Jedro

Tožena stranka je tožnico večkrat utemeljeno pozvala, naj dokaže, da je referate na mednarodni konferenci tudi dejansko izvedla. Nesporno je, da takšnega programa tožnica ni predložila, oziroma je v tožbi navedla, da ji organizator mednarodne konference tega ni hotel predložiti, zatrjevane okoliščine glede izvedbe referatov pa iz drugih dokazil, ki so bila priložena predlogu za napredovanje tožnice v naziv, niso razvidne.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog za napredovanje tožnice, zaposlene pri Osnovni šoli X., v naziv svetnice. V obrazložitvi svoje odločitve je pojasnila, da je predlog za napredovanje tožnice vložil ravnatelj šole A.A. Predlogu je priložil oceno delovne uspešnosti tožnice, mnenje učiteljskega zbora ter fotokopije dokazil o opravljenem dodatnem strokovnem delu in opravljenih programih nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju. Odločitev je tožena stranka sprejela na podlagi Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (Uradni list RS, št. 54/02, 123/08, 44/09, 18/10, v nadaljevanju Pravilnik). Ta v prvem odstavku 11. člena določa, da lahko v naziv svetnik napreduje strokovni delavec, ki je imel naziv svetovalec najmanj 5 let, je pri svojem delu uspešen, je uspešno dokončal programe nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju, s katerimi lahko izkaže najmanj 7 točk ter da je opravil različna dodatna strokovna dela in izbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so po Pravilniku ovrednotena s tremi ali več točkami.

2. Tožena stranka je ugotovila, da je imela tožnica ob vložitvi predloga za njeno napredovanje pridobljen naziv svetovalec že več kot pet let, da je bila pri delu nadpovprečno uspešna, da je z uspešno končanimi programi nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja izkazala dovolj točk, da pa z opravljenim dodatnim strokovnim delom ni izkazala zahtevanega števila točk. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnica z dodatnim strokovnim delom po 20. členu Pravilnika dosegla 26 točk po a) in b) razdelku, ni pa dosegla točk za strokovno delo, ki se vrednoti z najmanj tremi točkami.

3. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnica dodatno strokovno delo po č) razdelku 20. člena Pravilnika uveljavljala iz naslova njenega sodelovanja na 5. ter 11. posvetu A., ki sta potekala od 28. 9. do 29. 9. 2012 in od 22. 11. do 24. 11. 2012. Predlog za napredovanje je tožnica dopolnila po tem, ko jo je tožena stranka seznanila, da potrdil o izvedbi referatov na navedenih mednarodnih posvetih ni mogoče vrednotiti, in sicer je toženi stranki poslala fotokopijo prve strani in kolofona zbornika povzetkov 5. in 11. posveta v organizaciji A. Po ponovnem pozivu tožene stranke je bil predlog dopolnila še z izjavama sodelavk B.B. in C.C., ki sta potrjevali tožničino sodelovanje pri posvetih A. Tožena stranka je na tem mestu ugotovila, da je izjave tožničinih sodelavk mogoče šteti le za izkaz, da je bila tožnica prisotna na posvetih, ne pa tudi izkaz izvedbe referata, kot to za ovrednotenje določa Pravilnik. Izvedbo referata bi namreč lahko potrdil le organizator posveta s potrdilom. Predlog je tožnica ponovno dopolnila dne 29. 2. 2016 s fotokopijami gradiv za prispevke, s katerimi se je udeležila posvetov A. in dne 1. 3. 2016 z vabilom organizatorja na oba posveta, iz katerih je razvidno, da je organizator navajal, da se bo na posvetu odvijala razstava projektov, predstavitev projektnega dela in delavnice v sekcijah, ni pa bilo iz vabila razbrati, da se bodo na posvetih predstavljali referati.

4. Predlog za napredovanje je tožnica dopolnila še dne 2. 6. 2016, 8. 6. 2016 in 7. 7. 2016 s svojo izjavo in izjavo ravnatelja, v kateri izrekata nestrinjanje zaradi neupoštevanja dokazil A. izražata mnenje, da je vloga za napredovanje popolna in da so izpolnjeni vsi pogoji za tožničino napredovanje v naziv svetnice. Predlog je bil dopolnjen tudi z elektronsko korespondenco A., fotokopijami kolofona zbornika, fotokopijami kazala 5. in 11. posveta A., dodatnimi potrdili in izjavo organizacijskega odbora, da sta bili tožnici izdani dve potrdili za udeležbo z referatom na 5. in tri potrdila za udeležbo z referatom na 11. posvetu A., kot tudi tožničina izjava o izpolnjevanju pogojev za napredovanje, ob upoštevanju priloženih potrdil A. 5. Tožena stranka je ugotovila, da naj bi bilo v letih od 2008 do 2015 organiziranih 21 mednarodnih posvetov v organizaciji A., od tega v letih 2013 in 2015 vsako leto po pet posvetov. Za dvajset posvetov tožena stranka ni mogla ugotoviti, po kakšnem programu so potekale predstavitve prispevkov, saj je bil iz predloženih dokazil razviden le časovni razpored najema prostorov, četudi je program mednarodne konference ali posveta javna informacija in ne more biti nedostopna po Zakonu o varstvu osebnih podatkov, na katerega se je skliceval organizator posvetov. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da je bilo v postopkih napredovanj v nazive vloženih večje število potrdil o izvedenih referatih na posvetih v organizaciji A., kot jih je bilo mogoče fizično izvesti v času trajanja posveta, saj je bilo za posamezen posvet izdano tudi med 150 do 250 potrdil o izvedenih referatih. Posamezniki naj bi na posameznem posvetu izvedli več referatov, za kar naj bi vplačali več kotizacij, kar je nenavadna praksa organizacije mednarodnega posveta. Ker programi posvetov niso dosegljivi, tožena stranka ni mogla ugotoviti ali je šlo za mednarodni posvet, kot ga opredeljuje 2. alineja č) razdelka 20. člena Pravilnika, torej ni izkazano, da so na teh posvetih sodelovali predstavniki vsaj treh držav. Iz istega razloga tožena stranka tudi ni mogla ugotoviti ali so posamezni strokovni delavci sploh izvedli referate, ki bi jih bilo mogoče vrednotiti po 20. členu Pravilnika. Skladno z vsem tem je tožena stranka ugotovila, da je tožnica izvedbo referatov na mednarodnih posvetih izkazovala le s potrdili, katerih verodostojnosti pa ni bilo mogoče preveriti. Po določbi 10. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora namreč oseba, ki odloča v upravni zadevi, presoditi vse predložene dokaze in jih oceniti. V obravnavanem primeru se je zaradi navedenih razlogov tako ugotovilo, da potrdil, ki jih je glede aktivnosti pri mednarodnih posvetih v organizaciji A. predložila tožnica, ni mogoče vrednotiti po 20. členu Pravilnika. Ker to pomeni, da tožnica ni izkazala zadostnega števila točk iz naslova dodatnih strokovnih opravil, ne izpolnjuje pogojev na napredovanje v naziv svetnice, saj morajo biti pogoji za napredovanje, skladno z 11. členom Pravilnika, izpolnjeni kumulativno.

6. Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in v tožbi sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži, da vlogi za njeno napredovanje v višji naziv ugodi in izda odločbo o napredovanju v naziv svetnice, podredno pa, da zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Navaja, da tožbo vlaga iz razloga po 1. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), in sicer zaradi nepravilne uporabe Pravilnika. Tožnica meni, da navedbe tožene stranke v izpodbijani odločbi niso utemeljene. Toženi stranki je predložila vsa potrdila, ki jih je dolžna predložiti skladno s Pravilnikom. Tožena stranka jo je večkrat pozivala k dopolnitvi vloge, kar je tudi storila z dodatnimi listinami in potrdili, in sicer je predložila izjavi prič B.B. in C.C., potrdilo in izjavo mednarodnega odbora za organizacijo srečanja z dne 19. 5. 2016, dodatno potrdilo in izjavo mednarodnega odbora, ki je bilo poslano tudi ravnatelju šole o izdaji petih potrdil, dopolnitev vloge in utemeljitev ter dodatno potrdilo in izjavo organizacijskega odbora z dne 2. 7. 2016. Predložila je tudi odločbo tožene stranke, ki izkazuje, da je tožena stranka na podlagi enakih potrdil v drugem primeru vlogi za napredovanje v naziv ugodila, osebne podatke v tej odločbi pa je zaradi varstva osebnih podatkov prekrila.

7. Tožeča stranka navaja, da se tožena stranka pri svoji odločitvi opira le na določen listinski dokaz, kar predstavlja poseg v z ustavo varovano pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Tožena stranka namreč ni presojalo ostalih dokazov niti jih ni obrazložila, kar bi, glede na to, da je tožničina pravica do enakega varstva pravic varovana z Ustavo RS, lahko storila le, če bi imela za to zakonsko podlago. Upravni organi niso dolžni odločati vedno enako, ampak v skladu z načelom enakosti enake primere obravnavati enako in različne različno. Namen enakosti je v omejevanju arbitrarnega odločanja organa. Tožnica je seznanjena, nima pa listinskih dokazov, da je tožena stranka v enakovrstnih zadevah še v letu 2015 izdajala odločbe o napredovanju v naziv na podlagi potrdil istega izvajalca mednarodnih posvetov in sodišču predlaga, naj te odločitve pridobi. Organizator posvetovanja A. je posvetovanja organiziral od leta 2009 dalje. Iz varnostnih razlogov, zaradi zaščite avtorskih pravic in zaščite osebnih podatkov pa toženi stranki ni želel predložiti nekaterih dodatnih listin, teh listin pa v predhodno obravnavanih primerih tožena stranka od organizatorja niti ni zahtevala niti tega ne zahteva Pravilnik. Če sodišče meni, da so taki dokazi nujni, naj jih pri organizatorju zahteva samo. Tožnica torej meni, da je tožena stranka napačno tolmačila določbe Pravilnika v nasprotju z njegovim namenom.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, saj odločitev temelji na pravilni uporabi materialnega prava in popolno ter pravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Pogoje in način napredovanja strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju v nazive določa Pravilnik. Ta v 11. členu določa pogoje, da strokovni delavec napreduje v naziv. Tožena stranka v nadaljevanju odgovora ponavlja navedbe iz izpodbijane odločbe. Pojasnjuje, da je na podlagi obvestil in anonimnih prijav, ki jih je prejela, ugotovila, da verodostojnosti dokazil o izvedbi referatov tožnice na mednarodnih posvetih v organizaciji A. ni mogoče potrditi in je zato tožnico večkrat k dopolnitvi vloge s programom posveta, ki bi izkazoval vsebino referatov in referente. Tožena stranka je ta dokazila skušala pridobiti tudi sama od organizatorja posveta, četudi ni stranka postopka, vendar pa ji ta zahtevanih listin ni predložil. Tožnica je svojo vlogo dopolnila, tožena stranka pa ugotovila, da tožnica s predloženo dodatno dokumentacijo izkazuje izvedbo referatov na mednarodnih posvetih le s potrdili, katerih verodostojnosti ni bilo mogoče preizkusiti, oziroma potrditi na drug način in jih zato, skladno z določbo 20. člena Pravilnika ter 10. člena ZUP, ni upoštevala, v nadaljevanju pa še enkrat, enako kot v izpodbijani odločbi, predstavlja svoje ugotovitve glede spornih posvetov. Mednarodne konference imajo vedno vnaprej določen program, iz katerega so razvidni referenti v plenarnem delu, vključno z naslovi in kratkimi vsebinami referatov, razvidna so tudi predavanja in delavnice, ki so navadno izvedene izven plenarnega dela. Pri tem tožena stranka poudari, da se po določbah Pravilnika s štirimi točkami vrednoti izključno izvedba referatov, ne pa tudi delavnic, predavanj ali kakšne druge oblike aktivnega sodelovanja, ki pa so se po predloženih dokazilih prav tako odvijale na zadevnih posvetih A. in ki se po Pravilniku vrednotijo z nižjim številom točk. Kljub izvedenemu ugotovitvenemu postopku ostaja dvom o verodostojnosti predloženih potrdil in zato podatka o tožničini izvedbi referatov na mednarodnih posvetih tožena stranka ni mogla šteti za dokazano materialnopravno relevantno dejstvo. Glede tožničine navedbe, da je zavezana k temu, da odloča enako v enakih primerih, je tožena stranka izpostavila, da je dolžna na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja izdati zakonito odločbo. V konkretnem upravnem sporu se namreč presoja zakonitost konkretne upravne odločbe in tega vprašanja ni mogoče reševati s posploševanjem na nedoločeno število drugih primerov. Neutemeljena je tudi navedba, da organizator mednarodnih posvetov ni želel predložiti programa konference zaradi zaščite avtorskih pravic in ščitenja osebnih podatkov. Program ni avtorsko delo, pa tudi če bi bilo, veljavna zakonodaja ne prepoveduje posredovanje tega za namen, kot ga je potrebovala tožena stranka. Seznam nastopajočih na mednarodni konferenci, ki je javna prireditev, ni osebni podatek, kolikor pa bi bil, bi lahko organizator konference od sodelujočih pridobil soglasje za posredovanje teh podatkov, česar pa ni storil. Tožnica pa bi lahko tudi sama, kolikor z dokazili ne razpolaga, pri organizatorju zahtevala, naj toženi stranki dostavi ustrezna dokazila.

9. Tožena stranka je pripravljalno vlogo dopolnila dne 14. 4. 2017, in sicer je sodišču v vednost poslala sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 1373/2016-11 z dne 4. 4. 2017, v kateri je bilo odločeno o pravno in dejansko istovrstni zadevi. Sodišče je v tej zadevi tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Prvi odstavek 11. člena Pravilnika določa, da lahko v naziv svetnik napreduje strokovni delavec, ki je imel naziv svetovalec najmanj 5 let; je uspešen pri svojem delu; je uspešno končal programe nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju oziroma pridobil dodatna funkcionalna znanja, s katerimi lahko v skladu s tem pravilnikom izkaže najmanj 7 točk; in je opravil različna dodatna strokovna dela in zbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s tem pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožnica slednjega pogoja ne izpolnjuje.

12. Med strankama je sporno število točk za dodatna strokovna dela, ki so ovrednotena s tremi ali več točkami, točneje strokovna dela, ki jih določa točka č) 20. člena Pravilnika. Tožnica namreč točke po tej postavki uveljavlja iz naslova izvedbe samostojnega referata na mednarodni konferenci ali kongresu. Sporno je ali je tožnica dejansko izvedla pet referatov na Mednarodnih znanstvenih posvetih A., in sicer dva referata na 5. posvetu v času od 28. do 29. 9. 2012 in tri referate na 11. posvetu v času od 22. do 24. 11. 2012. Na obrazcu predloga za napredovanje, ki ga je vložil ravnatelj, se uveljavlja, da je tožnica s temi referati dosegla skupaj 20 točk in da gre za dodatna strokovna dela, ki so ovrednotena vsako s štirimi točkami.

13. Sodišče ocenjuje, da je tožena stranka utemeljeno podvomila v verodostojnost potrdil, ki jih je izdal A. in so bila kot dokazilo priložena k predlogu za napredovanje tožnice v naziv svetnice. Razloge za dvom v verodostojnost potrdil je tožena stranka v odločbi natančno opisala in se tem navedbam sodišče pridružuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tožena stranka je zato, skladno z določbami 140. člena ZUP in Pravilnika, tožnico večkrat utemeljeno pozvala, naj dokaže, da je referate na mednarodni konferenci tudi dejansko izvedla. Predlagatelj, oziroma stranka v upravnem postopku postopka je namreč tista, ki je dolžna dokazati navedbe v vlogi, upravni organ, ki v zadevi odloča, pa mora taka dokazila oceniti, oziroma zahtevati od stranke, da predloži dodatna dokazila, kolikor meni, da predložena dokazila ne izkazujejo trditev v vlogi. Sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem zadevi tožena stranka zaradi pomislekov o verodostojnosti dokazil o izvedenih referatih na mednarodnih konferencah, ki jih je predlogu za napredovanje priložila tožnica, to pozvala, naj ji predloži program posveta in to svojo zahtevo tudi utemeljila. Sodišče meni, da je taka zahteva razumljiva in smiselna, saj bi bil iz programa razviden vsak posamezni referent, naslov referata ter čas in kraj izvedbe in s tem izkazane tiste ključne okoliščine, ki kažejo na dejansko izvedbo referata ter s tem mogoče njihovo vrednotenje po Pravilniku. Nesporno je, da takšnega programa tožnica ni predložila, oziroma je v tožbi navedla, da ji organizator mednarodne konference tega ni hotel predložiti, zatrjevane okoliščine glede izvedbe referatov pa iz drugih dokazil, ki so bila priložena predlogu za napredovanje tožnice v naziv, niso razvidne. Tožena stranka je, četudi tega ni bila dolžna storiti, sama skušala pridobiti program, oziroma druga ustrezna dokazila neposredno pri organizatorju mednarodnih konferenc, vendar pa neuspešno, sodišče pa ni tisto, ki naj bi pridobivalo taka dokazila, kot to predlaga tožnica, saj bi morala trditve v svojih vlogah izkazati sama, kot je bilo pojasnjeno med tekom upravnega postopka in česar ni storila. Do sklicevanja tožnice v tožbi, da ji organizator mednarodnega posveta programa ne bo posredoval zaradi zaščite avtorskih pravic in osebnih podatkov, se je tožena stranka opredelila v odgovoru na tožbo in se sodišče temu v celoti pridružuje.

14. Sodišče tudi ne sledi tožničini trditvi, da je bila obravnavana drugače, kot pa je tožena stranka odločila v enakovrstnih zadevah še v letu 2015, ko naj bi na podlagi predloženih potrdil istega izvajalca mednarodnih posvetov izdala odločbe o napredovanju v naziv. Tožnica te svoje trditve ni konkretizirala, pač pa le pavšalno navaja "da je s tem seznanjena in da nima listinskih dokazov", torej o domnevnih napredovanjih ne navede nobenega podatka, ki bi ga bilo mogoče preveriti ali bi se o njem lahko tožena stranka izjasnila. Kot je bilo že pojasnjeno, je stranka, ki določeno trditev postavi, tudi tista, ki jo mora izkazati, česar pa tožnica z zatrjevanji o domnevno drugačnih odločitvah ni storila in zato sodišče takemu zatrjevanju ne sledi. Tožnica je sicer tožbi priložila odločbo tožene stranke, ki je bila dne 11. 1. 2016 izdana za napredovanje v naziv svetovalke, podatke v odločbi pa je, kot je navedla, prikrila zaradi varovanja osebnih podatkov. Sodišče ugotavlja, da ta odločba ne dokazuje ničesar, poleg tega gre za tožbeno novoto, ki je sicer sodišče v upravnem sporu ne more upoštevati (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Četudi bi sodišče tako listino upoštevalo, pa je iz nje razvidno zgolj to, da je neka oseba, ki ji je bila ta odločba izdana, izpolnila pogoje za napredovanje v naziv svetovalke (za pridobitev naziva svetovalca so pogoji po 9. členu Pravilniku milejši od pogojev za pridobitev naziva svetnik, kot to uveljavlja tožnica), ni pa navedeno na katera dokazila se je tožena stranka pri določitvi oprla, torej ni navedeno, da naj bi se oprla na dokazila A., kot to zmotno navaja tožnica. Ne glede na to, pa sodišče tudi sicer ugotavlja, da se pri odločanju o napredovanju ocenjuje vsak konkreten primer in da lahko posebne okoliščine primera zahtevajo različno postopanje in različno presojo.

15. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.