Jedro

Sodišče bi moralo utemeljenost zahtevka za transformacijo presojati neodvisno od tožnikovega ponovno vzpostavljenega delovnega razmerja s toženko, nato pa šele (v primeru utemeljenosti zahtevka za transformacijo) tožniku prepustiti izbiro, ali bo uveljavljal nadaljevanje delovnega razmerja za nedoločen čas na delovnem mestu višjega svetovalca, ali pa bo (če bo v tem sporu sploh uspel) uveljavljal delovno razmerje za nedoločen čas na delovnem mestu podsekretar.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil sprva pri toženki zaposlen po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas. Delovno razmerje mu je prenehalo s 1. 6. 2013 na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zoper odpoved je uveljavljal sodno varstvo. S sodbo I Pd 1093/2014 z dne 3. 4. 2015 je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in med drugim naložilo toženki, da tožnika pozove nazaj na delo na delovno mesto višjega svetovalca (1). Toženka je na podlagi te sodbe s tožnikom dne 24. 6. 2015 sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto višji svetovalec (2). Še med sodnim postopkom v zadevi I Pd 1093/2014 pa je tožnik s toženko sklenil tri druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi nadomeščanja odsotnih delavk. Zahtevek za delovno razmerje za nedoločen čas po teh pogodbah je predmet tega sodnega spora.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa Ministrstva za pravosodje ter sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS, s katerima je bil zavrnjen zahtevek za odpravo kršitev toženke. Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da so pogodbe o zaposlitvi za določen čas št. 1004-335/2012/54 z dne 12. 3. 2014, št. 1004-335/2012/65 z dne 16. 5. 2014 in št. 1004-335/2012/69 z dne 24. 6. 2014, sklenjene v nasprotju z zakonom in se zato šteje, da sta tožnik in toženka pogodbo o zaposlitvi št. 1004-335/2012/69 z dne 24. 6. 2014 sklenila za nedoločen čas; zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da je delovno razmerje tožnika po pogodbi o zaposlitvi št. 1004-335/2012/69 z dne 24. 6. 2014 za delovno mesto podsekretar nezakonito prenehalo z dnem 21. 6. 2015 in da je tožnik pri toženki v delovnem razmerju za nedoločen čas od 1. 7. 2014 dalje ter da delovno razmerje še vedno traja od 22. 6. 2015 dalje s pravicami in obveznostmi, kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi št. 1004-335/2012/69 z dne 24. 6. 2014. Nadalje je zavrnilo tudi tožnikov zahtevek, da ga je toženka dolžna v roku 15 dni pozvati nazaj v delovno razmerje za nedoločen čas na delovno mesto podsekretar, ga imenovati v naziv podsekretar, podredno pa, da je toženka dolžna tožnika v roku 15 dni pozvati nazaj v delovno razmerje za nedoločen čas na delovno mesto podsekretar, ga imenovati v naziv podsekretar ter skleniti z njim pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 7. 2014 dalje in mu za ves čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je od 22. 6. 2015 dalje, do vrnitve na delo obračunati plačo kot da bi delal, znižano za prejeto bruto plačo za čas zaposlitve tožnika pri toženki, od bruto zneskov razlik v plači obračunati in plačati z zakonom določene prispevke za socialno varnost ter davek od osebnih prejemkov, neto razlike pa izplačati tožniku s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka. Zahtevke je zavrnilo na podlagi presoje, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene zakonito.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, vendar iz drugih razlogov, kot jih je v sodbi navedlo sodišče prve stopnje. Obrazložilo je, da tožnik ne more utemeljeno zahtevati obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas na delovnem mestu podsekretar po sklenitvi in podpisu pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu višji svetovalec dne 22. 6. 2015 in dejanski vrnitvi na to delovno mesto. Do transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas namreč „ne pride, če delavec takšno transformacijo odkloni ali vztraja v zaposlitvi na drugem delovnem mestu za nedoločen čas. Ko kljub siceršnjim pogojem za transformacijo pogodbe delavec izbere (in realizira) nadaljevanje zaposlitve za nedoločen čas na drugem delovnem mestu (kar je storil tožnik), je na takšno izbiro vezan.“ Tožnik je po prvem prenehanju delovnega razmerja v letu 2013 utemeljeno uveljavljal nezakonitost te odpovedi; ko je kasneje izvedel za neobstoj razloga za kasneje sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas (najkasneje 27. 1. 2015 – ob vložitvi tožbe v tem sporu), „bi moral izbrati, ali bo uveljavljal nadaljevanje delovnega razmerja za nedoločen čas na podlagi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali na podlagi transformacije“ pogodb iz določenega v nedoločen čas. Tega ni storil. V prvem sporu je uspel, sodba pa je bila realizirana s podpisom pogodbe za nedoločen čas z dne 22. 6. 2015. Sodišče druge stopnje je še zaključilo, da je „treba šteti, da je tožnik kljub pogojem za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v dejanskem smislu (s postavitvijo zahtevka in vrnitvijo na delo) izbral nadaljevanje delovnega razmerja za nedoločen čas na delovnem mestu višji svetovalec in s tem izgubil pravico do zaposlitve za nedoločen čas na delovnem mestu podsekretar tudi od 22. 6. 2015 dalje.“

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodba sodišča druge stopnje sodba presenečenja, saj je bila za odločitev bistvena tožnikova pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto višji svetovalec, sklenjena dne 22. 6. 2015, sodišče prve stopnje pa se s to pogodbo sploh ni ukvarjalo. Stališče sodišča druge stopnje, da ni upravičen do transformacije zaradi že sklenjene pogodbe z dne 22. 6. 2015, je materialnopravno zmotno, saj ima kljub že sklenjeni pogodbi pravico izbire. Poleg tega je sodišče druge stopnje samo zapisalo, da je transformacija sicer utemeljena, zato bi moralo ugoditi njegovemu zahtevku in mu s tem dati možnost izbire, ali bo pri toženki zaposlen kot višji svetovalec ali kot podsekretar. Revizija sodišču prve stopnje očita kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj iz prvostopenjske sodbe ne izhaja, da je sodišče pri odločanju upoštevalo vse izvedene dokaze, niti ni navedlo, zakaj jih ni upoštevalo, poleg tega pa so zaključki sodišča v nasprotju s tem, kar izhaja iz listin. Nadalje sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, saj pri odločanju ni upoštevalo, da morata biti za zakonitost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas za nadomeščanje odsotnega delavca izpolnjena dva pogoja, in sicer da gre za isto delovno mesto in da delavec, zaposlen za določen čas zaradi nadomeščanja odsotnega delavca, tudi dejansko opravlja isto delo kot ga opravlja odsotni delavec. Revizija sodišču prve stopnje očita tudi zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z zaključkom, da bi moral toženko opozoriti, da ne opravlja ustreznega dela po pogodbi, za kar naj sodišče ne bi imelo materialnopravne podlage. Navaja še, da je toženka s pogodbo o zaposlitvi za določen čas nadomestila institut poskusnega dela, kar je nezakonito.

5. Na podlagi 375. člena ZPP je bila revizija poslana toženki, ki je nanjo odgovorila. Strinja se z izpodbijanimi stališči sodišč nižje stopnje in revizijskemu sodišču predlaga, da zavrne revizijo kot neutemeljeno.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Sodišču druge stopnje ni moč očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ki naj bi ga zagrešilo s tem, ko je svojo odločitev oprlo na pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 6. 2015, ki, kot navaja revizija, sploh ni oziroma ni bila predmet tožbenega zahtevka. Obe stranki sta se namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje na to pogodbo sklicevali v svojih vlogah (pri tem sklenitev in vsebina pogodbe nista bili sporni) in se tudi obe opredelili do pravnega pomena te pogodbe. Zato se je sodišče druge stopnje pri presoji lahko oprlo tudi na to pogodbo in pravno tolmačilo njen pomen.

9. Utemeljeno pa revizija opozarja na napačno stališče drugostopenjskega sodišča, da bi moral tožnik najkasneje ob vložitvi tožbe (27. 1. 2015) v tem sporu izbrati, ali nadaljevanje delovnega razmerja po prejšnji (nezakoniti) odpovedi ali na podlagi transformacije pogodb iz določenega v nedoločen čas, oziroma da zahtevek za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto podsekretarja ni utemeljen, ker je s toženko v vmesnem času (dne 24. 6. 2015) sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto višji svetovalec (s čimer je bila realizirana sodba I Pd 1093/2014) in je s tem izbral nadaljevanje delovnega razmerja na delovnem mestu višji svetovalec.

10. Če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (56. člen Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj., v povezavi s 5. in 68. - 73. členom Zakona o javnih uslužbencih, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.). Sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nasprotju z zakonom torej predvideva transformacijo takšne pogodbe, ki vključuje (kot eno od bistvenih sestavin) tudi delovno mesto delavca, v pogodbo za nedoločen čas. Delavec ima lahko upravičen interes, da zoper delodajalca vodi več sporov – v tej zadevi spor zaradi predhodne nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za nedoločen čas, kasneje pa tudi spor zaradi nezakonitih kasnejših pogodb za določen čas in na tej podlagi obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas.

11. S sodbo I Pd 1093/2014 je sodišče odločilo, da je bila odpoved tožniku nezakonita in da ga je toženka dolžna pozvati nazaj na delovno mesto višji svetovalec (kjer je pred nezakonito odpovedjo dejansko opravljal delo). Toženka je s tožnikom na podlagi sodbe, ki je postala pravnomočna, sklenila 'novo' pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto višji svetovalec z dne 22. 6. 2015. Iz te pogodbe ne izhaja, da bi stranki z njo kakorkoli rešili tudi odprt spor v tej zadevi. Očitno je bila pogodba z dne 22. 6. 2015 sklenjena le zaradi realizacije navedene sodbe, sicer pa je tožnik že pred prejšnjo nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi dejansko delal na delovnem mestu višji svetovalec (3). Ni mogoče sprejeti stališča, da bi moral tožnik najkasneje že ob vložitvi tožbe v tem sporu izbrati, kakšno delovno razmerje bo nadaljeval – na podlagi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali na podlagi transformacije. Tožnik je imel vso pravico voditi oba spora, rezultat obeh pa je bil negotov – lahko bi uspel v enem, obeh ali nobenem. Pomembno je nadalje, da zahtevki v glavnem niso bili enaki. Tudi v zvezi z reintegracijo (za katero med trajanjem prvega spora ni mogel biti prepričan, ali bo z njo sploh uspel) je tožnik zahteval vrnitev na različna delovna mesta – v prvem sporu prvenstveno vrnitev na delovno mesto računovodja VII/2, nato na delovno mesto, na katerem je dejansko delal (višji svetovalec) (4) in v drugem (sedanjem) sporu na delovno mesto po zadnji pogodbi o zaposlitvi (podsekretar). Govoriti o nekakšni izbiri oziroma celo dolžni izbiri tožnika, s katero bi ta celo izgubil nekatere pravice, je v tej situaciji povsem neutemeljeno in ne zahteva še obsežnejše razlage.

12. Tudi s kasnejšim podpisom pogodbe za delovno mesto višjega svetovalca (kot realizaciji navedene sodbe sodišča, ki mu je priznala zaposlitev na tem delovnem mestu) ni tožnik ničesar izbral oziroma se ni odrekel možni zaposlitvi na drugem (višje vrednotenem) delovnem mestu. Ravno obratno. Sodišče bi moralo utemeljenost zahtevka za transformacijo presojati neodvisno od tožnikovega ponovno vzpostavljenega delovnega razmerja s toženko, nato pa šele (v primeru utemeljenosti zahtevka za transformacijo) tožniku prepustiti izbiro, ali bo uveljavljal nadaljevanje delovnega razmerja za nedoločen čas na delovnem mestu višjega svetovalca, ali pa bo (če bo v tem sporu sploh uspel) uveljavljal delovno razmerje za nedoločen čas na delovnem mestu podsekretar. Tudi sicer je življenjsko logično, da se je tožnik na podlagi sodbe I Pd 1093/2014 vrnil na delo na delovno mesto višji svetovalec, saj je postopek v sedanjem sporu v času vrnitve tožnika na delo po prejšnji sodbi še trajal, izid postopka pa je bil negotov. Če se tožnik ne bi vrnil na delo kot višji svetovalec, temveč bi ga zavrnil, bi s tem tvegal, da v primeru neuspeha v predmetnem sporu ostane brez vsakršne zaposlitve. Dejstva, da je bil tožnik kasneje – v času odločitve sodišča druge (in prve) stopnje o utemeljenosti njegovega zahtevka za transformacijo pogodbe iz določenega v nedoločen čas za delovno mesto podsekretarja pri toženki že v delovnem razmerju za nedoločen čas na delovnem mestu višji svetovalec, in sicer zaradi uspeha v prvem sporu, torej ni mogoče šteti kot razloga, da do transformacije pogodbe za določen čas v pogodbo za nedoločen čas (na drugem delovnem mestu) kljub izpolnjenosti pogojev ni upravičen. Tudi v tem primeru je obrazložitev o dokončni izbiri tožnika s tem, ko je podpisal pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 6. 2015, nesprejemljiva.

13. Ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in ker je zaradi tega ostalo neodgovorjeno na ostale pritožbene navedbe tožnika (5), je revizijsko sodišče v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP odločilo, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. Sodišče druge stopnje bo moralo odgovoriti predvsem na vprašanje pravilne in zakonite presoje sodišča prve stopnje o tem, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene zakonito oziroma, da niso izpolnjeni pogoji za transformacijo zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo za nedoločen čas za delovno mesto podsekretarja.

14. Posledica navedene odločitve je tudi, da se odločanje o revizijskih stroških pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Na podlagi ugotovitve, da je tožnik pred izpodbijano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi dejansko opravljal delo na tem delovnem mestu.

(2) Pogodba ima datum 22. 6. 2015. (3) Glej sodbo I Pd 1093/2014 z dne 3. 4. 2015. (4) Podrejeno tudi na delovno mesto podsekretarja, vendar ne na isti dejanski in pravni podlagi kot v sedanjem sporu.

(5) Na tožnikove revizijske navedbe o nezakonitih pogodbah o zaposlitvi za določen čas revizijsko sodišče ne odgovarja, saj se sodišče druge stopnje do njihove zakonitosti ni opredelilo. Sodišče druge stopnje je sicer v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo tudi, da je „ob takšnem izidu treba šteti, da je tožnik kljub pogojem za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v dejanskem smislu (s postavitvijo zahtevka in vrnitvijo na delo) izbral nadaljevanje delovnega razmerja za nedoločen čas na delovnem mestu višji svetovalec“ in da je „glede na navedeno izgubil pravico do zaposlitve za nedoločen čas na delovnem mestu podsekretar tudi od 22. 6. 2015.“ Navedeni zapis bi lahko razumeli tudi tako, da je sodišče druge stopnje pritrdilo tožnikovim navedbam o izpolnjevanju pogojev za transformacijo, vendar gre očitno le za napačno oblikovanje besedila. Iz ostale sodbe namreč jasno izhaja, da sodišče druge stopnje dejansko sploh ni obravnavalo in se konkretno ter jasno sploh ni opredelilo do tožnikovih pritožbenih navedb v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za transformacijo (torej v zvezi s presojo o (ne)zakonitih pogodbah o zaposlitvi za določen čas).