Jedro

Iz mnenja izvedenca sicer izhaja, da je tožnica utrpela le lažjo poškodbo in da so tudi težave, ki jih je poškodba zapustila pri tožnici, lažje narave. Vendar pa je treba v večji meri upoštevati konkretne okoliščine tega škodnega primera, namreč dejstvo, da je tožnica utrpela poškodbo v času svoje visoke nosečnosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o višini denarne odškodnine spremeni tako, da je poleg že prisojene odškodnine tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.2.2005 dalje do plačila, v stroškovni odločitvi pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati poleg že prisojenih pravdnih stroškov še 215,25 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku navedenega roka.

V preostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 60,60 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku navedenega roka.

Obrazložitev

Za sojenje v tej pravdni zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča RS št. Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009 prenešena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 918,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 905,15 EUR od 15.2.2005 dalje do plačila, od zneska 13,49 EUR od 30.11.2004 dalje do plačila in od zneska 53,41 EUR od 30.11.2004 do vključno 10.2.2005. Tožbeni zahtevek za plačilo zneska 7.182,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.2.2005 dalje do prenehanja obveznosti in zakonske zamudne obresti od zneska 905,15 EUR od 9.2.2005 do 15.2.2005, je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 305,25 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16 dne po pravnomočnosti sodbe dalje do plačila.

Tožeča stranka s pritožbo izpodbija zavrnilni in stroškovni izrek sodbe ter predlaga spremembo sodbe tako, da ji tožena stranka plača še nadaljnjo odškodnino v višini 6.800,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji povrne vse zaznamovane pravdne stroške s pripadajočimi obrestmi. Navaja, da bi moralo sodišče pri izračunu dejanskega uspeha tožeče stranke upoštevati tudi plačilo nespornega dela odškodnine tekom postopka v korist tožeče stranke. Kolikor bi sodišče pravilno izračunalo dejanski uspeh tožeče stranke v pravdi, bi moralo odločiti, da ji je tožena stranka dolžna povrniti najmanj 42,5 % vseh zaznamovanih pravdnih stroškov. V nadaljevanju se tožeča stranka pritožuje zoper odškodnino, ker je glede na sedanjo sodno prakso in enakovrstne primere znatno prenizka. Sodišče pri odmeri višine odškodnine iz naslova doslej prestanih telesnih bolečin in neugodnosti ni v zadostni meri vrednotilo ugotovitev izvedenca, kot tudi zdravstveno dokumentacijo, ki se nahaja v spisu ter izpovedbo tožnice. Prenizko je prisodilo tudi odškodnino iz naslova strahu in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri odmeri višine odškodnine iz vseh odškodninskih naslovov sodišče ni upoštevalo dejstva, da je do škodnega dogodka prišlo 12.7.2004, torej pred več kot štirimi leti, in da tožena stranka tožnici še ni izplačala celotne odškodnine.

Pritožba je delno utemeljena.

Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo proces odločanja poteka tako, da sodišče najprej ugotovi konkretna dejstva primera, ta faza se osredotoči na konkretnega oškodovanca (načelo individualizacije odškodnine), sledi pa umestitev in primerjava v razponih odškodnin, ki jih sodna praksa priznava v podobnih škodnih primerih, ko gre za razmerja med lažjimi in hujšimi škodnimi primeri ter odškodninami zanje (načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine). Pri odmeri denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo 1.000,00 EUR odškodnine, kar je po presoji pritožbenega sodišča primerna odškodnina v primerjavi z odškodninami, določenimi za podobno vrsto poškodb oziroma ob upoštevanju vseh konkretnih značilnosti, ki so se po poškodbi odrazile pri tožnici. Izvedenec travmatolog prim. dr. A. A. (njegovemu mnenju je sodišče prve stopnje v celoti sledilo, enako se nanj sklicuje tudi pritožba), je sicer res ocenil 2 % zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti pri tožnici. Hkrati pa je pojasnil, da tožnica zaradi poškodbe (zvin vratne hrbtenice) nima s preiskavami objektivno dokazanih anatomskih trajnih posledic, prav tako nima funkcionalnih trajnih posledic v smislu zmanjšanja gibljivosti vratu ali v smislu nevroloških izpadov. Po njegovem mnenju se pri njej pojavljajo bolečine v vratu le pri ekstremnih obremenitvah, kot so recimo izredno dolgotrajne vožnje z avtomobilom na razdalji več 100 kilometrov, dolgrajni ponavljajoči se gibi z glavo, aktivnosti, ki so povezane z vibracijami, kot je recimo dolgotrajno kolesarjanje po neravnem terenu. Pri opravljanju vsakodnevnih domačih opravil in ob normalnih delovnih obremenitvah pa tožnica nima bolečin, ki bi bile posledice obravnavane poškodbe, te aktivnosti lahko opravlja brez povečanih naporov, enako kot pred poškodbo. Pritožba se sicer sklicuje na izpoved tožnice, iz katere naj bi izhajale precejšnje težave, ki naj bi jih imela tožnica tako na delovnem mestu, kot pri raznih opravilih doma ter pri igranju z otrokom in dvigovanju otroka, vendar glede na prej predočeno mnenje izvedenca takšnim trditvam ni mogoče slediti, saj je očitno, da vsakdanje aktivnosti tožnice niso povezane z ekstremnimi obremenitvami. Zato je treba v tem delu pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrniti.

Pač pa je delno utemeljena njena pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje o odmeri denarne odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za strah. Iz mnenja izvedenca sicer izhaja, da je tožnica utrpela le lažjo poškodbo (prva stopnja nihajnih poškodb po Erdmanu, ki je najlažja oblika nihajne poškodbe) in da so tudi težave, ki jih je poškodba zapustila pri tožnici, lažje narave. Vendar pa je treba v večji meri upoštevati konkretne okoliščine tega škodnega primera, namreč dejstvo, da je tožnica utrpela poškodbo v času svoje visoke nosečnosti. Sodišče ugotavlja, da je bila v strahu za plod, saj je pred tem že enkrat splavila, da jo je bilo strah, kaj bo z otrokom, vse do poroda, kar je trajalo mesec in pol. Kljub temu da je zaradi lastne poškodbe vratu utrpela le lažji sekundarni strah, pa je glede na ugotovitve sodišča očitno, da je hkrati pretrpela strah v hujši obliki ravno zaradi njenega stanja, torej rizične nosečnosti. Ob upoštevanju teh okoliščin pa predstavlja primerno denarno odškodnino za strah poleg prisojenega zneska 1.000,00 EUR še 500,00 EUR, skupaj 1.500,00 EUR. Glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti so razlogi pritožbenega sodišča za zvišanje denarne odškodnine v tem, da je pri tožnici, zopet zaradi njene nosečnosti, zdravljenje potekalo drugače in dalj časa, kot sicer pri oškodovancih, ki so v podobnih odškodninskih primerih utrpeli ravno take poškodbe. Tožnica je bila takoj po nezgodi tri dni hospitalizirana v ginekološko porodnem oddelku SB C., pri tem je tri tedne prebolevale srednje hude telesne bolečine, ki jih zaradi nosečnosti ni mogla lajšati z močnejšimi zdravili proti bolečinam. Zaradi pravilne uporabe materialnega prava (179. čl. Obligacijskega zakonika) je sodišče druge stopnje ob upoštevanju vseh okoliščin, ki jih je ugotovilo in v primerjavi z odškodninami za podobno škodo, kot primeren znesek denarne odškodnine določilo še 1.000,00 EUR poleg že prisojenih 2.000,00 EUR, skupaj 3.000,00 EUR. V ostalem pa je zahtevek tožnice pretiran, zato ga je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Ob tem je treba še pojasniti, da pa ni mogoče slediti pritožbi, ko očita sodišču, da bi moralo tožnici prisoditi višjo odškodnino tudi zaradi čakanja na odškodnino. Do obravnavanega škodnega dogodka je res prišlo 12.7.2004, vendar je treba na eni strani upoštevati, da je tožena stranka pretežni del odškodnine tožnici izplačala takoj potem, ko je ta vložila odškodninski zahtevek, na drugi strani pa tudi, da je za preostalo odškodnino upravičena do zakonskih zamudnih obresti od 15.2.2005 dalje do končnega plačila odškodnine, torej že po poteku 14 dni od obvestila toženi stranki, da je zavarovalni primer nastal. Sodišče druge stopnje je tožnici za povzročeno škodo tako prisodilo še 1.500,00 EUR (po vštetju valoriziranega zneska akontacije torej še 2.418,64 EUR s pripadajočimi obrestmi). Zato je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremeniti na podlagi 358. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v ostalem pa pritožbo zavrniti in sodbo potrditi (353. čl. ZPP).

Zaradi spremembe višine denarne odškodnine je potrebno poseči tudi v odločitev o stroških postopka. Uspeh tožnice v pravdi sedaj znaša 30 %, tožene stranke pa 70 %. Od odmerjenih stroškov tožeče stranke v višini 1.842,33 EUR mora tožena stranka tožnici povrniti 552,70 EUR, od odmerjenih stroškov tožene stranke 45,97 EUR pa mora tožeča stranka toženi povrniti 32,20 EUR. Na podlagi določila 2. odst. 154. čl. v zvezi z 2. odst. 165. čl. ZPP in po pobotanju je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti (poleg že prisojenega zneska pravdnih stroškov 305,25 EUR) še 215,25 EUR stroškov pravdnega postopka. Tožnica je uspela s pritožbo le delno (zahtevala je 6.800,00 EUR, prisojeno ji je bilo še 1.500,00 EUR odškodnine), torej s 22 %. Od pritožbenih stroškov, ki jih je sodišče druge stopnje odmerilo v znesku 275,40 EUR (500 točk po odvetniški tarifi za sestavo pritožbe ter 20 % DDV) zato tožnici pripada še 60,60 EUR stroškov pritožbenega postopka.