Jedro

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. A.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbama, navedenima v uvodu te sodbe, je bila obs. A.V. (v sodbah imenovanemu tudi S.) izrečena zaradi kaznivega dejanja onesnaženja živil iz malomarnosti po 4. v zvezi s 3. odstavkom 243. člena KZ RS pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen enega (1) meseca zapora in preizkusna doba enega (1) leta.

Njegov zagovornik je zoper sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri, potem ko povzame potek kazenskega postopka, zagovor in poda obširno oceno verodostojnosti in popolnosti dokazov s stališča obsojenca, uveljavlja kršitev 1. odstavka (glede na razloge pa 2. odstavka) 355. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker naj bi sodišči pristransko, v škodo obsojenca, ocenjevali dokazanost kaznivega dejanja, saj ni bilo zanesljivo ugotovljeno, da so sledovi pnevmatik na kolovozu od traktorja obsojenca, ni bilo ugotovljeno, ali so tudi druge njive in travniki politi z gnojevko, ni bilo zanesljivo dokazano, da je z 20 litri gnojevke moč povzročiti take posledice, kot so nastale, izvedeniško mnenje o tem je pomanjkljivo. Sodbi naj bi v nasprotju z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP ugotovili, da so ribe poginile na 3,5 km dolgem odseku potoka, čeprav je prišlo po mnenju izvedenca do zastrupitve rib le na razdalji približno 400 m, v nasprotju z izvedeniškim mnenjem, da zastrupljene ribe ne plavajo proti toku, je v sodbi višjega sodišča povzeto, da izvedenec tako možnost dopušča. Kršitve kazenskega zakona ne obrazlaga. Predlaga, da se obe sodbi razveljavita in o zadevi ponovno odloči. Vrhovni državni tožilec M.V. je mnenja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena iz istih razlogov, zaradi katerih ni sprejel pobude obsojenca, da državno tožilstvo vloži to izredno pravno sredstvo, namreč, da zahteva za varstvo zakonitosti v bistvu uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa zmotno uporabo materialnega ali procesnega zakona.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pretežni del zahteve se ukvarja z vprašanji o verodostojnosti in popolnosti dokazov, njihove ocene in dokaznih sklepov, torej z vprašanji, ki po izrečni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne morejo biti predmet presoje v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti. Stališče v zahtevi, da je izrek sodbe o zastrupitvi rib na razdalji 3,5 km v nasprotju z mnenjem zdravstvenega zavoda v C, da je bil potok zastrupljen le na razdalji 40 m in z oceno izvedenca, dano v pravdnem spisu, da so bile ribe zastrupljene na 400 m dolgem odseku potoka, je tudi uveljavljanje zmotne ugotovitve te okoliščine, ki pa za odločitev o tem, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno, ni bistvena. Tudi teža kaznivega dejanja ne bi bila drugačna, ker jo je sodišče očitno ugotavljalo na podlagi poginjenih rib in je zato zmanjšalo to količino iz 90 kg po obtožnem predlogu na 56 kg rib v izreku sodbe. Ni točna trditev v zahtevi, da je izvedenec Tone Bukovec določno izključil možnost, da bi ribe po zastrupitvi plavale tudi proti toku: izključil je možnost, da bi tako ravnalo večje število rib, dopustil pa je, čeprav kot malo verjetno možnost, posamezne izjeme kot tudi možnost, da bi poginile v vzvodnem delu potoka iz drugega vzroka. Po mnenju vrhovnega sodišča sta sodišči prve in druge stopnje korektno ocenili dokaze in nista pristransko, v škodo obsojenca, interpretirali izvedeniško mnenje in druge dokaze, zato zahtevi ni moč ugoditi.