Jedro

Pritrditi je treba reviziji, da sodišče v primeru, ko mu upravni organ (ki ugotavlja, da ni pristojen za odločanje) odstopi v pristojno poslovanje zahtevo za denacionalizacijo, ne sme s sklepom ugotavljati svoje nepristojnosti in zahteve zavreči. Po 160.čl. Ustave Republike Slovenije rešuje spore o pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi ustavno sodišče. V 2.odst. 61.čl. Zakona o ustavnem sodišču je določeno, da v primeru, ko več organov zavrača pristojnost v posamezni zadevi, zahteva rešitev spora o pristojnosti organ, kateremu je bila zadeva odstopljena, pa meni, da zanjo ni pristojen. Glede na omenjene predpise v tem primeru ni bilo podlage za odločitev po 2.odst. 16.čl. Zakona o pravdnem postopku.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje se je izreklo za nepristojno, da bi odločalo o predlagateljičini zahtevi za vrnitev podržavljenih kmetijskih zemljišč in je njeno zahtevo zavrglo. Predlagateljičino pritožbo proti temu sklepu je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Predlagateljica je vložila proti sklepu sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sklepa sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da dovoli sodno odločanje v predmetnem denacionalizacijskem postopku. V obrazložitvi revizije navaja, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko sta zavzeli stališče, da predlagateljica ni upravičena zahtevati vrnitve zemljišč po 5.čl. Zakona o denacionalizaciji. Upoštevati bi morali, da je bil pred odločbo, na podlagi katere je bilo premoženje podržavljeno, sklenjen pravni posel, obremenjen z napako pri pogodbeni volji. Končno še navaja, da bi sodišče v nobenem primeru ne smelo zahteve zavreči, ampak bi se lahko kvečjemu izreklo za nepristojno in vrnilo zadevo v odločanje upravnemu organu.

Revizija je bila vročena nasprotni udeleženki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija je utemeljena.

Predlagateljica je dne 28.4.1993 vložila zahtevo za denacionalizacijo kmetijskih zemljišč parc.št. 1, 2, 3 in 4 pri Sekretariatu za gospodarstvo Občine. Upravni organ je z dopisom z dne 19.5.1993 odstopil zahtevo v reševanje Temeljnemu sodišču z obrazložitvijo, da je bilo kmetijsko zemljišče podržavljeno na podlagi sporazuma in da je kasneje izdana odločba služila le za zemljiškoknjižno izvedbo dogovorjenega pravnega posla. Dopis o odstopu v pristojno reševanje se opira na 4.odst. 66.čl. Zakona o splošnem upravnem postopku in na 2.odst. 10.čl. Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (Ur.l. RS, št. 32/91). Pritrditi je treba reviziji, da sodišče v primeru, ko mu upravni organ (ki ugotavlja, da ni pristojen za odločanje) odstopi v pristojno poslovanje zahtevo za denacionalizacijo, ne sme s sklepom ugotavljati svoje nepristojnosti in zahteve zavreči. Po 160. čl. Ustave Republike Slovenije rešuje spore o pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi ustavno sodišče. V 2. odst. 61. čl. Zakona o ustavnem sodišču je določeno, da v primeru, ko več organov zavrača pristojnost v posamezni zadevi, zahteva rešitev spora o pristojnosti organ, kateremu je bila zadeva odstopljena, pa meni, da zanjo ni pristojen. Glede na omenjene predpise v tem primeru ni bilo podlage za odločitev po 2. odst. 16. čl. Zakona o pravdnem postopku. Zato je moralo revizijsko sodišče sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

V ponovnem postopku bo potrebno, preden bo sodišče zavzelo stališče o svoji pristojnosti, ugotoviti vse okoliščine, v katerih so bila v konkretnem primeru podržavljena predlagateljičina zemljišča. Ustavno sodišče je v obrazložitvi svoje odločbe, s katero je presojalo ustavnost določb 6., 12., 27., 28. in 29. točke 3. čl. ter 22. in 23. čl. Zakona o denacionalizaciji (objavljene v Ur.l. RS, št 23/94), zavzelo stališče, da zajema 5. čl. tega zakona tudi primere, ko je bil pravni naslov za prehod premoženja v družbeno last sicer akt državnega organa (odločba), vendar pa je bil podlaga za izdajo te odločbe poprej sklenjen veljaven pravni posel. Predlagateljica se v svojih navedbah sklicuje na napake volje pri sklenitvi pravnega posla, na podlagi katerega naj bi bila izdana odločba Komisije za arondacijo z dne 30.7.1963. Spisu je priložen le začasni dogovor z dne 20.4.1963 med predlagateljico in Kmetijsko zadrugo, ki je predvidel sklenitev kupne pogodbe v roku enega meseca. Kolikor se bo ugotovilo, da kupna pogodba kasneje ni bila sklenjena, bo moralo sodišče presoditi veljavnost začasnega dogovora po tedaj veljavnih pravnih pravilih civilnega prava, zlasti glede na določbo 885. paragrafa ODZ. V primeru, da bo prišlo sodišče prve stopnje do zaključka, da ni bil sklenjen veljavni pravni posel, bo treba pri ustavnem sodišču zahtevati rešitev spora o pristojnosti in v zahtevi tudi obrazložiti stališče sodišča. Iz vseh teh razlogov je revizijsko sodišče sklenilo, kakor je navedeno v izreku.