Jedro

Tožena stranka se v obravnavanem primeru s svojo presojo ni spuščala v dejansko obravnavo vsebine revizije, temveč je ocenjevala zgolj (ne)izkazanost pogojev za dopustnost revizije zoper sodbo Upravnega sodišča RS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) za sestavo in vložitev revizije zoper sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani opr. št. U 2422/2008-21 z dne 13. 5. 2010 in kot oprostitev stroškov postopka. V obrazložitvi izpodbijane odločbe najprej navaja listine, ki jih je tožnik priložil k svoji prošnji in se nato sklicuje na določbo 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 in 23/08, v nadaljevanju: ZBPP), po kateri se morajo upoštevati tudi kriteriji razumnosti zadeve, kar pomeni, ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh in ali jo je razumno sprožati. Nadalje se tožena stranka sklicuje tudi na določbe 83. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZUS-1), po katerih je revizija izredno pravno sredstvo in se zato lahko vloži le v izjemnih primerih in le iz tistih razlogov, ki jih določa zakon. Iz sodbe Upravnega sodišča v Ljubljani opr. št. U 2422/2008-21 z dne 13. 5. 2010 je razvidno, da je bila s to sodbo zavrnjena tožnikova tožba zoper odločbo DURS, opr. št. DT 4298-724/07-7 (03013-01) z dne 12. 6. 2008, zaradi odpisa dolga, ker tožnik s predloženimi dokazili ni izkazal in dokazal okoliščin, ki bi opravičevale odpis dolga v izjemnih primerih, predvidenih v 12. členu Pravilnika o podrobnejših kriterijih za odpis, delni odpis, obročna plačila ali odlog plačila davčnemu zavezancu – fizični osebi. Po oceni tožene stranke pa tožnik v svoji vlogi tudi ne zatrjuje in z ničemer ne dokazuje obstoja pogojev za dovoljenost revizije, zaradi česar postopek v zvezi z revizijo po oceni tožene stranke glede na določbo 1. odstavka 24. člena ZBPP nima verjetnih izgledov za uspeh. Tožena stranka zato meni, da je bilo treba prošnjo tožnika na podlagi 2. točke 2. odstavka 37. člena ZBPP zavrniti kot neutemeljeno.

Tožnik se z odločbo sodišča ne strinja in meni, da je sodišče pri sprejemanju in odločanju v tej zadevi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter temu posledično tudi zmotno uporabilo materialno pravo, torej uresničilo zakonite razloge po členu 27/1 točki 1. in 3. Zakona o upravnem sporu, kajti če ne bi tako ravnalo, bi moralo njegovemu predlogu ugoditi in mu dodeliti zaprošeno brezplačno pravno pomoč. Z obrazložitvijo izpodbijane odločbe „da je izpodbijana sodba pravilna in utemeljena, saj materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, revizijsko sodišče pa je vezano na na dejanske ugotovitve postopka in zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dovoljen revizijski razlog“ se sodišče spušča v dejansko obravnavo vsebine revizije, saj ocenjuje uspešnost oziroma neuspešnost tožnikove revizije ter pri tem celo zaključuje, da je tista sodba, katero bo tožnik izpodbijal z revizijo, vsestransko pravilna in utemeljena, čemur pa ni tako. Glede na navedeno je izkazano, da je sodišče pri odločanju o odpravi in razveljavitvi navedene odločbe Davčnega urada ravnalo nepravilno in nezakonito in je navedena odločba Davčnega urada v pravnem in dejanskem pogledu nepravilna in neutemeljena, vse to pa spričo dejstva, ker sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava in utemeljeno analiziralo ter raziskalo vseh ostalih okoliščin, na katere se je skliceval tožnik v svoji prošnji. Ne glede na to pa se je tudi sicer sodišče povsem brez potrebe pečalo s problematiko, ki sploh ni v pristojnosti sodišča, ko je v odločbi napačno navedlo, da tožnik v svoji vlogi z ničemer ne dokazuje obstoja pogojev za dovoljenost revizije, kar pa seveda ne drži. O pogojih za dovoljenost revizije pa je pristojno drugo sodišče in ne organ za BPP. Ne glede na navedeno pa je tudi sicer tožnik dovolj jasno in razumljivo izkazal, in to na podlagi predloženih dokazil, svoje finančne zmožnosti, kakor tudi materialno stanje; ne samo zase, temveč tudi za svoje družinske člane, za katere mora po zakonu skrbeti. Zato tožnik opozarja, da je zanesljivo upravičen do brezplačne pravne pomoči za vložitev revizije zoper nezakonito in nepravilno sodbo Upravnega sodišča RS št. U 2422/2008 z dne 13. 5. 2010, kajti vsak državljan ima ne samo zakonito, temveč tudi ustavno pravico, da brani in ščiti svoje interese ter se bori za pravičnost in zakonitost. Tožnik zato sodišču predlaga, da po izvedenem dokaznem postopku razsodi tako, da njegovi tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi ter da mu mora tožena stranka povrniti stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi 24. člena ZBPP pravilno odločila, ko je prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila. Po citirani zakonski določbi se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem pa, da ima zadeva verjeten izgled za uspeh, oziroma, da ni očitno nerazumna (1. alinea 1. odstavka 24. člena ZBPP). Kdaj je zadeva očitno nerazumna oziroma nima verjetnega izgleda za uspeh, je določeno v 3. odstavku 24. člena ZBPP, po katerem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna tudi, kadar je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. V obravnavanem primeru je sporna odločitev glede dodelitve brezplačne pravne pomoči v zvezi z vložitvijo revizije zoper sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani opr. št. U 2422/2008 z dne 13. 5. 2010. Po presoji sodišča se je tožena stranka pri izpolnjevanju kriterijev, določenih za dopustnost revizije, pravilno oprla na določbe ZUS-1, posledično pa se je pravilno oprla tudi na določbe 24. člena ZBPP glede izpolnjevanja pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči glede razumnosti zadeve oziroma verjetnega izgleda za uspeh. Sodišče se strinja z razlogi, kot jih je navedla tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju, nanje v svoji sodbi sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

Sodišče zato zavrača vse tožbene ugovore kot neutemeljene, saj na drugačno odločitev sodišča v zadevi ne morejo vplivati. Po mnenju sodišča se namreč tožena stranka s svojo presojo ni spuščala v dejansko obravnavo vsebine revizije, temveč je ocenjevala zgolj (ne)izkazanost pogojev za dopustnost revizije.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnitev tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1).

Ker je tožnik smiselno predlagal tudi, da sodišče opravi glavno obravnavo, sodišče pojasnjuje, da le-te ni opravilo, temveč je odločilo na nejavni seji senata (2. odstavek 59. člena ZUS-1), ker je ocenilo, da je tožena stranka ugotovila vsa pomembna dejstva in okoliščine konkretnega primera, se do njih opredelila in svojo odločitev ustrezno obrazložila. Na podlagi dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, dejanskega stanja ne bi bilo mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi bile pomembne za odločitev v zadevi.