Jedro

Tožbeni zahtevek, ki je podlaga za izplačilo odvzetega premoženja na podlagi drugega odstavka 76. člena KZ-1, je ugotovitven, kolikor je znesek, ki se z njim uveljavlja, nižji ali največ enak znesku, odvzetem v kazenskem postopku.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Toženka je dolžna tožnici v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 447,98 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

**Oris zadeve in dosedanji potek postopka**

1. Toženka je bila kazenskem postopku obsojena, da je storila kaznivi dejanji goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-11 in goljufije v sostorilstvu po prvem odstavku 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1.2 Izrečena ji je bila pogojna obsodba ter stranska denarna kazen.

2. Sodišče je v kazenskem postopku v skladu s prvim in drugim odstavkom 74. člena ter 75. členom KZ-1 toženki kot obdolženki odvzelo premoženjsko korist, med drugim 7.942,24 EUR.

3. Sodba, izdana v kazenskem postopku, je postala pravnomočna 6. 6. 2018. 4. Tožnica je 5. 12. 2018 vložila tožbo, s katero je zahtevala: ugotovitev, da ji je toženka dolžna plačati 7.942,24 EUR, ter naložitev plačila zakonskih zamudnih obresti od tega zneska od 10. 3. 2009 dalje do plačila in pravdnih stroškov.

5. Sodišče prve stopnje je tožbo vročilo toženki, ki nanjo ni odgovorila. Sodišče je nato ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, zato jo je izdalo – tožbenemu zahtevku je v celoti ugodilo tako, kot ga je tožnica postavila. V razlogih zamudne sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo svoja materialnopravna izhodišča: da je vezano na kazensko pravnomočno obsodilno sodbo, tudi sicer pa je podlaga odpadla in je toženka neupravičeno obogatena. Po 76. členu KZ-1 mora oškodovanec začeti pravdo za ugotovitev svojega zahtevka (1. faza), da lahko (po njegovi ugotovitvi) zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti (druga faza). Obrestnemu delu zahtevka je ugodilo na podlagi 378. člena OZ.3

6. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo. Sodbo je materialnopravno oprlo na 2. odstavek 76. člena KZ-1. Presodilo je, da je neutemeljen pritožbeni očitek, da je tožnica tožbo vložila prepozno, saj je sodba postala pravnomočna 6. 6. 2018, tožnica pa je, „kot izhaja iz kazenske sodbe, ki jo je priložila tožbi, priglasila premoženjskopravni zahtevek in bila v zvezi z njim tudi napotena na pravdo, saj njen zahtevek med priznanimi v kazenskem postopku ni zaobsežen“.

**Dopuščeno revizijsko vprašanje**

7. Vrhovno sodišče je na predlog toženke dopustilo revizijo glede vprašanj: 1. Kakšna mora biti vsebina tožbenega zahtevka (dajatveni ali ugotovitveni zahtevek), ki ga neposredno proti obsojencu iz kazenskega postopka uveljavlja oškodovanec? 2. Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo?4

8. Po določbi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Vrhovno sodišče zato ne bo odgovarjalo na revizijske navedbe, ki ta okvir presegajo,5 niti jih ne bo povzemalo.

**Navedbe strank v revizijskem postopku**

9. Toženka v reviziji kot bistveno navaja, da je postavljeni tožbeni zahtevek že na prvi pogled napačen. Gre za nedopustno, nemogočo in notranje nelogično kombinacijo ugotovitvenega in dajatvenega zahtevka, kar nasprotuje 180. in 181. členu ZPP. Procesno je nevzdržno, da se zahteva ugotovitev, da je toženka dolžna tožnici nekaj plačati; sklicevanje sodišče na sodbo VS RS III Ips 101/2016 je nepravilno. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da tožnica terja ugotovitev, da je toženka dolžna tožnici nekaj plačati, namesto: „Ugotovi se, da obstoji terjatev tožnice do toženke v višini ...“ V zvezi s tem očita relativno oziroma absolutno bistveno kršitev postopka, višjemu sodišču pa, da tega ni opazilo in je zagrešilo iste kršitve. Izreki morajo bili jasni, razumljivi, določni in izvršljivi, sicer jim ni mogoče dajati pravnega varstva (2. in 22. člen Ustave). Mogoče je zagovarjati tudi stališče, da oškodovanec, ki ima na voljo dajatveni zahtevek, za ugotovitvenega sploh nima interesa. Glede drugega vprašanja navaja, da je odločitev materialnopravno zmotna. Tožba je bila vložena po preteku 3-mesečnega roka iz tretjega odstavka 76. člena KZ-1, saj jo je tožnica pridobila 25. 7. 2018, rok pa je prekluziven, na kar sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tožnica je z zamudo izgubila pravico kot tako, s tem pa tudi interes za ugotovitveni zahtevek, saj od države ne more več zahtevati povračila odvzete vrednosti v kazenskem postopku. Obresti so stranska terjatev, ki preneha, če preneha glavna. Tožnica ni trdila, da bi v kazenskem postopku priglasila premoženjskopravni zahtevek, to pa ne izhaja niti iz kazenske sodbe, ki jo je priložila tožbi. Iz izreka te sodbe izhaja, da tožnica zahtevka ni priglasila, sicer sodišče ne bi izreklo ukrepa odvzema premoženjske koristi. Instituta se pojmovno izključujeta. Tožnica je zahtevek v kazenskem postopku res priglasila, nato pa ga je umaknila. Obravnavani zahtevek je lahko temeljil le na tretjem odstavku 76. člena KZ-1, to pa pomeni, da je tožba prepozna. Višje sodišče tudi ni odgovorilo na pritožbeni očitek glede neutemeljenosti obrestnega dela zahtevka. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb.

10. Tožnica je na revizijo pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

**Revizija ni utemeljena.** **O razmerju med odvzemom premoženjske koristi in premoženjskopravnim zahtevkom**

11. KZ-1 v 76. členu določa razmerje med odvzemom premoženjske koristi, tj. ukrepom, ki spada v materialno kazensko pravo in ki ga sodišče v kazenskem postopku izreče v korist države,6 ter premoženjskopravnim zahtevkom, o katerem sodišče odloči na zahtevo in v koristi oškodovanca, ki je v našem pravnem redu institut kazenskega procesnega prava (110. - 11. člen ZKP). Določba v ospredje, kot izhaja že iz njenega naslova, postavlja (varstvo) oškodovanca.7

12. Če je oškodovanec v kazenskem postopku uveljavljal premoženjskopravni zahtevek, potem ima ta oblika oškodovančevega varstva prednost in mora sodišče (kazensko, op. Vrhovnega sodišča) najprej odločiti o njem – odvzem premoženjske koristi je v razmerju do premoženjskega zahtevka subsidiarne narave.8 Do odvzema premoženjske koristi torej pride (še)le: 1., če oškodovanec premoženjskopravnega zahtevka ne prijavi, 2., če ga prijavi, pa sodišče o njem ne odloči, temveč oškodovanca napoti na pravdo in, 3., če oškodovanec premoženjski zahtevek prijavi, sodišče mu ga prisodi, vendar s kaznivim dejanjem pridobljena premoženjska korist presega premoženjskopravni zahtevek. In na te tri (pravne in/oziroma dejanske) položaje se nanaša ureditev iz 76. člena KZ-1. 13. Za uporabo prvega odstavka 76. člena KZ-1 morajo biti podane naslednje okoliščine: oškodovanec premoženjsko pravni zahtevek prijavi in sodišče mu ga prisodi, vendar s kaznivim dejanjem pridobljena premoženjska korist presega znesek, prisojen oškodovancu. KZ-1 za tak primer določa, da sodišče odvzame presežek premoženjske koristi, tj. premoženjsko korist, ki presega na podlagi premoženjskopravnega zahtevka oškodovancu prisojeni znesek.9 Nihče namreč ne more (niti delno) obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega (primerjaj prvi odstavek 74. člena KZ-1).

14. V primeru, da oškodovanec premoženjskopravnega zahtevka ne postavi ali pa ga postavi, vendar kazensko sodišče o njem ne odloči, temveč oškodovanca s tem zahtevkom napoti na pravdo, mora sodišče odvzeti celotno premoženjsko korist, ki jo je obdolženec prejel s kaznivim dejanjem. Odvzeta premoženjska korist nato čaka na odločitev oškodovanca, ali se bo želel poplačati iz odvzete koristi (kar mu omogočata drugi in tretji odstavek 76. člena KZ-1) ali pa bo premoženjska korist ostala odvzeta in bo pripadla državi.10 Odločitev, kdaj sodišče uporabi drugi in kdaj tretji odstavek 76. člena KZ-1, pa je odvisna od tega, ali je oškodovanec v kazenskem postopku prijavil premoženjskopravni zahtevek ali ne.

15. Za uporabo drugega odstavka 76. člena KZ-1 mora biti podano naslednje dejansko stanje: oškodovanec premoženjskopravni zahtevek prijavi, vendar (kazensko) sodišče o njem ne odloči, temveč ga napoti na pravdo. Če je tak dejanski stan podan, se lahko oškodovanec poplača iz odvzete premoženjske koristi pod dvema pogojema: 1., če začne pravdo v šestih mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bil na pravdo napoten, in, 2., če potem v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bil njegov zahtevek ugotovljen, zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti.

16. Tudi oškodovanec, ki v kazenskem postopku premoženjskopravnega zahtevka sploh ni prijavil, se lahko poplača iz odvzete vrednosti, toda le pod naslednjima pogojema: 1., da pravdo začne v treh mesecih od dne, ko je izvedel za odločbo (subjektivni rok), oziroma najpozneje v dveh letih od pravnomočnosti te odločbe (objektivni rok), in 2., če potem v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bil njegov zahtevek ugotovljen, zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti (tretji odstavek 76. člena KZ-1).

17. Vrhovno sodišče je v zadevi III Ips 101/2016 v zvezi z razlago tretjega odstavka 76. člena KZ-1 opozorilo, da je postopek, po katerem se oškodovanec poplača iz odvzete premoženjske koristi, dvofazen. Oškodovanec, ki v kazenskem postopku ni prijavil premoženjskopravnega zahtevka, mora najprej začeti pravdo za ugotovitev svojega zahtevka (prva faza), da lahko (po njegovi ugotovitvi) zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti (druga faza).11 Ob tem je Vrhovno sodišča zavzelo stališče, da se ukrep odvzema premoženjske koristi sicer izvrši v korist proračuna, vendar država ni tista, ki je v pravdi za ugotovitev oškodovančevega zahtevka pasivno legitimirana, saj z oškodovancem ni v materialnopravnem razmerju (v smislu, da bi ta imel do nje terjatev). Pasivno legitimiran je obsojenec (oseba, ki je protipravno pridobila premoženjsko korist), država pa je le subjekt, ki na podlagi Uredbe o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami12 upravlja z odvzeto premoženjsko koristjo, pri čemer pa poplačilo oškodovanca iz odvzete vrednosti (v skladu z 22. členom Uredbe) izvrši tako, da pristojno sodišče naloži Upravi Republike Slovenije za javna plačila (v nadaljevanju UJP), da izvrši plačilo v nominalnem znesku s podračuna, na katerega so bila (v skladu s prvim oziroma tretjim odstavkom 17. člena Uredbe) denarna sredstva nakazana.13

18. Negotovost, komu pripada odvzeta premoženjska korist (državi ali oškodovancu), ne more trajati v nedogled, zato KZ-1 določa roke, v katerih mora oškodovanec začeti pravdo, in roke, v katerih mora nato zahtevati izplačilo iz odvzete vrednosti. Oškodovanec mora, če se želi poplačati iz odvzetega premoženja, pohiteti. Roki glede poplačila iz odvzetega premoženja so namreč kratki in prekluzivni.14 To pomeni, da s potekom roka oškodovanec, ki ne izkoristi zakonskega privilegija, ki mu ga nudi 76. člen KZ-1, izgubi ugodnost, da se poplača iz odvzetega premoženja. Ko mine objektivni rok iz tretjega odstavka 76. člena KZ-1, preneha vsako ukrepanje države in tudi vsako varstvo premoženjskega zahtevka iz odvzete koristi. V zvezi s tekom rokov in posledicami njihove zamude v pravni literaturi zasledimo stališče: „Položaj oškodovanca je odvisen predvsem od tega, kako bodo sodišča v pravdi in izvršilnem postopku ocenjevala določbo tega člena: ali kot dovoljevanje posebne ugodnosti oškodovancu, da se lahko na preprost način poplača, ali pa kot njegovo omejitev v zvezi z izvršitvijo premoženjskopravnega zahtevka. Če bi upoštevala drugo stališče, bi to pomenilo, da se na oškodovanca prelaga obveznost preprečevanja, da bi bil obdolženec dvakrat obremenjen za isto vrednost pridobljene premoženjske koristi.“15

19. Prednost poplačila iz odvzete premoženjske koristi je v načinu izplačila, razvidnem iz 17. točke te obrazložitve, ki je enostavnejši, kot če mora oškodovanec prisojeni znesek terjati v izvršilnem postopku – sodni postopek je vselej povezan s stroški, pa tudi z (ne)gotovostjo uspeha. Ravno to negotovost odpravlja poplačilo na podlagi 76. člena KZ-1 in je hkrati njegova ključna prednost. Oškodovančevo poplačilo je v resnici zagotovljeno, saj je odvzeto premoženje „na varnem“, v premoženjski sferi države. Država je razmerju do oškodovanca v podobnem položaju kot dolžnikov dolžnik do upnika v primeru, ko je izdana začasna odredba: znesek je „zavarovan“ in ga bo izplačala oškodovancu, ko bo ta izpolnil zakonsko predpisane pogoje. V primeru iz 76. člena KZ-1 je ta pogoj pravočasno uveljavljanje ugotovitvenega zahtevka. Ta se lahko nanaša le na glavnico, ne pa tudi na zamudne obresti, saj te niso nastale s kaznivim dejanjem.

**O vrsti oziroma obliki zahtevka po 76. členu KZ-1**

20. Ugotovitvena tožba se povezuje s pojmom preventivnega pravnega varstva.16 Sodba, izdana na podlagi take tožbe, zato ničesar ne zapoveduje oziroma ne preoblikuje, nima ne učinka izvršljivost in ne oblikovalnega učinka.17 Z ugotovitveno tožbo je mogoče zahtevati le ugotovitev obstoja ali neobstoja pravice ali pravnega razmerja (prvi odstavek 181. člena ZPP). To je procesna predpostavka za dopustnost ugotovitvene tožbe, ki obenem določa vsebino tožbenega predloga v ugotovitveni tožbi.18 Tožnik lahko zahteva ugotovitev (ne)obstoja celotnega pravnega razmerja ali pa posamezne pravice oziroma posameznega upravičenja, ki iz nje izvira. Ključno je, da sodni izrek ne vsebuje ugotovitve/ev o dejanskem stanju in tudi ne o pravnih pravilih, marveč le ugotovitev o pravni posledici, ki izvira iz ugotovljenega dejanskega stanja.19

21. Posebna procesna predpostavka za dopustnost ugotovitvene tožbe je pravni interes.20 Tega ni treba zatrjevati oziroma izkazati le v primerih, če je ugotovitvena tožba določena s posebnimi predpisi. Takrat je tožnikov interes podan že s tem, da je zakon takšno tožbo predvidel in dopustil. Ugotovitvena tožba po posebnih predpisih je dopustna (med drugim) v primerih, ko nek materialnopravni predpis stranki materialnopravnega razmerja za varstvo pravic iz tega razmerja omogoča uveljavljanje posebnega ugotovitvenega zahtevka.21 **Presoja konkretnega primera**

22. Toženka v reviziji vztraja, da je tožnica za vložitev tožbe zamudila rok, saj je v obravnavani zadevi podana situacija iz drugega, ne iz tretjega odstavka 76. člena KZ-1. Obenem tožnici očita, da ni postavila pravilnega ugotovitvenega zahtevka.

23. Sodišče druge stopnje je, drugače od sodišča prve stopnje, svojo odločitev oprlo na drugi odstavek 76. člena KZ-1. Zapisalo je, da „iz kazenske sodbe, ki je priložena tožbi, izhaja, da je tožnica premoženjskopravni zahtevek priglasila in bila z njim napotena na pravdo, saj njen zahtevek v kazenskem postopku med priznanimi ni zaobsežen.“22

24. Povzeti zapis je dejanske narave, zato je Vrhovno sodišče nanj vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP). V zvezi z revizijskimi očitki, da je navedena ugotovitev pritožbenega sodišča plod bistvene kršitve postopka, Vrhovno sodišče odgovarja, da glede procesnih vprašanj revizija ni bila dopuščena; še več, revidentka predloga za dopustitev revizije v smeri preverjanja morebitnih kršitev postopka sploh ni vložila. Revizijske navedbe glede kršitev postopka tako presegajo okvir, začrtan s sklepom o dopustitvi revizije (371. člen ZPP).

25. Ob zgoraj povzeti dejanski ugotovitvi, da je tožnica premoženjskopravni zahtevek prijavila, vendar kazensko sodišče o njem ni odločilo in je obdolženko napotilo na pravdo, je podano dejansko stanje, ki ustreza zakonskemu besedilu iz drugega, ne iz tretjega odstavka 76. člena KZ-1. Tožnica je imela tako v skladu z drugim odstavkom 76. člena KZ-1 na voljo šestmesečni rok za vložitev predmetne tožbe. Ker je kazenska sodba postala pravnomočna 6. 6. 2018, je morala tožnica tožbo vložiti do 6. 12. 2018. Vložila jo je 5. 12. 2018, torej pravočasno.

26. Vrhovno sodišče v zvezi z uporabo drugega odstavka 76. člena KZ-1 sodi, da ni razlogov, zaradi katerih tudi v obravnavanem primeru ne bi bilo mogoče uporabiti stališč, ki jih je zavzelo v zadevi III Ips 101/2016. Tudi drugi odstavek 76. člena KZ-1 namreč predvideva dvofazni postopek: v prvi fazi mora napoteni oškodovanec začeti pravdo za ugotovitev svojega zahtevka (prva faza), da lahko (po njegovi ugotovitvi) zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti (druga faza). In tudi v tem primeru se ukrep odvzema premoženjske koristi izvrši v korist proračuna, zato ni država tista, ki je pasivno legitimirana v pravdi za ugotovitev oškodovančevega zahtevka, temveč je pasivno legitimiran obdolženec, v obravnavanem primeru toženka.

27. Tožnica je svoj tožbeni zahtevek pravilno razdelila na ugotovitvenega (ki se nanaša na poplačilo glavnice iz odvzete premoženjske koristi23 in temelji na drugem odstavku 76. členu KZ-1) ter na dajatvenega, kolikor njen zahtevek presega znesek, odvzet v kazenskem postopku (v obravnavanem primeru so to zamudne obresti).24 Toženka v odgovoru na revizijo pravilno opozarja, da revizija ni bila dopuščena glede obrestnega dela tožbenega zahtevka, zato se Vrhovno sodišče do revizijskih navedb v zvezi z zamudnimi obrestmi ne bo opredeljevalo (371. člen ZPP).

28. Ugotovitveni zahtevek, ki ga je postavila tožnica in se glasi „Ugotovi se, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 7.942,24 EUR.“, je resda nerodno oblikovan, a Vrhovno sodišče ocenjuje, da ni dvoma, da gre za zahtevek, ki je ugotovitvene narave (vsebuje zgolj pravno posledico), tak, kot je postavljen, pa tudi izvršljiv ni; ravno neizvršljivost pa je ena ključnih značilnosti ugotovitvenih zahtevkov. Čeprav tožnica v odgovoru na revizijo toženki neutemeljeno očita pomanjkanje pravnega interesa za revizijo, češ da ji je država znesek že izplačala, Vrhovno sodišče ne more mimo opazke, da je zavrnitev revizije toženki v resnici v korist: če bi namreč tožnica zamudila rok za vložitev predmetne tožbe ali bi bil njen zahtevek zavrnjen iz drugih razlogov, bi odvzeta korist pripadla državi, tožnica pa bi proti toženki lahko vložila ločeno tožbo (na drugi pravni podlagi), ki bi lahko privedla do ponovnega plačila.

**Odgovora na vprašanja in odločitev o reviziji**

29. Vrhovno sodišče na dopuščeno vprašanji odgovarja: 1. Sodišče druge stopnje je ob ugotovljenem dejstvu, da je tožnica premoženjskopravni zahtevek priglasila in bila z njim napotena na pravdo, pravilno uporabilo materialno pravo, s tem, ko jo je svojo odločitev oprlo na drugi odstavek 76. člena KZ-1. 2. Tožbeni zahtevek, ki je podlaga za izplačilo odvzetega premoženja na podlagi drugega odstavka 76. člena KZ-1, je ugotovitven, kolikor je znesek, ki se z njim uveljavlja, nižji ali največ enak znesku, odvzetem v kazenskem postopku.

30. Vrhovno sodišče je na podlagi obrazloženega revizijo toženke zavrnilo (378. člen ZPP).

**Odločitev o revizijskih stroških in izid glasovanja v senatu**

31. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških revizijskega postopka. Toženka ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP svoje stroške krije sama, tožnici pa je dolžna povrniti njene. Ti so odmerjeni v skladu z OT25 in upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR znašajo 447,98 EUR (600 točk za odgovor na revizijo in 12 točk za materialne stroške, povečano za 22 % DDV).

32. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Kazenski zakonik, Uradni list RS 55/2008. 2 Opis kaznivega dejanja je mogoče na kratko strniti takole: Toženka je tožnici oddala lažno prijavo, da je bil avto poškodovan ob trku s srno, zato ji je tožnica izplačala zavarovalnino. 3 Obligacijski zakonik, Uradni list RS 83/2001. 4 II DoR 423/2020 z dne 13. 11. 2020. 5 Zlasti ima Vrhovno sodišče tu v mislih navedbe, ki se tičejo obrestnega dela zahtevka. 6 Sodišče odvzem izreče v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, pri čemer navede, kateri predmet/kolikšen denarni znesek se odvzame (prvi in drugi odstavek 503. člena Zakona o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 63/94, s spremembami, ZKP). 7 Fišer, Z., v Šepec, M., in drugi, Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, Lexpera, GV založba, Ljubljana, 2021, str. 965. 8 Primerjaj sodbi VS RS I Ips 34619/2011 z dne 12. 9. 2013, 10. točka obrazložitve, in I Ips 46801/2011 z dne 22. 1. 2015, 10. in 12. točka obrazložitve. Glej tudi Fišer, Z., zgoraj navedeno delo, str. 966. 9 Več o količinskem razmerju med premoženjskopravnim zahtevkom in odvzemom premoženjske koristi v Fišer, Z., zgoraj navedeno delo, str. 966. 10 Fišer, Z., zgoraj navedeno delo, str. 968. 11 Vrhovno sodišče se je pri tem sklicevalo sodbo VS RS I Ips 34619/2011-416 z dne 12. 9. 2013, 7. točka obrazložitve. 12 Uradni list RS, št. 22/02, s spremembami, v nadaljevanju Uredba. 13 Iz prvega odstavka 17. člena Uredbe izhaja, da se odvzeta denarna sredstva (v domači valuti) nakažejo na podračun Republike Slovenije za sodne depozite pri UJP, katerega imetnik je sodišče, ki je odločilo o odvzemu gotovinskih denarnih sredstev, medtem ko iz tretjega odstavka 17. člena Uredbe izhaja, da se v primeru, če se odvzeta denarna sredstva (v domači konvertibilni valuti) nahajajo na transakcijskem računu pri izvajalcu plačilnega prometa, odvzeta denarna sredstva nakažejo na ustrezen podračun ali račun Republike Slovenije za sodne depozite (o čemer se nemudoma obvesti pristojno sodišče). Iz prvega odstavka 20. člena Uredbe pa izhaja, da s sredstvi na podračunih Republike Slovenije za sodne depozite pri UJP upravlja ministrstvo, pristojno za finance. 14 Tako Bele, I., Kazenski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2001, str. 532. 15 Tako Bele, I., zgoraj navedeno delo, str. 533 – 534, ki nadaljuje: „Predvsem se tukaj ne da spregledati, da je tisti, ki je povzročil nevarnost za dvakratni odvzem, pravzaprav storilec sam, zato bi se primarno moralo od njega zahtevati, da se s čimprejšnjim plačilom premoženjskopravnega zahtevka oškodovancu temu izogne.“ 16 Galič, A., v Ude, L., in Galič, A. (ur.), Komentar ZPP, 2. knjiga, Založba Uradni list in GV založba, Ljubljana, 2006, str. 142. 17 Tako VS RS v sklepu II Ips 246/2000 z dne 8. 11. 2000. 18 Galič, A., navedeno delo, str. 143. 19 Tožnik mora tožbo oblikovati tako, da tožbeni predlog vsebuje ugotovitev pravnega razmerja, dejstva pa navesti kot del tožbene podlage. Tako VS RS v sklepu II Ips 222/96 z dne 18. 12. 1997. 20 Galič, A., navedeno delo, str. 148. 21 Galič, A., navedeno delo, str. 157. 22 Sodba VSM I Cp 330/2020 z dne 9. 6. 2020, sklepni del 22. točke obrazložitve. 23 O tem delu zahtevka je odločeno s I. točko izreka prvostopenjske sodbe. 24 O tem delu zahtevka je odločeno z II. točko izreka prvostopenjske sodbe. 25 Odvetniška tarifa, Uradni list RS, št. 2/2015, s spremembami in dopolnitvami.