mogoče podpreti zahteve za varstvo zakonitosti v delu, v katerem zatrjuje, da so zastarala vsa dejanja do 23.9.1999, ko je z odločitvijo sodišča druge stopnje sodba postala pravnomočna.

Zahteva zagovornika obs. J.Š. za varstvo zakonitosti je deloma utemeljena.

Iz pravnomočne sodbe je razvidno, da je bilo nadaljevano kaznivo dejanje goljufije storjeno v času, ko je še veljalo določilo 1. odstavka 171. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije/77, po katerem je bila za tako kaznivo dejanje predpisana kazen zapora do 5 let. Med trajanjem kazenskega postopka zoper obsojenca je pričel dne 1.1.1995 veljati Kazenski zakonik, po katerem je bila za kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ zagrožena kazen zapora do 3 let, kazenski pregon storilca takega kaznivega dejanja pa glede na določilo 5. točke 1. odstavka 111. člena v zvezi z 6. odstavkom 112. člena KZ ni bil več dopusten, če je od storitve takega kaznivega dejanja preteklo 6 let od storitve kaznivega dejanja. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah KZ, ki je pričel veljati dne 23.4.1999, so bile spremenjene tudi določbe o zastaranju kazenskega pregona. Tako je v 4. točki 1. odstavka 111. člena KZ predpisano, da kazenski pregon, če je od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad 1 leto, ni več dopusten, če je od storitve kaznivega dejanja preteklo 5 let, kazenski pregon pa glede na določilo 6. odstavka 112. člena KZ absolutno zastara, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zakon zahteva za zastaranje kazenskega pregona.

Po določilu 1. odstavka 3. člena KZ se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, vendar pa se po 2. odstavku tega člena, če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), uporablja zakon, ki je milejši za storilca. Nobenega dvoma ni o tem, da je potrebno v obravnavanem primeru uporabiti Kazenski zakon, ki je pričel veljati dne 1.1.1995, saj je le-ta glede na predpisano kazen milejši od zakona, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, glede na določila o zastaranju kazenskega pregona pa je milejši tudi od Zakona o spremembah in dopolnitvah KZ, ki je pričel veljati dne 23.4.1999. Ni sicer mogoče pritrditi stališču, izraženem v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je kazenski pregon zoper obsojenca v celoti absolutno zastaral, ko navaja, da je čas storitve kaznivega dejanja v pravnomočni sodbi opredeljen ohlapno, ko je navedeno, da ga je storil v času od meseca marca 1993 do meseca decembra 1993, ob taki časovni opredelitvi pa je možno, da je bilo kaznivo dejanje storjeno že 1. marca 1993, zaradi česar je pregon zoper obsojenca absolutno zastaral že dne 1.3.1999. Zagovornik obs. J.Š. namreč pri tem povzema le del izreka sodbe, ne upošteva pa tistega dela izreka sodbe, v katerem je navedeno, da je z namenom, da bi prikril dejanske količine, to je prekomerno nabavo goriva glede na prevožene kilometre, v mesečnih kontrolnikih nabave goriva in maziva, lažnivo prikazoval dejansko nabavo goriva.

Dne 16.2.1999, torej ko je bila izrečena sodba sodišča prve stopnje, kazenski pregon zoper obsojenca za nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, storjeno v času od meseca marca 1993 do meseca decembra 1993, ni zastaral, saj od časa storitve kaznivega dejanja ni preteklo 6 let, kolikor je KZ, ki je veljal od 1.1.1995 do 23.4.1999, zahteval za absolutno zastaranje kazenskega pregona.

Pritrditi pa je treba zahtevi za varstvo zakonitosti, da je del obsojencu očitane kriminalne dejavnosti, storjene v času od meseca marca 1993 do 23.9.1993, zaradi poteka časa absolutno zastaral. Dne 23.9.1999, ko je pritožbeno sodišče odločilo o pritožbi zagovornika obsojenca zoper sodbo sodišča prve stopnje, je prišlo do absolutnega zastaranja pregona zoper obsojenca glede vseh dejanj, obseženih v nadaljevanem kaznivem dejanju, storjenih do 23.9.1993, saj je v času, ko je pritožbeno sodišče odločilo o pritožbi zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje, preteklo 6 let od dejanj, storjenih od meseca marca 1993 do 23.9.1993. Ker je bil obsojenec spoznan za krivega tudi teh dejanj, je bil kršen kazenski zakon tako, kot to določa 3. točka 372. člena ZKP. Kršitev kazenskega zakona je namreč podana tudi, če so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, zlasti pa, ali je kazenski pregon zastaran.

Vrhovno sodišče je zato deloma ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti ter odločilo tako, kot je razvidno iz izreka sodbe, v katerem je zajet le del obsojenčevih dejanj, ki jih je storil v času od 24.9.1993 do decembra 1993, saj glede teh dejanj dne 23.9.1999, ko je pritožbeno sodišče odločilo o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, ni prišlo do absolutnega zastaranja kazenskega pregona.

Glede na manjši obseg obsojenčeve kriminalne dejavnosti je bilo potrebno spremeniti pravnomočno sodbo tudi glede odločbe o kazenski sankciji ter obsojencu v pogojni obsodbi določeno kazen znižati na 1 mesec zapora.

Taka odločitev je terjala tudi spremembo odločbe o premoženjskopravnem zahtevku. Z dejanjem, opisanem v izreku te sodbe, si je namreč obsojenec pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 96.696,00 tolarjev (1.422 l goriva po 68,00 tolarjev).

Obsojenec pa je na račun dolga že plačal oziroma mu je bil odtegnjen od plače znsek 55.439,00 tolarjev, tako da je dolžan plačati 41.257,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.8.1994 dalje, medtem ko je oškodovano podjetje s presežkom premoženjskopravnega zahtevka napoteno na pravdo.