Jedro

V obravnavani zadevi gre za spor med tožečo stranko, podjetjem, in tožencem, odvetnikom zasebnikom, zaradi plačila. Toženec je odvetnik, ki opravlja svoj poklic individualno, in ni subjekt iz 481. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi ohranilo v veljavi v prvem odstavku izreka v delu, v katerem je tožencu naloženo plačilo 931,99 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter v celoti v tretjem odstavku izreka. Hkrati je zaradi delnega umika tožbe razveljavilo prvi odstavek izreka sklepa o izvršbi glede zneska 329,19 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in postopek v tem delu ustavilo ter razveljavilo prvi odstavek izreka sklepa o izvršbi glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 169,53 EUR od 9. 4. do 6. 10. 2015 ter tožencu naložilo, da tožeči stranki plača 289,88 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov.

2. Toženec v pravočasni pritožbi uvodoma izpostavlja, da gre v predmetni zadevi za spor med dvema gospodarskima subjektoma, in uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da sta pravdni stranki v preteklosti sicer poslovno sodelovali, a je toženec zaradi ne transparentnosti in nepreverljivosti obračunanih storitev s strani tožeče stranke od pogodbe odstopil. Pravdni stranki sta imeli spor že pred leti, ko naj bi toženec 1. januarja obseg dogovorjene porabe prekoračil za 400 EUR, v zvezi s tem pa je bila kasneje ugotovljena zloraba gesla za dostop do baz podatkov s strani tretje osebe. Glede na dejstvo, da je toženec odstopil od pogodbe, naročniško razmerje med strankama sploh ni obstajalo, protispisna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan plačati račune za tiskane revije A. ter B. Tožeča stranka bi lahko naročilo na navedeni reviji dokazovala le s predložitvijo ustreznih dokazil - naročilnic, česar ni storila. Sodišče prve stopnje je tako izpustilo pravno podlago za obračun revij, zgolj zatrjevanje tožeče stranke o obstoju naročniškega razmerja, brez predložitve naročilnic za omenjeni reviji, pa ne more vzpostaviti naročniškega razmerja, zato sodba v tem delu temelji na napačni uporabi materialnega prava. Sodba je obremenjena z zmotno uporabo 8. člena ZPP, saj sodišče ni vestno in skrbno presodilo vsakega dokaza posebej, posledično pa je sodba nezakonita. Nadalje očita nevestno presojo dokazov v zvezi z računom št. 150005388 z 31. 3. 2015, s katerim je tožeča stranka tožencu obračunala prekoračitev obsega uporabe portala C., saj tožeča stranka kljub predloženi specifikaciji ni dokazala, da gre za IP naslove toženca in je očitno, da je v tem primeru prišlo do zlorabe gesla. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu, zaradi česar je tudi zmotno ugotovilo obstoj naročniškega razmerja ter prekoračitev dostopa do baze podatkov, saj bi tožeča stranka morala dokazati utemeljenost terjatve, ki je pogojena z obstojem naročniškega razmerja. Predlaga ustrezno spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožeča stranka je na vročeno pritožbo pravočasno odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem se sme sodba izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP torej niso dovoljeni pritožbeni razlogi. Pritožbeno sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

6. Pritožbene navedbe, da je toženec odstopil od predmetne pogodbe ter da je obračun prekoračitve obsega uporabe portala X-INFO posledica zlorabe gesla, grajajo ugotovljeno dejansko stanje, zato jih ni mogoče upoštevati. Ker gre očitek o obstoju relativnih kršitev, ni mogoče upoštevati očitkov o nevestni dokazni oceni (8. člen ZPP) in nepravilno uporabljenem dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Pritožbeno sodišče v zvezi s slednjim zgolj pripominja, da je tožeča stranka svoje trditve dokazala, to pa zadostuje za pozitivno odločitev o njenem tožbenem zahtevku.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitana absolutno bistvena kršitev iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. V obravnavani zadevi gre za spor med tožečo stranko, podjetjem, in tožencem, odvetnikom zasebnikom, zaradi plačila. Toženec je odvetnik, ki opravlja svoj poklic individualno, in ni subjekt iz 481. člena ZPP1. 8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki grajajo napačno uporabo materialnega prava. Navedbe temeljijo na predpostavki, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravno podlago za obračun predmetnih revij, saj bi bilo obstoj naročniškega razmerja moč izkazati le z naročilnicami, teh pa tožeča stranka ni predložila. Iz 12. točke izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo trditve tožeče stranke glede obstoja pogodb za uporabo pravnega sistema C. in naročilu na tiskani reviji B. ter A. za priznane, saj jih tožene ni obrazloženo prerekal (drugi odstavek 214. člena ZPP), in tega pritožnik ne graja.

9. Tožeča stranka je podala ustrezno trditveno podlago za obstoj naročniških razmerij, prav tako je zanj predložila ustrezne dokaze (račune za navedeni reviji pritožbeno sodišče ocenjuje kot zadostno dokazno podlago), zato je tožba v tem delu sklepčna. Tožencu je bila dana možnost, da se o takšnih navedbah in predloženih dokazilih tožeče stranke izjasni in jim utemeljeno nasprotuje, česar ni (pravočasno) storil. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo obstoj predmetnega pogodbenega razmerja ter na tej podlagi, skladno z 9. členom OZ, izpeljalo posledico, da mora toženec izpolniti svojo zavezo iz predmetnih pogodbenih razmerij (plačilo računov za opravljene storitve).

10. Pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Toženec s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor tožeče stranke pa ni prispeval k vsebinski presoji pritožbenega sodišča in tako ta strošek ni bil potreben (155. člen ZPP).

1 V zvezi s tem se je sodišče prve stopnje v sklepu z 15. 2. 2016, s katerim je zavrnilo ugovor stvarne pristojnosti tožeče stranke, pravilno sklicevalo na obširno sodno prakso (6. tč. navedenega sklepa).