Jedro

Iz dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili sodišči druge in prve stopnje, izhaja, da sta se oba toženca izselila iz spornega stanovanja in sicer toženka skupaj z obema otrokoma najpozneje avgusta 1991, toženec pa septembra 1991, da celotna družina tožencev živi od tedaj dalje v Beogradu v dvosobnem stanovanju, da toženka tam gospodinji možu in otrokoma ter da prihaja sama toženka v M. občasno in redko na obisk, z otrokoma pa v času šolskih počitnic, ter da je toženka pred preselitvijo v Beograd avgusta 1991 prekinila tudi delovno razmerje v M.. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči druge in prve stopnje zaključili, da sta toženca z ravnanjem leta 1991 jasno pokazala, da stanovanja ne bosta več uporabljala za zadovoljevanje vsakodnevnih osebnih in družinskih stanovanjskih potreb ter da je zato stanovanjsko razmerje za toženi stranki prenehalo na podlagi 58. člena prej veljavnega zakona o stanovanjskih razmerjih.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da morata toženca izprazniti dvoinpolsobno stanovanje št. 4 v Ulici Moše Pijade v ter ga praznega izročiti tožeči stranki in ji plačati tudi stroške postopka 28.360 SIT.

Sodišče druge stopnje pa je s pobijano sodbo zavrnilo pritožbo tožencev in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložila revizijo toženca iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da naj se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne ali pa naj se razveljavi. V reviziji poudarjata, da vztrajata pri vseh pritožbenih izvajanjih ter da zanju ni sprejemljivo stališče pritožbenega sodišča, da sta izgubila stanovanjsko pravico zaradi neuporabe. Druga toženka namreč stanovanje uporablja in je prijavljena na naslovu tega stanovanja. Zato ni izpolnjen pogoj po 58. členu ZSR, saj toženka uporablja stanovanje s presledki, ki pa nikoli niso daljši od treh tednov do enega meseca. Je Slovenka in se iz M. tudi ne namerava izseliti.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ker mora revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (člen 386 ZPP) paziti na bistveno kršitev postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, je pobijano sodbo preizkusilo v tej smeri in ugotovilo, da take uradoma upoštevne kršitve postopka ni bilo.

Po presoji revizijskega sodišča pa ni utemeljen niti uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Iz dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili sodišči druge in prve stopnje, izhaja, da sta se oba toženca izselila iz M. iz spornega stanovanja in sicer toženka skupaj z obema otrokoma najpozneje avgusta 1991, toženec pa septembra 1991, da celotna družina tožencev živi od tedaj dalje v Beogradu v dvosobnem stanovanju, da toženka tam gospodinji možu in otrokoma ter da prihaja sama toženka v M. občasno in redko na obisk, z otrokoma pa v času šolskih počitnic, ter da je toženka pred preselitvijo v Beograd avgusta 1991 prekinila tudi delovno razmerje v M.. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči druge in prve stopnje zaključili, da sta toženca z ravnanjem leta 1991 jasno pokazala, da stanovanja ne bosta več uporabljala za zadovoljevanje vsakodnevnih osebnih in družinskih stanovanjskih potreb ter da je zato stanovanjsko razmerje za toženi stranki prenehalo na podlagi 58. člena prej veljavnega zakona o stanovanjskih razmerjih (naprej ZSR). Materialno pravo na drugi in prvi stopnji je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno uporabljeno. Po določilu 1. odstavka 58. člena prej veljavnega ZSR, je stanovanjsko razmerje prenehalo, če so imetnik stanovanjske pravice in uporabniki stanovanja nehali uporabljati stanovanje, kar se je v tem primeru potrdilo s preselitvijo vseh navedenih v novo stanovanje v Beogradu. Po izoblikovani sodni praksi pa je šlo za neuporabo stanovanja tudi v primerih, kadar se to ni uporabljalo za zadovoljevanje osebnih in družinskih potreb. To pomeni, da občasno zadrževanje v tem stanovanju v času obiskov ali pa počitnic, ne pomeni uporabe stanovanja za zadovoljevanje osebnih in družinskih potreb. Zato drugačna revizijska izvajanja ne utemeljujejo zmotne materialnopravne presoje. Tožena stranka nima sklenjene najemne pogodbe s tožečo stranko, ki je lastnica spornega stanovanja. Toženca pa tudi ne moreta izsiliti od lastnika sklenitev najemne pogodbe, ker je ta ni dolžan skleniti glede na to, ker je stanovanjsko razmerje tožencev prenehalo (1. odstavek 148. člena stanovanjskega zakona). Ob takem stanju je zato tožeča stranka utemeljeno zahtevala od tožencev izpraznitev spornega stanovanja na podlagi določb 1. odstavka 58. člena stanovanjskega zakona. Ker tako ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožencev kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).