Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je poškodoval v delovni nesreči 12.11.1996 v jami, ko je s stropa na njegovo desno roko padel kos premoga in mu povzročil raztrganino na vršku desnega mezinca, na katerem je tudi odneslo noht. Sodišče prve stopnje je tožniku od zahtevanih 1.000.000 SIT odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti odmerilo 250.000 SIT, od zahtevanih 250.000 SIT za strah 30.000 SIT in od zahtevanih 500.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 200.000 SIT. Od skupno odmerjene odškodnine 480.000 SIT je odštelo valorizirano plačilo 180.203 SIT in toženki, pri kateri je imel rudnik zavarovano odgovornost, naložil plačilo razlike 299.797 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe (torej 13.3.2001) dalje. Presežni tožbeni zahtevek za plačilo višje odškodnine in tudi za zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska za čas pred izdajo sodbe je zavrnilo ter še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi druge stopnje izpodbija zavrnitev njegove pritožbe, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se mu prisodi še nadaljnja odškodnina 1.270.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.2.1997 dalje, pa tudi zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska za čas od 20.2.1997 do 12.3.2001. V obširnih revizijskih izvajanjih povzema vse ugotovitve o posameznih oblikah nepremoženjske škode in poudarja, da sodišči teh ugotovitev nista v zadostni meri upoštevali, med drugim tudi ne dejstva, da je bil v času nesreče star šele triintrideset let in bo škodo še dolgo trpel. Opozarja, da je do škodnega dogodka prišlo pred skoraj šestimi leti in da praktično ni prejel nikake odškodnine, zaradi česar škodno stanje še vedno traja, čeprav bi morala toženka odškodnino plačati v štirinajstih dneh. V nadaljevanju revizije tožnik obširno utemeljuje, zakaj je napačna odločitev o začetku teka zamudnih obresti. Pri tem poudarja, da sodišče sodi na podlagi ustave in zakonov. Zato je nepravilno sklicevanje na sodno prakso pri prisoji zamudnih obresti od nepremoženjske škode, ta praksa pa je poleg tega tudi zastarela in v današnjih razmerah neuporabna. Tožnik opozarja na odločbe 277. člena, prvega odstavka 19. člena, prvega odstavka 17. člena in 12. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Dosedanja praksa ščiti toženko, ki je dolžnica v dolgoletni plačilni zamudi. Tožnik opozarja še na kaznovalno funkcijo zamudnih obresti in se zavzema za spremembo sodne prakse. Pravilna prisoja zamudnih obresti je po njegovem mnenju edino učinkovito zdravilo, da bi zavarovalnice pravočasne izpolnjevale svoje denarne obveznosti, to pa bi vplivalo tudi na manjše število sodnih sporov.

Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč, na katere so zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezani revizijsko sodišče in stranke, izhaja, da je šlo pri tožniku, ki je bil v času škodnega dogodka star triintrideset let in je delal v rudniški jami kot kombajnist, za lažjo telesno poškodbo. Raztrganinska rana na desnem mezincu, ki jo je povzročil s stropa odpadli kos premoga, ni zahtevala dolgotrajnega zdravljenja, samo zdravljenje je potekalo brez zapletov, poškodba pa tudi ni povzročila večjega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožniku so po poškodbi v lokalni anasteziji kirurško oskrbeli rano, nato je nosil opornico dva do tri tedne, bil je na dveh kontrolnih pregledih pri kirurgu in devetih v domači ambulanti zaradi prevezov. V bolniškem staležu je bil devetintrideset dni. Trpel je hude bolečine v trajanju tri dni, srednje sedem dni in lahke štirinajst dni. Ob obremenitvah, spremembah vremena, zlasti pa na mrazu trpi in bo v bodoče trpel telesne bolečine. Za tako ugotovljen obseg te oblike nepremoženjske škode je bila tožniku odmerjena odškodnina na 250.000 SIT.

Tožnik se je ob sami nesreči ustrašil, zaskrbljenost za izid zdravljenja, zlasti glede vprašanja, ali bo lahko še opravljal enako delo, pa je trajala do zaključka bolniškega staleža, torej dober mesec dni. Za to obliko nepremoženjske škode sta obe sodišči odmerili odškodnino v znesku 30.000 SIT in pri tem posebej poudarili, da gre za lažjo telesno poškodbo in zdravljenje brez komplikacij.

Zaradi poškodbe ima tožnik slabši občutek za dotik, prst je občutljiv pri delu na mrazu, občasno čuti tudi mravljinčenje poškodovanega desnega mezinca, ostala je omejena gibljivost lažje stopnje pri dveh gibih mezinca. Vse te posledice je izvedenec opredelil kot invalidnost v višini 1%. Pri tožniku posledice vplivajo na nekoliko slabši grobi prijem z desnico, težje igranje iger z žogo (odbojka), večja občutljivost jagodice poškodovanega mezince povzroča težave pri tožnikovem delu v službi in doma na zemlji, v službi je tudi moteča nošnja zaščitnih rokavic. Zaradi teh omejitev tožnik trpi duševne bolečine. Sodišči sta mu za to obliko nepremoženjske škode odmerili odškodnino v znesku 200.000 SIT.

Ob taki dejanski podlagi revizijsko sodišče pritrjuje materialnopravni presoji obeh sodišč, kakšna je pravična denarna odškodnina za posamezne oblike tožnikove nepremoženjske škode, in tudi njuni presoji o skupni višini odmerjene odškodnine v znesku 480.000 SIT. Obe sodišči sta pri tej presoji pravilno upoštevali vse kriterije iz 200. in 203. člena ZOR. Tožnikova škoda je konkretizirana, primerno so upoštevane vse njegove individualne značilnosti, med njimi tudi njegova starost v času škodnega dogodka v povezavi s predvideno bodočo škodo in dejstvo, da gre za fizičnega delavca. Iz primerjave s prisojo odškodnin v tistih zadevah, ki so primerljive s tožnikovo, izhaja, da je izpodbijana odmera primerno uvrščena v okvir siceršnje prisoje odškodnin za take poškodbe, predstavlja pa tudi ustrezno umestitev tožnikove lažje poškodbe v razmerje s srednjimi in težkimi poškodbami. Zato ni mogoče pritrditi revizijskim trditvam o neustreznem vrednotenju vseh dejanskih ugotovitev o posameznih oblikah nepremoženjske škode. Revizijsko sodišče še dodaja, da v dejanskih ugotovitvah obeh sodišč ni podlage za tožnikovo revizijsko trditev, da naj bi obravnavana delovna nesreča pri njemu povzročila tudi strah pred eventuelnimi bodočimi delovnimi nesrečami.

Od vložitve tožbe v maju 1997 do izdaje sodbe prve stopnje v marcu 2001 so pretekla slaba štiri leta. Tožnik je že pred vložitvijo tožbe dobil delno plačano odškodnino, saj takrat plačani znesek glede na valorizacijo na čas izdaje sodbe predstavlja približno 38% odmerjene odškodnine. Zato je neutemeljeno tožnikovo revizijsko sklicevanje na okoliščino, da škodno stanje predolgo traja in da praktično ni dobil nič plačanega, kar naj bi se moralo upoštevati in zato prisoditi višjo odškodnino.

Tožnik neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava glede vprašanja začetka teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine. V začetku te odločbe je revizijsko sodišče na kratko povzelo tožnikove razloge za drugačno stališče. Na prav take razloge je prav pooblaščencem tožnika v mnogih drugih odločbah že večkrat odgovorilo (npr. II Ips 265/2001, II Ips 603/2001, itd.). Zato obširnejši odgovor tudi v tej zadevi ni potreben. Revizijsko sodišče samo na kratko povzema, da morajo sodišča enake primere tudi materialnopravno obravnavati enako. Odraz tega pravila je ustaljena sodna praksa. Te ni mogoče spremeniti samo v posameznem primeru.

Spremembo sodne prakse res narekujejo spremenjene ekonomske in druge razmere, vendar je treba upoštevati, da gre za veliko število odškodninskih sporov, ki se obravnavajo v različnih fazah sodnega postopka. Zato se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškdovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati. Upoštevaje vse te okoliščine je vrhovno sodišče na občni seji 26.6.2002 sprejelo načelno pravno mnenje o prisoji zamudnih obresti od denarnih terjatev za nepremoženjsko škodo in pri tem zaradi enakega obravnavanje vseh oškodovancev in na podlagi sprememb zakonodaje določilo časovni okvir, od kdaj se spreminja prisoja zamudnih obresti za te terjatve. Gre za datum 1.1.2002, ki upošteva začetek veljavnosti OZ in ZPOMZO-A. Podrobnejši vsebinski razlogi za tako stališče so razvidni iz Pravnih mnenj I/2002. V tej zadevi je sodišče prve stopnje sodbo izdalo pred navedenim datumom. Zato bi drugačna odločitev o zavrnjenih zamudnih obrestih v tej pravdni zadevi pomenila, da bi revizijsko sodišče to odškodninsko zadevo obravnavalo drugače kot druge primerljive zadeve.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške.