Jedro

V obeh etiketah se kot osrednji lik pojavlja Apolon, ki pomeni njeno bistveno razpoznavnost. Zato je že na podlagi te primerjave mogoče materialnopravno sklepanje, da zaradi predelave 4. etikete v primerjavi s 3. etiketo, tožeča stranka ni aktivno legitimirana. Tožeča stranka namreč v postopku ni zatrjevala in dokazala pravno veljavnega prenosa avtorske pravice od prvega avtorja nanjo. Ves čas postopka je vztrajala pri dejstvu, da se etiketa Donat bistveno razlikuje od drugih etiket in je samostojno avtorsko delo zato, ker ne predstavlja predelave.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se prvostopenjska sodba delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 185.277,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je glede podlage utemeljen tožbeni zahtevek, s katerim zahteva tožeča stranka od tožene stranke plačilo 926.406,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je v prvem odločanju v pritožbenem postopku s sodbo opr. št. I Cpg 186/2011 z dne 22. 9. 2011 pritožbo zavrnilo v delu, s katerim je bila izpodbijana prvostopenjska sodba glede obstoja podlage za uveljavljani znesek na plačilo 308.802,30 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe in v tem delu prvostopenjsko sodbo potrdilo (I. točka izreka). V preostalem delu je pritožbi ugodilo in prvostopenjsko sodbo delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 617.604,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (II. točka izreka).

3. Revizijsko sodišče je reviziji (tožene stranke) delno ugodilo ter sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijani I. točki izreka razveljavilo v delu, ki se nanaša na obstoj podlage za zahtevek na plačilo 185.277,92 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe in zadevo v tem delu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (I. točka izreka). V preostalem delu je revizijo zavrnilo (II. točka izreka) in sklenilo, da se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za (novo) končno odločbo (III. točka izreka).

Materialnopravno stališče revizijskega sodišča

4. Po mnenju revizijskega sodišča avtor predelave materialnih avtorskih pravic na predelavi ne more samostojno in neodvisno od avtorja prvotnega dela prenašati naprej. S predelavo ne smejo biti prizadete pravice avtorja prvotnega dela ( 2. odstavek 7. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah,dalje ZASP). Avtor prvotnega dela obdrži izključno pravico do uporabe svojega dela v predelani obliki (3. odstavka 33. člena ZASP). Zakon torej priznava avtorju prvotnega dela monopol nad ustvarjalnimi posegi v njegovo delo, kakor tudi monopol nad izkoriščanjem na novo nastalega dela (1).

Sodišče prve stopnje je ugovor tožene stranke zavrnilo na podlagi presoje, da pri sporni etiketi ne gre za predelavo. Sodišče druge stopnje se je do tega vprašanja ogradilo z argumentacijo, da tudi če bi šlo za predelavo, zgolj zavarovani položaj avtorja prvotnega dela avtorju predelave ne jemlje upravičenja, da svoje materialne avtorske pravice v obsegu, s katerim razpolaga, pogodbeno prenese na tretjo osebo (17. točka revizijske odločbe). Navedena materialnopravna presoja pa je zmotna. Zato je izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in jo je v obsegu, kot je navedeno v I. točki revizijske odločbe (glede etikete Donat Mg) vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (odločanje o točki 4.1. pritožbe tožene stranke).

Ponovljen pritožbeni postopek – Etiketa Donat Mg

5. Sodišče druge stopnje je v novem sojenju presojalo utemeljenost pritožbenih trditev, s katerim je tožena stranka izpodbijala presojo in dokazno oceno sodišča prve stopnje, da pri sporni etiketi ne gre za predelavo. Če je odgovor na vprašanje ali gre za predelavo pozitiven, je po materialno pravnem stališču revizijskega sodišča pritožbeni ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije utemeljen. Tožena stranka je torej uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in sodišču druge stopnje predlagala spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev pritožbenih stroškov, v primeru zamude s plačilom stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

7. Pritožba je utemeljena.

8. Tožena stranka je očitala sodišču prve stopnje, da je v zvezi s pravno pomembnim dejstvom ali je tožeča stranka opravila predelavo sporne etikete, primerjalo le 4. s 3. etiketo. Moralo pa bi presojati in ugotoviti, ali je sporna etiketa predelava prejšnjih, še posebej prve po vrsti (iz let 1977 do 1991, stran 221 jubilejnega Zbornika tožene stranke, 2008). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi dejansko izvedlo primerjavo 4 s 3. etiketo, čeprav je tožena stranka, kar pravilno povzema tudi sodišče v izpodbijani sodbi zatrjevala, da je etiketa iz leta 2003 (4. po vrsti, stran 221 jubilejnega Zbornika) samo predelava prejšnjih etiket in ni samostojno avtorsko delo. Sodišče prve stopnje je res izvedlo dokazno oceno s primerjavo 3. in 4. etikete in na podlagi primerjave obeh etiket (4. in 3. v vrsti) materialnopravno (zmotno) sklepalo, da ne gre za predelavo v smislu 7. člena ZASP. Ne drži pa pritožbeni očitek, da je s tem, ko ni izvedlo primerjave 4. s starejšimi etiketami, storilo absolutno bistveno postopkovno kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je namreč pri ugotavljanju dejanskega stanja postavilo na stališče, da zadošča primerjava med 4. in 3. etiketo in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sicer (zmotno) uporabilo materialno pravo. Že s primerjavo 4. in 3. etikete je bilo namreč, kot je razloženo v nadaljevanju, mogoče ugotoviti ali gre za predelavo etikete ali ne. Sodbo je bilo mogoče preizkusiti, saj so v njej navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ti niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Zato očitana absolutna bistvena postopkovna kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ni podana.

9. Pritrditi pa je pritožbenemu stališču, da je ravno osrednji likovni in najbolj avtorsko pravno relevantni element etiket lik Apolona, ki predstavlja rdečo nit in je spoznavni znak vseh dosedanjih etiket. Lik Apolona je v enaki obliki in pozi prisoten tudi na sporni etiketi. Zato gre za predelavo etikete.

Po stališču sodišča druge stopnje je za ugotovitev, da pomeni oblikovanje 4. etikete predelavo, zadostna že primerjava s 3. etiketo. V obeh etiketah se kot osrednji lik pojavlja Apolon, ki pomeni njeno bistveno razpoznavnost. Zato je že na podlagi te primerjave mogoče materialnopravno sklepanje, da zaradi predelave 4. etikete v primerjavi s 3. etiketo, tožeča stranka ni aktivno legitimirana. Tožeča stranka namreč v postopku ni zatrjevala in dokazala pravno veljavnega prenosa avtorske pravice od prvega avtorja nanjo. Ves čas postopka je vztrajala pri dejstvu, da se etiketa Donat Mg bistveno razlikuje od drugih etiket in je samostojno avtorsko delo zato, ker ne predstavlja predelave (primerjaj XIII. pripravljalne vloge tožeče stranke, l. št. 26, 27).

Še bolj očitno, kar sicer sodišče druge stopnje dodaja le kot dodatni argument, pa se pokaže, da je šlo pri oblikovanju 4 etikete za predelavo, s primerjavo 4. in 1. etikete (skrajno leva etiketa na strani 221 jubilejnega Zbornika). Pritrditi je mogoče pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje premalo pozornosti posvetilo temu, da se je avtor sporne etikete močno zgledoval po prejšnjih etiketah, sicer lik Apolona ne bi bil praktično v nespremenjeni obliki povzet v sporno, to je 4. etiketo. Zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča sporna 4. etiketa v seriji, pomeni preustvaritev prejšnjih etiket, torej predelavo.

10. Na podlagi nove dokazne ocene listine, le-to je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. Upoštevajoč drugi odstavek 7. člena in tretji odstavek 33. člena ZASP je pritožbi v navedenem obsegu ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na etiketo Donat MG, spremenilo (2. alineja 358. člena ZPP). Ker je zavrnilni del sodbe postal pravnomočen, tožbeni zahtevek tudi po višini ni utemeljen. Zato sprememba zajema uveljavljani tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo avtorskega honorarja za etiketo Donat Mg, v znesku 185.277,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vložitve tožbe dalje.

11. Sodišče prve stopnje bo v nadaljnjem postopku (v končni odločbi) glede na pravnomočni del sodbe (123.524,38 EUR s pripadki), odločilo o višini tožbenega zahtevka tožeče stranke. Šele potem bo mogoče odločiti o stroških vsega (revizijskega in pritožbenega postopka). Zato je sodišče druge stopnje sklenilo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo (smiselno 3. odstavek 165. člena ZPP).

(1) Primerjaj: točka 18 odločbe VS RS III Ips 3/2012-7 z dne 20. 3. 2013 (dalje revizijska odločba).