Jedro

Revizija je, ob upoštevanju dejstva, da se lahko pred delovnimi in socialnimi sodišči odloča tako o sami pravici kot tudi o premoženjskem sporu, ne glede na vrednost spornega predmeta, dovoljena vedno takrat, ko gre za odločanje o sami pravici, če pa se odloča o premoženjskih vprašanjih, je treba njeno dovoljenost presojati v skladu z določbami ZPP. Šteje se, da je spor zaradi plačila razlike v plači premoženjski spor.

Izrek

Revizija se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo delno ugodilo zahtevku tožnice in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati razlike v plačah v bruto zneskih za leta 1992, 1993, 1994 in 1995, kot to izhaja iz izreka sodbe, obračunati in plačati razlike prispevkov za socialno varnost in davka od osebnih prejemkov, razlike pa v neto zneskih izplačati tožnici skupaj z obrestmi in priznanimi stroški postopka, vse v 8. dneh pod izvršbo.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbi tožene stranke delno ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje spremenilo glede obračuna razlike v plačah za leti 1992 in 1993, v preostalem pa pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica pravočasno vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv in v nasprotju z razlogi sodbe in s samim seboj (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). Predvsem ne more soglašati z razlogi izpodbijane sodbe, po katerih naj bi tožena stranka delavcem zakonito znižala plače za 20 %. Razlogi za znižanje plač morajo biti ugotovljeni že v postopku znižanja plač, ne pa, da se ugotavljajo šele v sodnem postopku. Poleg tega je odločitev sodišča v nasprotju z določbami uporabljene kolektivne pogodbe, pri čemer je pomen in vloga enega od socialnih partnerjev v dogovarjanju o plačah - sindikata - povsem izničena. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje oziroma podredno, da jo spremeni in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče revizijo preizkusi le v delu, ki se izpodbija v reviziji in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

V spornem primeru je treba ugotavljati dovoljenost revizije glede na ustrezne določbe zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94) ob upoštevanju določb ZPP. ZDSS v prvem odstavku 21. člena določa, da je dovoljena revizija v delovnih in socialnih sporih zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, če ta zakon ne določa drugače. V drugem odstavku istega člena je določba, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena v primerih, ko jo dopušča zakon o pravdnem postopku (ZPP). To pomeni, da je revizija, ob upoštevanju dejstva, da se lahko pred delovnimi in socialnimi sodišči odloča tako o sami pravici kot tudi o premoženjskem sporu, ne glede na vrednost spornega predmeta, dovoljena vedno takrat, ko gre za odločanje o sami pravici, če pa se odloča o premoženjskih vprašanjih, je treba njeno dovoljenost presojati v skladu z določbami ZPP. Šteje se, da je spor zaradi plačila razlike v plači premoženjski spor.

V prvem odstavku 382. člena ZPP je določeno, da lahko stranke zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vložijo revizijo v tridesetih dneh od vročitve prepisa sodbe. Drugi odstavek istega člena določa, da revizije ni v premoženjskih sporih, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000,00 SIT, oziroma, kot to določa tretji odstavek, če tega zneska ne presega vrednost spornega predmeta, ki je navedena v tožbi. Pri preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da je izpodbijana sodba bila za leto 1992 spremenjena samo za meseca april in junij, za leto 1993 pa za meseca marec in april. Za ostale mesece je bila razlika v plačah ali ponovljena, ali pa izpuščena, kar pomeni nespremenjena in zato potrjena, kot je bilo odločeno s sodbo sodišča prve stopnje. Spremenjen obračun razlike plač v štirih mesecih let 1992 in 1993 pa niti skupaj niti vsak posebej ni dosegel zneska 80.000,00 SIT, zato po mnenju revizijskega sodišča revizija ni dopustna. Zato je revizijsko sodišče revizijo v skladu z določbo 392. člena ZPP kot nedopustno zavrglo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).