Jedro

Ker pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa 367a. člen ZPP, niso izpolnjeni, je Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrnilo.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo 14.720,00 CHF in 19.035,66 EUR ter obresti. V presežku je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo, toženki pa je naložilo tudi povračilo tožničinih pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo v celoti zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Predlog za dopustitev revizije vlaga toženka. Dopustitev revizije predlaga glede vprašanj: (1) ali je sodišče zmotno uporabilo pravo, ko je odločilo, da se uporablja slovensko pravo in da je pristojno slovensko sodišče po sedežu toženke, čeprav gre za razmerje, sklenjeno z banko v Zagrebu, (2) ali je sodišče zmotno uporabilo pravo, ko je v zvezi s preoblikovanjem Ljubljanske banke Osnovne banke Zagreb v Ljubljansko banko Glavna podružnica Zagreb (v nadaljevanju LB GPZ) zgolj na podlagi formalne registracije te kot toženkine podružnice ugodilo tožbenemu zahtevku, ne da bi upoštevalo naravo deviznih hranilnih vlog, nedokončan postopek sanacije LB GPZ, dejstvo, da prenos sredstev, pravic in obveznosti na toženko ni bil izveden, Sporazum o vprašanjih nasledstva in ukrepe Republike Hrvaške, zaradi katerih je bilo onemogočeno poslovanje LB GPZ in kakršenkoli vpliv toženke nanjo, (3) ali je sodišče zmotno uporabilo pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku, ni pa upoštevalo načela „branch compensating deposit principle“, po katerem matična banka odgovarja za obveznosti podružnice le, če je za deponirana sredstva v podružnici prejela kritje, niti 1040. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), da je hranilna vloga razmerje med deponentom in enoto banke, pri kateri je bila vloga odprta, in (4) ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je toženki naložilo plačilo vseh deviznih sredstev, razvidnih iz hranilne knjižnice, kljub temu, da je ugotovilo, da je tožnica že 17. 4. 1992 zahtevala dvig dela deviznih sredstev, tožbo pa vložila šele 3. 8. 2010, kar je več kot pet let pozneje.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

6. Po oceni Vrhovnega sodišča gornje predpostavke niso podane. Na prva tri zastavljena vprašanja je bilo v sodni praksi že obsežno odgovorjeno, izpodbijana odločba pa od njih ne odstopa.(1) Ob nedoločeni toženkini trditveni podlagi glede višine delnega zastaranja tožničine terjatve pa ne morejo biti v zvezi z njim podane niti očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti zmotna uporaba materialnih določb o zastaranju. Zato je Vrhovno sodišče toženkin predlog v celoti zavrnilo (367.c člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 79/2012 z dne 17. 1. 2013, II Ips 49/2012 z dne 21. 3. 2013, II Ips 307/2011 z dne 5. 4. 2012,...