Jedro

Sodišče tožnika ni pozvalo, da dodatno navede okoliščine, na podlagi katerih bi izkazoval, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil znotraj osemdnevnega subjektivnega roka, oziroma se ni ukvarjalo s pravočasnostjo predloga, ker je ugotovilo, da si tožnik iz razlogov, navedenih v obrazložitvi k naslednji točki izreka, ne more izboljšati svojega pravnega položaja niti s pravočasno vloženo tožbo na podlagi dovoljene vrnitve v prejšnje stanje in doseči, da bi sodišče tožbo obravnavalo po vsebini.

Izpodbijani sklep o pozitivnem mnenju Občine A. k predlogu državnega prostorskega načrta ni upravni akt v smislu določb 2. člena ZUS-1 niti ni zoper izpodbijani sklep dopustna tožba v upravnem sporu z vidika določbe 1. odstavka 4. člena ZUS-1.

Izrek

1. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se zavrže. 2. Tožba se zavrže. 3. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je vložil tožbo zoper zoper 1. točko uvodoma navedenega sklepa Občinskega sveta Občine A., s katerim je ta sprejel pozitivno mnenje k predlogu državnega prostorskega načrta za odlagališče nizko in srednje radioaktivnih odpadkov na lokaciji B. v Občini A. in projektnih pogojev k nameravani gradnji.

Iz tožbe je razvidno, da je tožnik član Lokalnega partnerstva A. (LP), katerega cilj je, da na podlagi soodločanja zagotovi tako za občino kot njene občane sprejemljivo prostorsko umestitev odlagališča in temu prilagojeno izdelavo predloga državnega prostorskega načrta. Tožnik v tožbi navaja, da je bil izpodbijani sklep sprejet na podlagi 34. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt). Občinski svet je z njegovim sprejemom „vedel ali bi moral in mogel vedeti, da je z neupoštevanjem glasu občanov, zainteresirane javnosti v LP in tudi glasu člana odborov LP A.A. onemogočil občanom kot oškodovancem odločanje o javnih zadevah na podlagi določb Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), realizacijo določil Uredbe (ES) št. 1367/2006 Evropskega parlamenta in sveta, 6. 9. 2006, o uporabi določb Aarhuške konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah in Zakona o ratifikaciji konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah“. Poudarja, da je pri predstavitvi recenzije projekta svetnike opozoril, da so vsakomur v Sloveniji zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, zaradi česar se župan ne bi smel prostovoljno prijaviti na razpis za sodelovanje z Agencijo za radioaktivne odpadke (ARAO), ker da je to v neskladju z načelom enakopravne razdelitve koristi in nevarnosti jedrske tehnologije. Izpodbijani akt nima pravno formalne veljave, saj manjka obvezen pogoj, to je soglasje civilne družbe ali vključene javnosti. Na podlagi 1. odstavka 4. točke programa delovanja LP v Občini A. (18. 7. 2006) je vključena javnost opredeljena kot enakopraven partner Republiki Sloveniji oz. ARAO in lokalnemu oblastvenemu organu ter strokovnim službam občinske uprave. Ni v pristojnosti občine, da odloči, kje bo lokacija državnega infrastrukturnega objekta. Z onemogočenim sodelovanjem občanov pri odločanju o javnih zadevah je bilo poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine. Občina A. v postopku izdaje sklepa ni zagotovila celovitih, preglednih, strokovnih in utemeljenih stališč do pobud in zahtev občanov ter ni zagotovila izvedbe enakopravne strokovne javne razprave tudi tako, da je s 1. 1. 2009 prenehala z delovanjem LP in enemu od partnerjev, to je vključeni javnosti, od 1. 1. 2009 do sprejetja sklepa 6. 7. 2009 ni zagotovila finančne in kadrovske podpore, ki je bila zahtevana.

Nadalje navaja, da je zoper izpodbijani sklep vložil pritožbo, ki pa je bila na podlagi določbe 2. odstavka 13. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) z odločbo z dne 27. 8. 2009 zavržena. Pojasnjuje, da je v postopku vložil predlog za izločitev nosilca urejanja prostora – župana B.B. iz razlogov, ki jih navaja, prav tako pa je vložil zahtevo za izločitev strank, ki sta sodelovala v imenu ARAO kot predlagatelja posega v prostor in onesnaževalca na podlagi določb ZVO-1, to je C.C. (predsednika B. energije) in D.D. (direktorja C.). V tožbi navaja razloge, zaradi katerih meni, da bi izvršitev 1. točke izpodbijanega akta pomenila poseg v pobudnikovo pravico do zdravega življenjskega okolja, do enakosti pred zakonom, do povračila škode, do zasebnosti in osebnostnih pravic, do svobode gibanja, do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev. Navaja pa tudi razloge, ki po njegovem mnenju utemeljujejo njegov pravni interes „za vložitev pobude“, ki se kaže v njegovem interesu glede izvrševanja trajnostnega razvoja, varstva okolja, zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov, izvrševanja ZVO-1 in evropske zakonodaje.

Tožnik predlaga, da sodišče odpravi 1. točko izpodbijanega upravnega akta in da odloči o zahtevku za povrnitev škode.

Poleg tega predlaga vrnitev v prejšnje stanje. Ugotavlja, da začne rok za tožbo teči z vročitvijo upravnega akta stranki oz. takrat, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, v konkretnem primeru 6. 7. 2009 (akt ni bil objavljen). Ker je vrnitev v prejšnje stanje mogoče predlagati v treh mesecih od dneva zamude, to je od 6. 7. 2009, tak predlog ni mogoč po 6. 10. 2009. Meni, da vrnitev v prejšnje stanje „omogoča izvedbo tožbe tudi v primeru, da lokalna skupnost poskuša z lažnivim ali krivim sklepom/odločbo doseči zastaranje (sodišče v postopku preveri veljavnost in legitimnost tega akta)“.

Predlaga pa tudi, da sodišče do dokončne odločitve v celoti ali delno zadrži izvršitev 1. točke izpodbijanega sklepa, ker bi lahko nastale težko popravljive škodljive posledice na kakovost življenjskega prostora predlagatelja in vseh prebivalcev na vplivnem območju.

K 1. točki izreka Predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni dovoljen.

Kot navaja tožnik v tožbi in je razvidno iz predložene odločbe župana Občine A. št. ... z dne 27. 8. 2009, je bila tožnikova pritožba zoper izpodbijani sklep z dne 6. 7. 2009 zavržena. Izpodbijani sklep je namreč sprejel Občinski svet Občine A., ki je predstavniški organ občine, pritožba zoper ta sklep pa glede na določbo 2. odstavka 13. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji) ni dovoljena. Gre torej za situacijo, ko bi moral tožnik, če meni, da so za to izpolnjene predpostavke, sprožiti upravni spor, ne pa vložiti pritožbe.

V skladu z določbo 1. odstavka 24. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) lahko stranka predlaga vrnitev v prejšnje stanje, če iz opravičenega vzroka zamudi rok iz 23. člena tega zakona (30-dnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu) in ga zaradi tega ne more več opraviti. V skladu z 2. odstavkom istega člena pa mora stranka vložiti predlog v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila rok; če je šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela.

Tožnik v tožbi ne navaja okoliščin, na podlagi katerih bi izkazoval, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil znotraj osemdnevnega subjektivnega roka. Kljub temu ga sodišče ni pozvalo, da jih dodatno navede oz. se ni ukvarjalo s pravočasnostjo predloga, ker je ugotovilo, da si tožnik iz razlogov, navedenih v obrazložitvi k naslednji točki izreka, ne more izboljšati svojega pravnega položaja niti s pravočasno vloženo tožbo na podlagi dovoljene vrnitve v prejšnje stanje in doseči, da bi sodišče tožbo obravnavalo po vsebini. Z njo namreč izpodbija akt, ki ne more biti predmet preizkusa zakonitosti v tem upravnem sporu. Zaradi pomanjkanja pravnega interesa glede predlagane vrnitve v prejšnje stanje je sodišče predlog zavrglo kot nedovoljen.

K 2. točki izreka Tožba ni dovoljena.

V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu le, če tako določa zakon (1. odstavek 2. člena ZUS-1). Kot upravni akt pa se šteje le tisti akt, ki vsebuje vsebinsko odločitev o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi določenega (konkretnega) subjekta, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (2. odstavek 2. člena ZUS-1).

Izpodbijani sklep o pozitivnem mnenju Občine A. k predlogu državnega prostorskega načrta ni upravni akt v smislu navedenih določb. Z njim Občinski svet ni odločil o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, saj gre za akt, s katerim je organ podal mnenje k predlogu državnega prostorskega načrta. Gre torej za mnenje iz 1. odstavka 34. člena ZPNačrt (Uradni list RS, št. 33/07), ki je akt, izdan v postopku sprejemanja prostorskega predpisa. Po določbi 8. točke 1. odstavka 2. člena ZPNačrt pa je mnenje dokument, s katerim nosilci urejanja prostora ugotovijo, ali so bile pri pripravi prostorskega akta upoštevane njihove smernice. S tem aktom torej ni bilo odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. V takem primeru pa je mogoče vložiti tožbo v upravnem sporu le, če tako določa zakon. ZPNačrt ne določa, da bi bilo mogoče zoper to mnenje sprožiti upravni spor – drugače kot v 9. odstavku 51. člena ZPNačrt v primeru sklepa Vlade iz 6. odstavka istega člena, sprejetega v postopku sprejemanje občinskega prostorskega načrta.

Zoper izpodbijani sklep pa tožba v upravnem sporu ni dopustna niti z vidika določbe 1. odstavka 4. člena ZUS-1, po katerem sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Posamični akt v nasprotju s splošnim aktom predstavlja rezultat uporabljenega prava v konkretni situaciji in za konkretnega naslovnika: tudi z njim se odloča o individualni pravici, obveznosti ali pravni koristi določenega subjekta. Izpodbijani sklep take pravne narave glede na svojo vsebino nima, saj se ne nanaša na individualno določenega posameznika, zaradi česar z njim ni bilo poseženo individualno v tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine. Ne more pa tožnik s tožbo v upravnem sporu varovati pravic drugih (3. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1).

Ker je tožba vložena zoper akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, je sodišče v skladu z določbo 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

K 3. točki izreka Po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z njegovo izvršitvijo tožniku prizadela težko popravljiva škoda, pri čemer mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Iz navedene določbe izhaja povezanost tožbe in začasne odredbe – obstoj prve je pogoj za odločanje o odložitvi izvršitve izpodbijanega akta. Ker je sodišče v tej zadevi odločilo, da upravni spor ni dopusten, je s tem odpadla podlaga za odločanje o zahtevani začasni odredbi. Ali drugače: ker za odločanje o začasni odredbi ni izpolnjena omenjena procesna predpostavka, je sodišče predlog zavrglo.