Jedro

Zamudna sodba se lahko izda tudi v primeru, če iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja utemeljenost le glede dela tožbenega zahtevka. V takem pirmeru se z zamudno sodbo ugodi tistemu delu tožbenega zahtevka, glede katerega je tožba sklepčna. Glede dela tožbenega zahtevka, glede katerega pa tožba ni sklepčna, pa sodišče prve stopnje tožečo stranko pozove na popravo tožbe. Če ta tožbe ne popravi, sodišče s sodbo (ne zamudno) ta del tožbenega zahtevka zavrne.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožeči stranki priznajo tudi zamudne obresti po obrestni meri, kot se v kraju izpolnitve obrestujejo devizne hranilne vloge v DEM na vpogled, od 1.8.1991 dalje do plačila. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo odločilo, da mora toženec tožnici plačati 25.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in pravdne stroške v znesku 21.960,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.11.2000 dalje do plačila, v 15 dneh (1. točka izreka). Zavrnilo pa je tisti del tožbenega zahtevka tožeče stranke, s katerim je zahtevala plačilo zakonitih zamudnih obresti od 25.000 DEM v tolarski portivrednosti na dan plačila za čas od 1.8.1991 dalje do plačila (2. točka izreka). Proti sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje proti zavrnilnemu delu sodbe, tožena stranka pa proti ugodilnemu delu sodbe. Po prepričanju tožeče stranke je tudi obrestni del njenega tožbenega zahtevka povsem jasen in določen. Tožeča stranka namreč zahteva plačilo tolarske protivrednosti zneska 25.000 DEM, kolikor bo znašal po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, in od tega tolarskega zneska se bodo obračunale zakonite zamudne obresti. Tožena stranka pa meni, da za izdajo zamudne sodbe niso bili izpolnjeni vsi pogoji. Iz dejstev v tožbi tako ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, saj so ta dejstva v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka. Fotokopija potrdila o posojilu namreč še ne dokazuje verodostojnosti te listine, saj iz nje tudi ne izhaja, da jo je res podpisala tožena stranka. Podrejeno pa tožena stranka ugovarja stvarno pristojnost okrajnega sodišča, saj vrednost spornega predmeta presega 2.000.000,00 SIT. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena. O pritožbi tožeče stranke: Tudi po mnenju pritožbenega sodišča iz dejstev, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka na plačilo 25.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Tožeča stranka namreč v tožbi navaja, da je toženi stranki posodila navedeni devizni znesek in v posledici tega s tožbo zahteva njegovo plačilo. Iz navedb v tožbi pa nadalje izhaja, da je tožeča stranka ta znesek tožencu posodila do 1.8.1991. Na podlagi tega dejstva v tožbi pa po oceni sodišča druge stopnje izhaja tudi utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke na plačilo zamudnih obresti od 1.8.1991 dalje do plačila, in sicer zamudnih obresti po obrestni meri za devizne hranilne vloge v DEM na vpogled v kraju izpolnitve. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo napačno, ko je celoten obrestni del tožbenega zahtevka zavrnilo. Po veljavnem materialnem pravu, in sicer po analogni uporabi določb Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki urejajo pogodbeno obrestno mero (3. odstavek 339. člena ZOR), namreč tožeči stranki pripadajo zamudne obresti z obrestno mero v navedeni višini. Za devizne zahtevke namreč ne velja Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri - ZPOMZO. Zakonita zamudna obrestna mera velja le za tolarske terjatve, ker tu obresti nadomeščajo tudi valorizacijo (1. odstavek 3. člena ZPOMZO). Slednja pa v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj tožeča stranka tolarsko protivrednost vtoževanega zneska zahteva šele na dan plačila (in ne na dan 1.8.1991), s čimer se vse do plačila ohranja vrednost njene terjatve. Če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, tožeča stranka pa v roku, ki ga je določilo sodišče prve stopje s sklepom, tožbe ustrezno ne popravi, izda sodišče sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne (3. odstavek 318. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v skladu z navedeno določbo tožečo stranko pozvalo na popravo tožbe glede višine zamudnih obresti od deviznega zneska (sklep z dne 13.11.2000), a tožeča stranka tožbe ni pravilno popravila. Glede na to in ker v skladu z zgoraj navedenim iz tožbe tožeče stranke izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka na plačilo zamudnih obresti v višini, ki veljajo za devizne vloge v DEM, je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožeči stranki priznalo tudi zamudne obresti od 25.000 DEM po obrestni meri za devizne hranilne vloge v DEM na vpogled v kraju izpolnitve (4. točka 358. člena ZPP). V ostalem pa pritožba tožeče stranke ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in v nespremenjenem zavrnilnem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. O pritožbi tožene stranke: Kot rečeno, je tožba v konkretnem primeru sklepčna v zgoraj navedenem obsegu, zato ne vzdrži pritožbeni očitek tožene stranke, da ni podan pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP. Dejstva, navedena v tožbi, pa tudi niso v nasprotju s tožbi priloženo posojilno pogodbo oziroma z njenim overjenim prevodom, saj iz te pogodbe izhaja tisto, kar tožeča stranka trdi v svoji tožbi. S tem pa je izpolnjen tudi pogoj iz 4. točke 1. odstavka 318. člena ZPP in to kljub temu, da je pogodba v spis vložena v fotokopiji. Tudi fotokopije listin so namreč dokazi. Kakšno dokazno moč ima fotokopija neke listine, je stvar dokazne ocene sodišča, katere pa pri izdaji zamudne sodbe niti ne opravi. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da okrajno sodišče ni bilo stvarno pristojno za odločanje v konkretni zadevi. Za odločitev o stvarni pristojnosti je namreč odločilna vrednost glavnega zahtevka v času vložitve tožbe (39. člen ZPP, 2. odstavek 44. člena ZPP). Sprememba tečaja za devizne tožbene zahtevke tekom postopka zato na stvarno pristojnost sodišča ne more vplivati. V konkretnem primeru je bila ta vrednost v času vložitve tožbe glede na takratni tečaj za DEM 1.990.935,40 SIT. Poleg tega pa je tudi sama tožeča stranka kot vrednost spornega predmeta v tožbi navedla znesek 1.950.000,00 SIT. Ker se tako pokaže, da pritožba tožene stranke ni utemeljena, jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP). Tožeča stranka je priglasila tudi pritožbene stroške. Ker je s pritožbo uspela le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški, je sodišče druge stopnje odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (3. odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP).