Jedro

Ravnanje obsojencev, opisano v izreku sodbe, ni predstavljalo propagandnega delovanja po prvem odstavku 118. člena KZ-51, ampak le uresničevanje ustavne pravice svobode govora in združevanja.

Izrek

1. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojena A.V. in F.G. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i t a o b t o ž b e, a) A.V., da je z namenom izpodkopati oblast delovnega ljudstva v času od leta 1947 pa do aretacije 2.8.1952 v P. in V. pri P. med drugim: razmnožil „Stepinčev zagovor“ in poslal en izvod V.A. v Z., en izvod K.A. v B.L., dal en izvod soobt. Š.J. in en izvod P.T. iz H., sam pa prečital „Stepinčev zagovor“ v župnišču v V. pri P. zbranim S.F., S.J., služkinji župnišča, P.F., B.I. in župniku T.J.; govoril napram soobt. Š.J., dalje T.J. in T.A., ne pa tudi napram soobt. G.A., da maršal Tito ni Josip Broz, pač pa, da je to neki sin bivšega avstro-ogrskega oficirja in da mu je pravo ime F.B.; dalje pri pridigah v cerkvi govoril med drugim: za to lažejo in veliko zlasti po časopisju, svoj čas so se starši lahko zanašali na šolo, češ, se bo že tam lahko naučil krščanskega nauka, danes je to onemogočeno in ne pustijo nas k vašim otrokom v šolo, ker nočem vstopiti v neko politično društvo, vsi, ki pridig ne poslušajo, imajo slabo vero, vero pa slabi tudi slaba družba, občevanje s takimi, ki nimajo veliko vere, ali pa so celo brez vere, enako pa slabijo tudi časniki in knjige, kaj je vsa tista morala, ki jo oznanja moderna veda in ki baje osreči svet, ki skuša vzgojiti novega človeka, naredi pa iz njega staro zver, žival, brez srca za vse plemenito in sveto, kar pustimo jih, bolj ga bodo žgali, prej jih bo vzelo, sovražniki cerkve skušajo tudi pri nas, če ne takoj, pa polagoma izriniti veronauk iz šole, dandanes ne živimo več v časih, ko bi svetna oblast kaznovala skrunljivce nedelj s pregnanstvom; tedaj s pisano besedo in govorom delal propagando proti državni in družbeni ureditvi in proti političnim ukrepom ljudske oblasti; b) G.F., da je z namenom izpodkopati oblast delovnega ljudstva neugotovljenega dne leta 1947 izročil soobt. V.A. en izvod „Stepinčevega zagovora“, katerega je nato soobt. V.A. razmnožil v minoritskem samostanu v P. in ga razširil; v letu 1951 ali 1952 pa soobt. V.A., dalje T.J., O.A. in proštu G. iz P. govoril o življenjepisu maršala Tita, kot da je to druga oseba, ne pa Josip Broz, tedaj s pisano besedo in govorom delal propagando proti državni in družbeni ureditvi in proti političnim ukrepom ljudske oblasti, s čemer naj bi storila kaznivo dejanje sovražne propagande po prvem odstavku 118. člena KZ-51. II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obsojencev in potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo K 15/53 z dne 27.1.1953 A.V. in F.G. spoznalo za kriva kaznivega dejanja sovražne propagande po prvem odstavku 118. člena KZ in A.V. izreklo kazen štiri leta strogega zapora, F.G. pa dve leti strogega zapora, v izrečeni kazni pa vštelo čas, prebit v priporu. Sodišče je obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka. Vrhovno sodišče LRS je s sodbo Kž 120/53 z dne 11.5.1953 sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o kazni tako, da je kazen obsojenemu V. znižalo na tri, obsojenemu G. pa na eno leto zapora, v ostalem pa je pritožbo F.G. zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Pooblaščenec dr. A.A., a. škofa in metropolita, odvetnik M.P. iz M., je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne Okrožnemu sodišču v Mariboru v novo sojenje. Vložnik predlaga tudi, da se zadeva obravnava prednostno in da se na podlagi 6. točke 39. člena ZKP iz obravnavanja in odločanja v tej zadevi izločijo vsi sodniki, ki so ali so kdaj bili člani katere od komunističnih partij ali njihovih pravnih naslednic ali so aktivno delovali v organih totalitarnih oblasti pred letom 1991. 3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. je v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, ocenil, da je zahteva utemeljena. Navaja, da kot miselni delikt in verbalni delikt očitki v zadostni meri ne odražajo dejanja kot temeljnega elementa v strukturi splošnega pojma kaznivega dejanja. Očitek razmnožitve določenega tiskovnega materiala niti po takratnih merilih ne more pomeniti pravno relevantnega dejanja, ki bi bilo objektivno sposobno posledic, ki so navedene v opisu. Izražanje drugačnih stališč in zagovarjanje verske svobode pa tudi sicer ne more biti kaznivo dejanje, kar ustrezno poudarja vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti. Utemeljeni so tudi razlogi, ki jih navaja zahteva, zlasti pa še razlogi, ki se nanašajo na prepoved retroaktivnosti. Vrhovni državni tožilec zastavlja tudi vprašanje, ali je odvetnik lahko zastopnik posamezne nadškofije, ali bi moral imeti pooblastilo krščanske verske skupnosti, meni pa, da je neupravičena zahteva za izločitev sodnikov in da zahteva ni v nobeni povezavi z vsebino razlogov in da že naprej odreka zakonito delo najvišji pravosodni instanci Republike Slovenije. Meni še, da se na ta način vrhovnim sodnikom odreka možnost, da bi smeli biti pristaši ali člani obstoječih političnih strank, ustanovljenih v skladu z zakonom in se politično opredeljevati in da takšna zahteva odvetnika ni v skladu s poklicno etiko.

4. V izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca pooblaščenec vložnika utemeljuje upravičenost Nadškofije A. za zastopanje in predstavljanje verske skupnosti katoliške cerkve na področju a. metropolije in s tem duhovnike, ki so službovali na njenem teritoriju. Nadškofijo in metropolijo A. zastopa in predstavlja že skoraj 30 let nadškof in metropolit dr. A.A., ki je pooblastilo za zastopanje (klasično odvetniško pooblastilo) prenesel na pooblaščenega odvetnika M.P. V spis vlaga kopijo potrdila – javne listine Urada za verske skupnosti z dne 3.5.2006, iz katere izhaja, da je Nadškofija A. sestavni del Rimokatoliške cerkve, oziroma ustrezen organ verske skupnosti, ki ima po določbah 7. člena Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti status civilno pravne osebe. Kot taka je tudi vpisana pri registrskem organu – Uradu za verske skupnosti, in sicer dne 30.4.1997, kot izhaja iz izpiska iz Poslovnega registra Slovenije. Vložnik še utemeljuje zahtevo za izločitev sodnikov, ki naj se prvenstveno razume kot poziv, naj se sodniki, ki zaradi svoje zgodovinske opredeljenosti ne bi mogli odločati nepristransko, izločijo iz sojenja v zadevi.

B-1.

5. Predsednik Vrhovnega sodišča je v skladu z določbo drugega odstavka 42. člena ZKP zahtevo za izločitev sodnikov zavrnil na podlagi ugotovitve, da ni podan razumen dvom v nepristranskost sodnikov, ki bodo odločali o zadevi.

6. Pomisleki državnega tožilca, da ni razvidno, da je A.A. zakoniti zastopnik verske skupnosti, ki je, kakor izhaja iz javnega registra cerkva in drugih verskih skupnosti v Sloveniji, Katoliška cerkev s sedežem v L., niso utemeljeni. Položaj cerkva in verskih skupnosti sedaj ureja Zakon o verski svobodi (ZVS – Ur. l. RS, št. 14/2007), ki je začel veljati dne 3.3.2007, uporablja pa se od 3.6.2007 dalje. V 1. členu navaja vsebino zakona, in sicer, da ureja individualno in kolektivno uresničevanje verske svobode, pravni položaj cerkva in drugih verskih skupnosti, postopek njihove registracije, pravice cerkva in drugih verskih skupnosti ter njihovih pripadnikov, pravice registriranih cerkva in drugih verskih skupnosti ter njihovih pripadnikov in pooblastila ter pristojnosti organa pristojnega za verske skupnosti. V 19. členu zakon uvaja javni register, to je register cerkva in drugih verskih skupnosti, ki ga vodi pristojni organ in ki evidentira vse v Sloveniji registrirane cerkve in druge verske skupnosti. Ta člen določa temeljno zgradbo registra, ki je sestavljen iz temeljnih podatkov o cerkvah in verskih skupnostih (ime, sedež, naslov in zastopniki verske skupnosti, datum registracije ter zaporedna številka) in zbirke listin kot prilog. Zakon v prvem odstavku 33. člena določa, da cerkve in druge verske skupnosti, ki so na dan uveljavitve tega zakona prijavljene pri Uradu Republike Slovenije za verske skupnosti, ohranijo status pravne osebe in jih pristojni organ vpiše v register po uradni dolžnosti. 34. člen istega zakona pa določa, da pristojni organ v treh mesecih po uveljavitvi zakona v skladu s tem zakonom vzpostavi register in vanj vnese tudi podatke o že prijavljenih cerkvah in drugih verskih skupnostih, s katerimi razpolaga. Po podatkih registra cerkva in drugih verskih skupnosti je v register vpisana Katoliška cerkev s sedežem v L., ki je bila vpisana v evidenco verskih skupnosti, ki jo je Urad za verske skupnosti Vlade RS pred vzpostavitvijo registra vodil na podlagi 3. člena sklepa Vlade o ustanovitvi Urada Vlade RS za verske skupnosti (Ur. l. RS, št. 72/93 – Katoliška cerkev je bila vpisana v evidenco leta 1976). V javni register cerkva so tako vpisane cerkve in druge verske skupnosti. To pa ne pomeni, da sestavni deli Katoliške cerkve, ki je po uradni dolžnosti vpisana v register in ohrani status pravne osebe, ne ohranijo pravne subjektivitete, ki so jo že imeli po prejšnjih predpisih.

7. Pred uveljavitvijo ZVS je položaj verskih skupnosti je urejal Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti (ZPPVS – Ur. l. SRS, št. 15/76, 42/86 in Ur. l. RS, št. 22/91-I), ki je v 7. členu določal, da so verske skupnosti oziroma njihovi ustrezni organi pravne osebe po civilnem pravu. Verske skupnosti so pravno subjektiviteto pridobile po 6. členu citiranega zakona s prijavo pri Uradu Vlade RS za verske skupnosti, ki jih vpiše v svojo evidenco. Prej veljavni ZPPVS je omogočil pridobitev statusa pravne osebe civilnega prava tudi ustreznim notranjim sestavnim delom verskih skupnosti oziroma njihovim organom (tudi določba tretjega odstavka 6. člena ZVS navaja, da so registrirane cerkve in druge verske skupnosti pravne osebe zasebnega prava ter da imajo pravico do pridobitve lastne pravne osebnosti tudi njihovi sestavni deli). Do uveljavitve ZVS je Urad za verske skupnosti vodil pisno evidenco prijavljenih verskih skupnosti. V evidenci Urada so bile registrirane Rimskokatoliška cerkev, njene škofije, nekatere župnije (delne cerkve, iz katerih sestoji Katoliška cerkev), upoštevaje upravno razdelitev Katoliške cerkve, njeni notranji sestavni deli. Tudi iz določbe drugega odstavka Zakona o ratifikaciji sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih (VHSPV, Ur. l. RS-MP, št. 4/2004) izhaja, da Republika Slovenija Katoliški cerkvi in njenim organizacijam priznava pravno osebnost zasebnega prava. Navedeni člen določa, da Republika Slovenija priznava pravno osebnost Katoliške cerkve in tudi pravno osebnost vseh teritorialnih in personalnih cerkvenih institucij, ki imajo to osebnost po normah Kanonskega prava. Cerkvena oblast jih mora v skladu s pravnim redom Republike Slovenije priglasiti pristojnemu državnemu organu, da jih registrira.

8. Vložnik zahteve je k izjavi o odgovoru državnega tožilca predložil potrdilo Urada za verske skupnosti z dne 3.5.2006, da je organ z imenom Rimskokatoliška škofija A. spremenil svoje ime in se sedaj glasi Nadškofija A. V potrdilu je še navedeno, da je Nadškofija A. sestavni del Rimskokatoliške cerkve oziroma ustrezen organ verske skupnosti, ki ima po določbi 7. člena ZPPVS položaj verske skupnosti, status civilnopravne osebe. Vložnik je k izjavi predložil še izpis iz Poslovnega registra z dne 10.3.2009. V Poslovnem registru so med drugim tudi podatki o pravnih osebah zasebnega prava. Iz predloženih podatkov registra izhaja, da je bil subjekt Nadškofija A. vpisan pri registrskem organu – Uradu Vlade RS za verske skupnosti dne 30.4.1997. Nadškofijo zastopa kot zakoniti zastopnik A.A. 9. Po navedenem je mogoče zaključiti, da je bila a. nadškofija kot del Katoliške cerkve registrirana pri Uradu za verske skupnosti RS in da je pravna oseba zasebnega prava, ki nastopa v pravnem prometu, zato velja zanjo tudi po uveljavitvi ZVS enak pravni režim kot za Katoliško cerkev, katere del je in je vpisana v registru cerkva. Glede na predstavljeno pravno ureditev in predstavljen položaj Nadškofije A. kot dela Katoliške cerkve, se je strinjati z navedbami vložnika zahteve v izjavi o odgovoru državnega tožilca, da je Nadškofija A. upravičena zastopati in predstavljati versko skupnost Katoliške cerkve na področju a. metropolije in s tem duhovnike, ki so službovali na njenem teritoriju in je nadškof A. tudi upravičeni predlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti kot zakoniti zastopnik registrirane verske skupnosti. Iz teh razlogov in ker je vložnik predložil pooblastilo zakonitega zastopnika Nadškofije A., so izpolnjeni formalni pogoji za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in njeno obravnavanje.

B-2.

10. Pravnomočna obsodilna sodba obsojenemu A.V. očita, da je z namenom izpodkopati oblast delovnega ljudstva v času od leta 1947 do 2.8.1952 razmnožil in distribuiral „Stepinčev zagovor“, nadalje da je govoril o neresnični identiteti Josipa Broza – maršala Tita in da je pri pridigah v cerkvah kritiziral medije, govoril o omejevanju verske svobode, izrivanju verouka iz šol in nespoštovanja nedelj s strani posvetne oblasti, to pa naj bi predstavljalo propagando proti državni in družbeni ureditvi in proti političnim ukrepom ljudske oblasti. Enak očitek je naslovljen tudi na obsojenega F.G., ki naj bi takšno kaznivo dejanje uresničil s tem, da je A.V. izročil izvod „Stepinčevega zagovora“ in trem ljudem govoril, da uradna identiteta maršala Tita ni prava.

11. Kaznivo dejanje sovražne propagande po prvem odstavku 118. člena KZ-51 je storil, kdor je z namenom, da bi izpodkopal oblast delovnega ljudstva, obrambno moč države ali gospodarski temelj socialistične ureditve ali da bi razbil bratstvo in enotnost naroda Federativne ljudske Republike Jugoslavije s sliko, pisano besedo, govorom na shodu ali kako drugače delal propagando proti državni in družbeni ureditvi ali proti političnim, gospodarskim, vojaškim ali drugim pomembnim ukrepom ljudske oblasti.

12. Tako oblikovano kaznivo dejanje predstavlja takoimenovani mnenjski oziroma verbalni delikt, kar je v nasprotju s pravico do svobode govora, združevanja, zborovanja, javnih shodov in manifestacij, torej najširše rečeno, s politično svobodo, ki jo je že takrat sicer zagotavljal 27. člen Ustave (Ustava Federativne ljudske Republike Jugoslavije, 1946). Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo leta 1946 in 1948 (Ur. l. FLRJ, št. 106/47 in 87/48), ki sta veljala pred uveljavitvijo Kazenskega zakonika, ki je stopil v veljavo 1. julija 1951, sta za razliko od tega zakona, za obstoj kaznivega dejanja sovražne propagande zahtevala, da je ta storjena z namenom nasilnega rušenja državne ureditve, kar je tako s kazenskopravnega kot političnega vidika korektno. Inkriminacija po 118. členu KZ-51 pravzaprav pomeni inkriminacijo svobode kritičnega mišljenja, vsekakor pa je bila v praksi, namesto da bi bila uporabljena skrajno restriktivno, to je takrat, ko bi bila propaganda res uperjena na rušenje oblasti in bi predstavljala jasno in navzočo nevarnost, da to lahko povzroči, uporabljena za obračun s političnimi nasprotniki, za ustrahovanje drugače mislečih pa tudi za izrivanje cerkve iz družbenega življenja kljub ustavno deklarirani svobodi vesti in svobode veroizpovedi (25. člen Ustave 1946).

13. Ob upoštevanju takšne razlage je treba pritrditi vložniku, da ravnanje obsojencev nima znakov kaznivega dejanja niti po prvem odstavku 118. člena KZ-1 tudi če to določbo razlagamo zgolj po njenem ozkem besednem pomenu, toliko manj je temu ravnanju mogoče očitati, da je bilo usmerjeno v rušenje oblasti oziroma proti temeljem državne in družbene ureditve oziroma proti političnim ukrepom ljudske oblasti. Razširjanje zagovora zagrebškega nadškofa dr. Alojza Stepinca, ki ga je podal v javnem sojenju, pomeni lahko le uresničevanje svobode govora in mnenja, ne pa protipravnega napada na oblast; za legitimno in legalno izražanje mnenja gre pri izjavah o vrednotnem sistemu v družbi in njenem odnosu do katoliške vere, pravica do izražanja mnenja je po navedenih ustavnih določbah obsegala tudi pravico do kritičnega pogleda na delovanje oblasti in stanje v družbi. Vprašanje identitete Josipa Broza – maršala Tita ni moglo biti ravnanje, ki bi bilo objektivno sposobno „izpodkopati oblast delovnega ljudstva“; kako naj bi bilo to doseženo, ni v izreku niti v razlogih sodbe nič navedenega.

14. Inkriminirano ravnanje obsojencev po presoji Vrhovnega sodišča v zvezi z obravnavano zahtevo za varstvo zakonitosti ni predstavljalo propagandnega delovanja po prvem odstavku 118. člena KZ-51, ampak le uresničevanje ustavne pravice svobode govora in združevanja, to je ustavno pravno varovanih političnih pravic, navedene pravice vsebujejo tudi pravico do kritike, lahko najostrejše do državne ureditve in delovanja oblasti.

15. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ravnanje, zaradi katerega sta bila obsojena A.V. in F.G., ni kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP), zato ni posebej presojalo utemeljenosti ostalih kršitev, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, ampak je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obsojenca na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe in na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.