Jedro

Pravico zahtevati, da se iz zapuščine izloči določen del po 32. čl. ZD imajo izključno le tisti, ko so izrecno navedeni v tej določbi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki glasi: "I. Ugotovi se, da 1/2 nepremičnin vl. št. 269 k.o. ... in 1/2 nepremičnin vl. št. 359 k.o. ... ne spadata v zapuščino po pok.

L. F., roj. 1939, iz kraja X, umrlem 23.7.1990, po katerem se vodi zapuščinski postopek pri Okrajnem sodišču Novo mesto pod D 375/90 in da dediči pok. L. F. niso upravičeni do dedovanja tega premoženja.

II. Toženec L. J. je dolžan to priznati in povrniti tožnici L. M. njene pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodne odločbe dalje do plačila, vse to v 15 dneh pod izvršbo." kot neutemeljen zavrne Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 186.456 SIT z zakonsko določenimi obrestmi od 4.11.1999 dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo, svoje stroške pritožbenega postopka pa mora nositi sama.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da 1/5 nepremičnin vl. št. 269 k.o. ... in 1/5 nepremičnin vl. št. 359 k.o. ... ne spada v zapuščino po pokojnem F. L., umrlem 23.7.1990, po katerem se vodi zapuščinski postopek pri Okrajnem sodišču v Novem mestu in da dediči pokojnega niso upravičeni do dedovanja tega premoženja. Sodišče je še odločilo, da je toženec to dolžan priznati in povrniti tožnici njene pravdne stroške v znesku 14.861,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil toženec iz pritožbenih razlogov člena 353/I točka 1, 2 in 3 Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ter predlagal, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj sploh nima razlogov oz. niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Osnovni ugovor tožene stranke je bil, da tožnica ni upravičena do zahtevka, ker niso izpolnjeni pogoji iz 32. člena Zakona o dedovanju, na to določilo pa tožeča stranka opira svoj tožbeni zahtevek. Iz sodbe tudi ni mogoče ugotoviti, na katero zakonsko določilo sodišče opira svojo odločitev.

Poleg tega niti sodba niti izvedeniško mnenje ne omenjata, kaj v konkretnem primeru pomeni gradnja stanovanjske hiše, ki jo je zgradila tožnica na domačem zemljišču. Sredstva za gradnjo so prihajala od bratove kmetije in zato hiša predstavlja korist, ki jo je tožnica od kmetije imela. Toženec se izrecno pritožuje tudi zoper odločitev o stroških.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki je predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno, v celoti potrdi izpodbijano prvostopno sodbo in naloži tožencu povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenimi navedbami, da iz sodbe prvostopnega sodišča ni mogoče ugotoviti, na katero zakonsko določilo je sodišče oprlo svojo odločitev. Glede na to, da tožnica kot podlago svojemu tožbenemu zahtevku navaja 32. člen Zakona o dedovanju (ZD), pa je mogoče povzeti, da je isto zakonsko določilo pri svojem odločanju uporabilo tudi sodišče prve stopnje, kar pa vsekakor ni pravilno. 32. člen ZD namreč določa, da imajo le zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, pravico zahtevati, da se iz zapuščine izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Zakon torej zelo natančno našteva krog oseb, ki so upravičene zahtevati izločitev premoženja z zapuščine, prav tako pa sodna praksa uporabe te pravice ni razširila na druge zapustnikove sorodnike. Dejstvo, da tožnica ni bila v takem sorodstvenem razmerju z zapustnikom F. L. (bila sta brat in sestra), je odločilno in zato v Zakonu o dedovanju nima osnove, na podlagi katere bi bila upravičena zahtevati izločitev dela zapuščine. Ker tožnica tekom postopka tudi ni navedla dejstev, ki bi zahtevala presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po kakšni od drugih pravnih podlag, je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zvarnilo. Iz tega razloga se pritožbeno sodišče z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na oceno tožničinih koristi zaradi gradnje stanovanjske hiše, ni ukvarjalo, saj so postale brezpredmetne, glede na to, da je bil tožbeni zahtevek zavrnjen po temelju (4. točka 373. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je spremenilo odločbo sodišča prve stopnje, zato je v skladu z določbo 2. odst. 166. čl. ZPP odločilo o stroških vsega postopka. V skladu z Odvetniško tarifo in Taksno tarifo je ob upoštevanju še drugih potrebnih stroškov (1. odst. 155. čl. ZPP) glede na popoln uspeh tožene stranke na obeh stopnjah (1. odst. 154. čl. ZPP) njune stroške ob vrednosti točke na dan pritožbenega odločanja, to je 87,40 SIT, odmerilo na prvi stopnji na 135.140,00 SIT in na drugi stopnji na 51.316,00 SIT, kar znese skupno 186.456,00 SIT. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo zahtevala povrnitev pravdnih stroškov z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi, do česar ima pravico, zato je pritožbeno sodišče tudi temu zahtevku ugodilo. V podrobnostih pa je odmera razvidna na stroškovnikih tožene stranke na list. št. 62 in 74. Tožeča stranka pa v pritožbenem postopku ni uspela, zato mora v skladu z določbo 1. odst. 154. čl. ZPP sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo.