Jedro

Najkasneje od prejema izbrisne tožbe dalje tožeča stranka ni bila več v opravičljivi zmoti glede dobroverne lastniške posesti na spornih nepremičninah. Nenazadnje pa trenutek, ko dobroverni lastniški posestnik postane nedobroveren, določa že osmi odstavek 95. člena SPZ in ga veže na trenutek, ko je posestniku vročena tožba (v obravnavnem primeru torej izbrisna tožba), lastnik pa lahko dokazuje, da je postal nedobroveren že pred vročitvijo tožbe. Pritožbeno sodišče pri tem soglaša tudi s stališčem tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da bi vezanost (ne)dobrovernosti lastniškega posestnika na pravnomočnost izbrisne tožbe in ne na samo vročitev tožbe posestniku, le-temu omogočilo, da z zavlačevanjem postopka po izbrisni tožbi doseže iztek zakonskega roka za priposestvovanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo o glavni stvari.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče v I. točki izreka ugodilo ugovoru tožene stranke in sklep Okrožnega sodišča v Kranju I P 00/2020 z dne 19. 6. 2020 razveljavilo ter predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrnilo, v II. točki izreka pa je razveljavilo opravljena dejanja zavarovanja na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Kranju I P 00/2020 z dne 19. 6. 2020 tako, da je zemljiški knjigi odredilo izbris zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin: parc. št. 518/6 k.o. ..., parc. št. 1799/12 k.o. ..., parc. št. 1805/10 k.o. ..., parce. št. 1805/12 k.o. ... in parc. št. 1805/13 k.o. ... V III. točki izreka je še odločilo, da bo o stroških v postopku zavarovanja z začasno odredbo odločilo v odločbi o glavni stvari.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagala spremembo izpodbijanega sklepa z zavrnitvijo ugovora tožene stranke zoper izdano začasno odredbo, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico.

3. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala lastninsko pravico na nepremičninah, navedenih v II. točki izreka izpodbijanega sklepa, pridobljeno na podlagi priposestvovanja. V zavarovanje navedene terjatve je predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj se toženi stranki prepove odtujitev in obremenitev navedenih nepremičnin, prepoved pa zaznamuje v zemljiški knjigi.

6. Prvostopenjsko sodišče je predlagano začasno odredbo izdalo, na ugovor tožene stranke zoper njo pa s sedaj izpodbijanim sklepom ugovoru ugodilo, izdani sklep o izvršbi I P 00/2020 z dne 19. 6. 2020 razveljavilo, predlog za izdajo začasne odredbe pa zavrnilo. V posledici te odločitve je razveljavilo tudi opravljena dejanja zavarovanja tako, da je zemljiški knjigi odredilo izbris zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin, na katere meri tožničina terjatev.

7. Iz nosilnih razlogov izpodbijanega sklepa izhaja ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni izkazala verjetnega obstoja terjatve kot enega od pogojev za izdajo začasne odredbe, ker spornih nepremičnin ni imela v dobroverni lastniški posesti 10 let. Do takega zaključka je prišlo na podlagi sledečih ugotovljenih pravno relevantnih dejstev: - predmetne nepremičnine je pravni prednik tožene stranke v tožečo stranko vložil kot stvarni vložek na podlagi 4. 7. 2008 v obliki notarskega zapisa sklenjene družbene pogodbe. Od tega dne dalje je imela tožnica sporne nepremičnine v posesti; - šlo je za prenos nepremičnin, ki ležijo na območju Triglavskega narodnega parka, za katere je veljal po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (z družbenim kapitalom), ki opravljajo turistično dejavnost in katerih nepremičnine se nahajajo na območju Triglavskega narodnega parka (ZLPPTR) poseben režim prenosa. Skladno z drugim odstavkom 29. člena tega zakona nepremičnin, ki ležijo na območju Triglavskega narodnega parka, ni dopustno odtujiti brez soglasja Vlade RS, v nasprotnem primeru je pravni posel po izrecni določbi četrtega odstavka 29. člena ničen; - na dejstvu, da tožena stranka za prenos lastninske pravice na spornih nepremičninah na tožečo stranko ni imela soglasja Vlade RS, je tožena stranka temeljila dne 28. 3. 2014 zoper tožečo stranko vloženo izbrisno tožbo, ki jo je tožeča stranka prejela dne 29. 5. 2014 in s katero je tožena stranka uspela.

8. Iz navedenih dejstev je nadalje ugotovilo, da tožeča stranka od prejema izbrisne tožbe dalje ni bila več dobroverna lastniška posestnica, zaradi česar zakonsko določena priposestvovalna doba desetih let dobroverne lastniške posesti (drugi odstavek 43. člena SPZ) še ni potekla. S tem pa tudi ni izpolnjen zakonski pogoj za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem.

9. Navedeni zaključek prvostopenjskega sodišča o časovni točki, od katere tožeča stranka ni bila več dobroverni lastniški posestnik, s pritožbo izpodbija tožeča stranka. Meni, da je tožeča stranka za ničnost pogodbe izvedela šele s prejemom pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Kranju I P 00/2014 z dne 19. 4. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 00/2017 z dne 6. 6. 2018, ki jo je prejela 17. 8. 2018 in s katero je tožena stranka z izbrisno tožbo uspela. Pri tem posebej izpostavlja okoliščine, da je Družbeno pogodbo, na podlagi katere je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na nepremičninah, pripravila notarka v obliki notarskega zapisa, da je bila tožeča stranka ustanovljena in vpisana v sodni register, prenos nepremičnin na tožečo stranko pa vpisan v zemljiško knjigo. V nobenem od teh postopkov pa tožeča stranka ni bila opozorjena na kakršnekoli ovire za prenos nepremičnin nanjo. Zato tudi prejem izbrisne tožbe ni povzročil izgube njene dobre vere v dejanja notarke kot osebe javnega zaupanja in pravnomočne odločitve dveh sodnih organov.

10. S takim pritožbenim stališčem pritožbeno sodišče ne soglaša. Pritožnica nenazadnje tudi sama priznava, da je za odločitev odločilen odgovor na vprašanje, kdaj je stranka izvedela za ničnost pogodbe. Kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, je tožena stranka že izbrisno tožbo temeljila na (delni) ničnosti Družbene pogodbe, ker tožena stranka za prenos nepremičnin kot stvarnega vložka v tožečo stranko ni imela soglasja Vlade RS kot je to zahteval ZLPPTP in se pri tem sklicevala na četrti odstavek 29. člena tega zakona. Ta je za pravni posel (katerega prenos so bile nepremičnine z območja Triglavskega narodnega parka), sklenjen brez soglasja Vlade RS, izrecno predpisal najstrožjo sankcijo neveljavnosti – to je ničnost takega pravnega posla. Ne more biti torej dvoma, da se je z okoliščino ničnosti prenosa spornih nepremičnin po Družbeni pogodbi tožeča stranka seznanila že s prejemom izbrisne tožbe, saj je že sam zakon predpisal ničnost in torej vprašanje obsega neveljavnosti prenosa ni bilo odvisno od presoje sodišča (kot na primer presoja nasprotovanja pogodbe moralnim načelom). Najkasneje od prejema izbrisne tožbe dalje torej tožeča stranka ni bila več v opravičljivi zmoti glede dobroverne lastniške posesti na spornih nepremičninah, zato je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na odločbo II Ips 359/2010 o opravičljivi zmoti posestnika, ko le-ta utemeljeno meni, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice. Nenazadnje pa trenutek, ko dobroverni lastniški posestnik postane nedobroveren, določa že osmi odstavek 95. člena SPZ in ga veže na trenutek, ko je posestniku vročena tožba (v obravnavnem primeru torej izbrisna tožba), lastnik pa lahko dokazuje, da je postal nedobroveren že pred vročitvijo tožbe (tako tudi sodba in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 90/2017). Pritožbeno sodišče pri tem soglaša s stališčem tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da bi vezanost (ne)dobrovernosti lastniškega posestnika na pravnomočnost izbrisne tožbe in ne na samo vročitev tožbe posestniku, le-temu omogočilo, da z zavlačevanjem postopka po izbrisni tožbi doseže iztek zakonskega roka za priposestvovanje. Zato je tudi nesprejemljivo pritožbeno sklicevanja na zavzeto stališče Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 228/2017, ki je v tej zadevi obravnavalo vprašanje zastaranja odškodninske terjatve in ne vprašanje dobrovernosti posestnika.

11. Tako se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da tožeča stranka ni verjetno izkazala svoje uveljavljane lastninske pravice na podlagi priposestvovanja kot ene od predpostavk iz prvega odstavka 272. člena ZIZ za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve in da zato ni bilo podlage za izdajo začasne odredbe. Posledično je utemeljeno spremenilo sklep o izdaji začasne odredbe tako, da je predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrnilo, opravljena dejanja zavarovanja (vpis prepovedi odtujitve in obremenitve) pa razveljavilo. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), potem ko je ta uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo. Ker je bilo o izdaji začasne odredbe odločeno v pravdnem postopku, je namreč tudi odločitev o začasni odredbi del pravdnega postopka. Zato se o stroških postopka, nastalih v zvezi z začasno odredbo v delu pravdnih stroškov odloča z odločbo, s katero se pravdni postopek končna (četrti odstavek 163. člena ZPP).