Jedro

Pojem dejansko življenje je nedoločen pravni pojem in ga je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej glede na dejanske okoliščine primera. Ravnanja iz četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD je treba presojati prek aktivnosti tožnika za vrnitev v Slovenijo in objektivnih ovir, ki so upravičeno lahko določala njegova ravnanja.

Izrek

Tožbi se ugodi, določba Ministrstva za notranje zadeve št. 2140-85/2007/44(135-06) z dne 10. 4. 2012 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, zavrnila. V obrazložitvi navaja, da je tožnik 8. 4. 2009 vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji po Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je na podlagi podatkov iz uradne evidence Registra tujcev ugotovila, da je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan RS Srbije, z vpogledom v uradno evidenco Registra stalnega prebivalstva pa je ugotovila, da je imel tožnik v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče od 28. 3. 1985 do 26. 2. 1992 na naslovu …. Dne 26. 2. 1992 so zanj v skladu s prehodno določbo 81. člena Zakona o tujcih začele veljati določbe citiranega zakona, saj do 25. 12. 1991 ni zaprosil za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je tako zaključila, da je imel tožnik na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, zato bi moral v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje v skladu z določbo prvega odstavka 1. člena ZUSDDD dokazati, da od 23. 12. 1990 dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi. V postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD je tožena stranka ugotavljala izpolnjevanje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji iz prvega odstavka 1. člena ZUSDDD in presojala razloge, zaradi katerih je tožnik Republiko Slovenijo zapustil, ter razloge za odsotnost oz. okoliščine, ki so tožniku preprečevale vrnitev v Republiko Slovenijo v obdobju po mesecu septembru 1992, ko je Republiko Slovenijo zapustil, do meseca avgusta 2007, ko se je v Republiko Slovenijo vrnil na podlagi vstopnega vizuma za zasebni obisk. Tožnik je bil pred izdajo odločbe dvakrat na zaslišanju in sicer 10. 9. 2009 in 8. 6. 2011. Na zaslišanju, ki je bilo opravljeno 10. 9. 2009 pri Upravni enoti Murska Sobota, je tožnik izjavil, da je Republiko Slovenijo zapustil skupaj z očetom meseca septembra 1992 zaradi prisilne odstranitve iz države. Tožnik in njegov oče naj bi bila meseca septembra 1992 izgnana iz Republike Slovenije v Republiko Hrvaško, kasneje pa naj bi ju očetova sestra oz. tožnikova teta odpeljala na Dunaj, kjer naj bi se tožnikov oče zdravil v bolnišnici. Navedbe tožnika je potrdila tudi tožnikova mama, A.A. Izvršen ukrep prisilne odstranitve tožnika iz Republike Slovenije naj bi bil tudi razlog, da se tožnik v Republiko Slovenijo po mesecu septembru ni vrnil oziroma se je, kot navaja sam, prvič vrnil leta 1997 z izdanim vstopnim vizumom za zasebni obisk za sedem dni, potem pa še nekajkrat, nazadnje se je v Republiko Slovenijo vrnil meseca avgusta 2007, kjer je ostal do danes. Na zaslišanju je tožnik pojasnil, da je v obdobju od meseca septembra 1992 do meseca januarja 1993 prebival na Dunaju, od leta 1993 do 2000 v Pirotu, od 2000 do 2002 na Lentiju, od 2002 do 2007 pa ponovno v Pirotu. V obdobju od leta 1992 do leta 2007 ni bil zaposlen, sredstva za preživljanje mu je zagotavljala mati, v času bivanja na Madžarskem pa si je sredstva za preživljanje zagotavljal z delom pri zasebniku na tržnici. Pojasnil je, da je večkrat prehajal tudi državno mejo z Republiko Bolgarijo, na območju katere je prodajal garderobo. Na zaslišanju 8. 6. 2011 je tožnik pojasnil razloge, zakaj se od meseca septembra 1997 do meseca avgusta 2007 ni vrnil v Republiko Slovenijo oz. zakaj, kot to sam zatrjuje, se je vrnil samo nekajkrat z vstopnim vizumom za zasebni obisk. V zvezi s tem je tožnik pojasnil, da se je v tem obdobju v Republiko Slovenijo vrnil petkrat ali šestkrat z vstopnim vizumom, izdanim za krajše obdobje, tri ali sedem dni. Vstopni vizumi so bili izdani s krajšo veljavnostjo, zato ni imel časa, da bi si v Republiki Sloveniji uredil status tujca, brez izdanega dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji si ni upal ostati, saj je bil v strahu, da bi bil s strani policije iz države prisilno odstranjen in ne bi imel več možnosti vrnitve. Iz strahu, da mu vstopni vizum ne bi bil več izdan, je Republiko Slovenijo po poteku veljavnosti izdanih vstopnih vizumov zapustil. Tožniku je bilo na zaslišanju predlagano, da izkaže, da se je v obdobju od septembra 1997 do septembra 2002 poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. V zvezi s tem je tožnik pojasnil, da se je poskušal vrniti v Republiko Slovenijo večkrat, saj je zaprosil za izdajo vstopnega vizuma na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Beogradu, Skopju in Budimpešti, po njegovem zatrjevanju pa naj bi bile njegove prošnje za izdajo vstopnih vizumov brez razloga in obrazložitve zavrnjene.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tožena stranka zaključila, da iz uradnih evidenc in navedb tožnika izhaja, da se ukrep prisilne odstranitve tožnika iz Republike Slovenije v Republiko Hrvaško, na katerega se tožnik sklicuje in zaradi katerega se ni mogel vrniti v Republiko Slovenijo, šteje za upravičeno odsotnost, po kateri je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji iz 1.č člena ZUSDDD izpolnjen za obdobje petih let, kar v konkretnem primeru pomeni za obdobje od meseca septembra 1992 do meseca septembra 1997. Glede na to, da je tožnikova odsotnost iz Republike Slovenije zaradi v zakonu opredeljenega upravičenega razloga, to je prisilne odstranitve iz Republike Slovenije, trajala več kot pet let, bi se skladno s četrtim odstavkom 1.č člena ZUSDDD štelo, da je pogoj dejanskega življenja v nadaljnjem obdobju odsotnosti izpolnjen samo v primeru, če bi tožnikova ravnanja kazala na to, da se je v času po preteku petletne dopustne odsotnosti v obdobju nadaljnjih petih let poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Tožnik se po preteku petletne dopustne odsotnosti v obdobju nadaljnjih pet let, to je v obdobju od meseca septembra 1997 do meseca septembra 2002, v Republiko Slovenijo ni poskušal vrniti in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, oziroma se je v Republiko Slovenijo vrnil samo dvakrat za krajši čas. Kot zatrjuje tožnik, se je v Republiko Slovenijo vrnil v letu 1997 za sedem dni z namenom zasebnega obiska in enkrat v mesecu avgustu 2002 za deset dni, prav tako z namenom zasebnega obiska. Glede na navedeno, je tožena stranka zaključila, da pogoj dejanskega življenja v nadaljnjem obdobju petih let ni izpolnjen, ker zgolj pridobitev dveh vizumov z namenom zasebnega obiska še ne pomeni, da je tožnik tudi nameraval ostati v Republiki Sloveniji in nadaljevati z dejanskim življenjem. Tožena stranka je iz uradne evidence ugotovila, da si je tožnik prvič poskušal urediti status tujca v Republiki Sloveniji z vložitvijo prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na podlagi ZUSDDD dne 7. 9. 2007, za izdajo dovoljenja za prebivanje po določbah Zakona o tujcih pa ni nikoli zaprosil. Postopek za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tožnika je bil ustavljen s sklepom št. 2140-85/2007/12 (1341-06) z dne 5. 11. 2007, ki je postal dokončen 23. 11. 2007. Tožena stranka je prav tako iz uradnih evidenc ugotovila, da je tožnik za izdajo vstopnega vizuma za Republiko Slovenijo zaprosil šestkrat, da so mu bili izdani vizumi tipa „C“ za namen zasebnega obiska. Tožena stranka na podlagi navedenega zaključuje, da so razlogi zaradi se katerih tožnik v obdobju od meseca septembra 1997 do meseca avgusta 2007 ni nahajal na območju Republike Slovenije in zaradi katerih se v Republiko Slovenijo ni mogel večkrat vrniti, na njegovi strani in so rezultat njegove svobodne odločitve. Razlogi za njegovo dolgotrajno odsotnost iz Republike Slovenije torej niso takšni, ki bi bili izven njegove sfere na katere ni mogel vplivati oz. takšni, ki so v sferi javne uprave Republike Slovenije. Ker se tožnik v obdobju od meseca septembra 1997 do meseca septembra 2002 v Republiko Slovenijo ni vračal, z izjemo dveh kratkotrajnih obiskov, po presoji tožene stranke ni izkazal ravnanj ali aktivnosti, ki bi kazala na to, da se je v času svoje odsotnosti poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Tožena stranka še dodaja, da je pri presoji ali je pri tožniku izpolnjen pogoj dejanskega življenja iz 1.č člena ZUSDDD upoštevala tudi obstoj družinskih vezi, to je da ima tožnik v Republiki Sloveniji mamo, ki je državljanka Republike Slovenije in ženo, s katero je sklenil zakonsko zvezo v mesecu juliju 2008, prav tako je upoštevala dejstvo, da opravlja delo muzikanta v kavarnah in na raznih prireditvah po Sloveniji. Vendar je tožena stranka mnenja, da navedene okoliščine, kažejo na to, da tožnik šele od meseca avgusta 2007 dalje opravlja življenjske aktivnosti v Republiki Sloveniji.

V tožbi tožnik navaja, da je tožena stranka napačno in nezakonito uporabila določbi prvega in tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD ter napačno interpretirala četrti odstavek 1.č člena ZUSDDD. Tožnik toženi stranki očita, da se spreneveda, da se vse do 24. 7. 2010, ko je stopila v veljavo novela ZUSDDD, v Slovenijo po zakoniti poti od nezakonito izbrisanih ni mogel nihče vrniti. V konkretnem primeru tožena stranka zatrjuje, „da tožnik ni bil prisiljen tudi po preteku prvih petih let odsotnosti še najprej živeti zunaj Slovenije, zaradi razlogov, ki so v sferi javne uprave Republike Slovenije, ampak, da je pri izbiri bivališča ravnal po svobodni volji“. Tožnik pojasnjuje, da vsi tisti, ki se jim je kljub temu uspelo vrniti, so se vrnili bodisi tako, da so izpolnili pogoje za „nove“ imigrante po Zakonu o tujcih (kot izbrisani se niso mogli vrniti), bodisi so se vrnili ilegalno, nakar jih ni bilo dovoljeno prisilno odstraniti iz države, ker je to izrecno prepovedala že prva odločba Ustavnega sodišča RS iz februarja 1999. Jasno je, da tožnik v omenjenem obdobju dejansko ni živel v Republiki Sloveniji, tega ni bilo treba v postopku ugotavljati, saj to zatrjuje tudi tožnik in to dejstvo je nesporno. Nadalje tožnik navaja, da tožena stranka določbi prvega in tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD ne razume. Zakon namreč na teh mestih jasno vzpostavlja zakonsko fikcijo, ki jo tožena stranka ignorira. Tožnik ni odgovoren za to, da se je zakonodajalec odločil kršene pravice izbrisanih popravljati s tovrstno fikcijo dejanskega življenja v Sloveniji, namesto, da bi določil, da v primerih utemeljene odsotnosti dokazovanje dejanskega življenja v Sloveniji pač ni potrebno. Drugi tožbeni ugovor se nanaša na četrti odstavek 1.č člena ZUSDDD in sicer meni, da je zakonska zahteva tega odstavka absurdna („država te najprej s svojim lastnim nezakonitim ravnanjem prisili k temu, da jo moraš zapustiti, ali te celo sama izžene, potem pa popravo svoje lastne nezakonitosti pogojuje z nesmiselno zahtevo“). Toda upravni organ je vezan na zakon in mora preverjati tudi izpolnjevanje po vsebini absurdnih zakonskih pogojev. Vendar, če je taka zahteva v zakonu zapisana, jo je treba uporabljati v skladu z namenom zakona in ne v nasprotju z njim. To pomeni, da morajo zadoščati kakršnikoli poskusi vračanja, tudi če z njimi cilj nadaljevati življenje v Sloveniji ni bil dosežen, saj zakonodaja tega sploh ni omogočala. Tožena stranka napačno interpretira zahtevo iz četrtega odstavka 1. člena ZUSDDD, in sicer to določbo interpretira, kot da ta zahteva izkazovanje poskusov vrnitve v obdobju nadaljnjih pet let. To določbo tožena stranka uporablja tako, kot da je zakonodajalec hotel od poprave te nezakonitosti izključiti vse tiste, ki po neuspešnih poskusih vrnitve v prvih petih letih po izbrisu v tistih „drugih petih letih sicer upravičene odsotnosti“ (za večino obdobje 1997 – 2002) tega niso ponovno poizkušali, in so to ponovno poskušali šele po letu 2003, ko je Ustavno sodišče RS zakonodajalcu naložilo dolžnost sprejeti ustrezen zakon v ta namen, ali šele po letu 2010, ko je bil tak zakon končno vendarle sprejet. Zato je treba poiskati interpretacijo te nejasne določbe, ki bo v skladu z namenom zakona, ne pa v nasprotju z njim. Tožnik vidi interpretacijski problem kako razumeti določbo, da se za osebe, odsotne dalj kot pet let, ki v postopku izkažejo „ravnanja, ki kažejo na to, da so se v času odsotnosti poskušale vrniti v Slovenijo“, šteje, da je bil s tem zanje pogoj dejanskega življenja izpolnjen ne le za prvih pet let odsotnosti, ampak tudi v nadaljnjem obdobju pet let. Zgolj jezikovna razlaga bi pomenila, da je tako oseba npr. po 18 letih odsotnosti izpolnjevala pogoj dejanskega življenja v Sloveniji le prvih deset let, nadaljnjih osem let pa ne več. Določba je v očitnem nasprotju z drugimi zakonskimi določbami in s smislom zakona kot celote, gre za protislovje znotraj zakona. Pri tem tožnik dodaja, da napačna interpretacija v konkretnem primeru ni odločilna, ker je v postopku izkazal, da se je v tem spornem obdobju poskušal vrniti v Slovenijo. Tožnik nadalje predlaga, da sodišče postopek prekine in pred Ustavnim sodiščem RS sproži postopek za oceno ustavnosti te zakonske določbe, če meni, da jo tožena stranka pravilno interpretira. Tožnik od sodišča zahteva, da pojasni kako je lahko v skladu z Ustavo RS zakonska določba, po kateri ima izbrisani pravico do povrnitve statusa samo v primeru, če se je poskušal vrniti ravno in samo v drugih petih letih svoje odsotnosti, ne prej in ne kasneje, ter kako je to zahtevo možno šteti za skladno s temeljnimi človekovimi pravicami in z načeli pravne države. Prav tako tožnik še dodaja, da je tožena stranka ignorirala dejstvo, da je skušal ohranjati stike z materjo ter ignorira in se ne opredeli do pravice do družinskega življenja v ožjem smislu (z ženo).

V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja navedbe iz izpodbijane odločbe ter dodaja, da je bil ZUSDDD-B sprejet na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, ki je odpravil neskladje zakona. To je bilo storjeno tako, da so se določili kriteriji za določitev pojma dejansko življenje v Republiki Sloveniji, opredelile pa so se tudi upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije ter upravičen čas trajanja teh odsotnosti. Zato po mnenju tožene stranke ne gre za neustavnosti četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožena stranka na podlagi določil ZUSDDD zavrnila tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, zaradi neizpolnjevanja pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje, skladno s prvim odstavkom 1. člena ZUSDDD. Pojem dejanskega življenja je opredeljen v prvem odstavku 1.č člena ZUSDDD. Dejansko življenje v Republiki Sloveniji pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz Republike Slovenije zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji je izpolnjen, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti (drugi odstavek 1.č. člena ZUSDDD). Na podlagi tretjega odstavka 1. č. člena ZUSDDD je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov: če je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz Republike Slovenije ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki, ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v Republiki Sloveniji, za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji; če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; če se oseba ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; če je bila oseba prisilno odstranjena iz Republike Slovenije na podlagi 28. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91 I, 44/97, 50/98 - odločba US in 14/99 - odločba US) ali 50. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 64/09 - uradno prečiščeno besedilo), razen če je bila prisilno odstranjena zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države, zaradi storjenega kaznivega dejanja; če je bil osebi zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo, razen v primeru, če ji je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države, zaradi storjenega kaznivega dejanja, ali zaradi razlogov iz prve, druge, pete ali sedme alineje 10. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91 I, 44/97, 50/98 - odločba US in 14/99 - odločba US), iz razlogov iz prve, druge ali šeste alineje prvega odstavka 9. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99, 87/02 in 93/05) ali iz razlogov iz točke d ali e prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (UL L št. 105, 13. 4. 2006). Če je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji (četrti odstavek 1.č člena ZUSDDD).

Pojem dejansko življenje je nedoločen pravni pojem in ga je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej glede na dejanske okoliščine primera. ZUSDDD je osebam, izbrisanim iz registra stalnega prebivalstva, priznal stalno prebivanje za nazaj, če izpolnjujejo pogoj dejanskega prebivanja v Republiki Sloveniji. Ker mora vsak, ki prebiva v Republiki Sloveniji, prijaviti stalno prebivališče, je zakonodajalec tem osebam stalno prebivanje za nazaj priznal tako, da je vzpostavil pravno fikcijo, da so imele dovoljenje za stalno prebivanje in so bile prijavljene na svojem nekdanjem naslovu tudi v obdobju od izbrisa iz registra do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje.

V konkretnem primeru ni sporno, da je tožnik na dan 25. 6. 1991 bil državljan Republike Srbije in je imel v Republiki Sloveniji od 28. 3. 1985 do 26. 2. 1992 prijavljeno stalno prebivališče, ter da do 25. 2. 1991 ni zaprosil za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Glede na to, da je tožnik imel na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, je v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje moral dokazati, da od 23. 12. 1990 dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi. Prav tako med strankama ni sporno, da je bil tožnik septembra 1992 skupaj z očetom prisilno odstranjen iz Republike Slovenije, in da na podlagi pravne fikcije tožnikova odsotnost od meseca septembra 1992 do meseca septembra 1997 predstavlja upravičeno odsotnost iz razloga opredeljenega v 5. alineji tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD.

Sporno pa ostaja vprašanje kako interpretirati ključno zakonsko določilo, na katerega je tožena stranka oprla negativno odločitev v obravnavnem primeru, to pa je določilo četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Določilo četrtega odstavka 1.č. člena ZUSDDD namreč pravi, če je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če „ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji.“ Katera so lahko pravno relevantna „ravnanja“, ki izpričujejo, da se je tožnik v času odsotnosti „poskušal vrniti“ in „nadaljevati z dejanskim življenjem“ v Sloveniji, je precej odprt oziroma nedoločen pojem, ki ga je mogoče razlagati od zelo restriktivnega (omejenega pomena) do zelo široke razlage omenjenih ravnanj. Tako bi lahko bil po široki razlagi že na primer pogovor med družinskimi člani ali sorodniki, prijatelji, znanci o možnostih vrnitve in njihova ocena o nezmožnosti vrnitve iz objektivnih razlogov, na katere stranka nima vpliva, dovolj v smislu ravnanj, ki merijo na poskus vrnitve; lahko pa bi sodišče zavzelo tudi bolj restriktivne razlage in sicer do stopnje, da bi tožnik moral vložiti določen zahtevek v upravnem postopku ali pa pritožbo zoper materialno dejanje zavrnitve vstopa za to, da bi izkazal zahtevano „ravnanje“ v smislu 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD.

Tožena stranka se s to materialno-pravno dilemo ni ukvarjala oziroma iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je zavzela restriktivno razlago omenjenega pojma „ravnanj“, saj je zaključila, da se tožnik od meseca septembra 1997 do meseca avgusta 2007 ni nahajal na območju Republike Slovenije, z izjemo sedmih kratkotrajnih obiskov, in da so razlogi zaradi katerih se v Republiko Slovenijo ni mogel večkrat vrniti na njegovi strani in so rezultat njegove svobodne odločitve. Čeprav je iz zapisnika z dne 10. 9. 2009 razvidno, da je tožnik na zaslišanju povedal, da se je z družino leta 2000 želel vrniti v Republiko Slovenijo, vendar niso dobili vize, in da je z družino ostal v Lentiju, da je bil blizu mame.

Tožena stranka je zaključila, da si tožnik v tem obdobju ni poskušal urediti statusa tujca, saj prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje po Zakonu o tujcih ni nikoli vložil, prav tako si tožnik v navedenem obdobju ni iskal zaposlitve oziroma ni izkazal ravnanj, ki kažejo na poskus tožnikove vrnitve v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. To je restriktivna razlaga ZUSDDD in je nepravilna (preveč restriktivna) že samo z vidika jezikovne razlage določila 4. odstavka 1č. člena ZUSDDD. Kajti če bi zakonodajalec imel namen za predmetna „ravnanja“ upoštevati vložitev zahtevka zaradi uveljavljanja določenega pravnega interesa ali pa vložitev pravnega sredstva zoper materialni akt zavrnitve vstopa, potem bi to predpisal, pa ni. Z vidika teleološke razlage je pomembno, da je v zakonodajnem gradivu, vezanem na proces sprejemanja zakona, navedeno, da gre za „ravnanja in aktivnosti, predvsem npr. po prenehanju razloga, zaradi katerega je zapustila Republiko Slovenijo.“1 To pa kaže na bolj široko razlago pojma „ravnanja“, kot jo je zavzela tožena stranka.

Naslednji razlog, ki govori za široko razlago določila četrtega odstavka 1.č. člena ZUSDDD, pa je praksa Ustavnega sodišča RS v primerljivih zadevah v zvezi z zahtevki po ZUSDDD. V odločbi U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010 se Ustavno sodišče sklicuje na postopek v zvezi z nekaterimi ustavnimi pritožbami, ko je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev 22. člena Ustave, ker redno sodišče ni upoštevalo tožnikove trditve, da razlogi za več kot enoletno odsotnost niso bili na njegovi strani2, ali pa, ker je redno sodišče menilo, da okoliščina, da se tožnica zaradi vojnih razmer oziroma zaradi poteka veljavnosti potne listine ni mogla vrniti v Slovenijo ni bistvena.3 Ti dve odločitvi Ustavno sodišče izpostavlja v zadevi U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010 (odst. 35) in kažeta na to, da je treba ocenjevati ravnanja tožnikov iz četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD, ki merijo na poskuse vračanja v Slovenijo, prek skrbnega upoštevanja objektivnih ovir za vrnitev; enako kot v zadevi Up-200/04 z dne 22. 6. 2006. Ravnanja iz četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD je torej treba presojati prek aktivnosti tožnika za vrnitev v Slovenijo in objektivnih ovir, ki so upravičeno lahko določala ravnanja tožnika. Tožena stranka objektivnih ovir, da ni imel časa, da bi si v Republiki Sloveniji uredil status tujca, brez izdanega dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji pa si ni upal ostati, saj je bil v strahu, da bi bil s strani policije iz države prisilno odstranjen in ne bi imel več možnosti vrnitve oz. da mu zaradi tega ne bi bili več izdani vstopni vizumi, Republiko Slovenijo zapustil po poteku veljavnosti izdanih vstopnih vizumov, ni upoštevala oziroma iz odločbe ni razvidno, zakaj jih ni upoštevala.

Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku upoštevati te izjave tožnika, ki jih kot dokaz sploh ni vključila v dokazno oceno v izpodbijanem aktu, poleg tega pa bo morala s konkretnim zaslišanjem tožnika razčistiti, kako se je odražal ta njegov interes za vrnitev v pravno relevantnem obdobju in katere so bile objektivne ovire, da tožnik ni svojih ravnanj konkretneje usmeril v dejansko vrnitev ter tako pridobljen dokaz vključiti v celovito dokazno oceno.

Poleg teh napak v izvedbi dokazne ocene, ki se nanašajo na načelo materialne resnice in proste presoje dokazov (8. in 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) v zvezi z razlago določila 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD, ki ne sme biti restriktivna, tožena stranka tudi ni imela zakonite podlage, da bi v dokazno oceno vključila kot pomembno ugotovitev, da tožnik ni vložil prošnje za izdajo dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje, ter da v navedenem obdobju ni iskal zaposlitve oziroma ni izkazal ravnanj, ki kažejo na poskus tožnikove vrnitve v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Za tako restriktivno razlago tožena stranka nima podlage v ZUSDDD upoštevajoč sodno prakso Ustavnega sodišča ter jezikovno in teleološko razlago ZUSDDD.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo (2., 3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), ker je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo (četrti odstavek 1.č člena ZUSDDD) in je nepopolno in netočno ugotovila dejansko stanje tudi zaradi napačno vodenega dokaznega postopka (kršitev 8. in 10. člena ZUP ter 2., 3. in 5. točka 214. člena ZUP).

1 Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, skrajšani postopek, EVA 2009-1711-0040, str. 17, odst. 2).

2 Up-199/95 z dne 5. 2. 1998. 3 Up-200/04 z dne 22. 6. 2006.