Jedro

Sodišče mora sprejeti dokaze obrambe in obtožbe ob enakih pogojih, to je materialnopravna relevantnost dokaza in predlagateljeva utemeljitev potrebne stopnje verjetnosti obstoja dokaza in njegove pravne relevantnosti.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega G.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni G.Č. se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu G.Č. zaradi kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 181. člena KZ izrečena kazen enega leta in šest mesecev zapora, v katero se všteje pripor od 27.12.2005 do 5.7.2006. Zoper pravnomočni sodbi je zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Uveljavlja kršitev drugega odstavka 317. člena (pravilno 371. člena) Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in 17. člena istega zakona, ker naj bi sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe (zaslišanje drugega izvedenca - kliničnega psihologa in priče J.O. ter pridobitev zdravstvene dokumentacije in zaslišanje zdravnika o obsojenčevih zdravstvenih težavah z nogami) kršilo obsojenčevo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist, z zavrnjenimi dokazi pa bi obramba tudi lahko izpodbila verodostojnost oškodovanke kot ključne obremenilne priče. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec na navedbe v zahtevi odgovarja, da sodišče ni kršilo postopka, ker v skladu z zakonom sprejme tiste dokaze, za katere oceni, da so pomembni za pravilno razsojo, zavrnitev nepomembnih dokazov, pa mora v sodbi obrazložiti. Sodbi sodišča prve in druge stopnje sta to storili, zato zatrjevana kršitev drugega odstavka 371. člena in 17. člena ZKP ni podana.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva zagovornice obsojenega G.Č. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah prvega in drugega odstavka 420. člena, prvega odstavka 421. člena in prvega odstavka 424. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem dostavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa samo, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti. Vrhovno sodišče preizkuša samo tiste kršitve zakona, ki jih vložnik uveljavlja z zahtevo.

Po določbah 3. alineje 29. člena Ustave in točke d) tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah ima obdolženec pravico do zaslišanja razbremenilnih prič (in izvedbe drugih dokazov v njegovo korist) ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče in druge dokaze obtožbe. To pomeni, da mora sodišče sprejeti dokaze obrambe in obtožbe po enakih merilih, to pa je materialnopravna relevantnost dokaza in pod pogojem, da predlagatelj dokaza utemelji potrebno stopnjo verjetnosti obstoja dokaza in njegove pravne relevantnosti. Zato načeloma ne sme zavrniti dokaza, razen če je očitno nepomemben za odločitev, ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov odveč zaradi jasnosti zadeve. Ti kriteriji so vsebovani tudi v določbah drugega odstavka 299. člena in drugega odstavka 343. člena, pa tudi 17. člena ZKP, po katerih mora sodišče zadevo vsestransko razčistiti in dognati resnico, toda hkrati odvrniti vse, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari.

Zagovornica in obsojenec sta na glavni obravnavi dne 8.6.2006 predlagala zaslišanje štirih prič o tem, da je obsojenec ob petkih zvečer hodil na rekreacijo, med njimi tudi J.O., in štirih prič o drugih okoliščinah, poizvedbe pri Policijski postaji S.K. o oškodovankini naznanitvi obsojenca, pridobitvi zdravstvene dokumentacije o zdravstvenem stanju obsojenčevih nog in poročilo Centra za socialno delo o družinskih razmerah obsojenca. Sodišče je sprejelo vse predlagane dokaze, razen zaslišanja priče J.O. in pridobitve zdravstvene dokumentacije o stanju obsojenčevih nog, ker "sta predloga neutemeljena". Dne 5.7.2006 je obramba predlagala zaslišanje M.V. in drugega izvedenca - kliničnega psihologa, ker da je mnenje dr. B.Z. nestrokovno, pristransko in si nasprotuje. Oba dokazna predloga sta bila zavrnjena kot neutemeljena. Razmerje med sprejetimi in zavrnjenimi dokaznimi predlogi obrambe ne daje nobene podlage za sklepanje, da je sodišče diskriminatorno v škodo obsojenca odločalo o njegovih dokaznih predlogih.

V izpodbijanih sodbah je tudi logično, razumno in izkustveno sprejemljivo obrazložena zavrnitev dokaznih predlogov obrambe. V drugem odstavku na 7. strani svoje sodbe je sodišče prve stopnje obrazložilo zavrnitev zaslišanje J.O. o tem, ali se je obsojenec udeleževal rekreacije in po njej druženja v gostilni, ker je o teh okoliščinah zaslišalo tri priče obrambe in je bilo zaslišanje J.O. o istih dejstvih očitno nepotrebno.

Za postavitev drugega izvedenca - kliničnega psihologa ni bilo potrebe, ker je sodišče ocenilo, da se njegove ugotovitve skladajo z izvedenimi dokazi in ugotovitvami sodišča. Na podlagi dejstva, ki ga obsojenčev zagovor potrjuje, da je obsojenec redno obiskoval rekreacijo, pri kateri je aktivno igral nogomet, je sodišče ocenilo, da medicinska dokumentacija ne bi mogla spremeniti ugotovitve, da je zdravstveno stanje njegovih nog obsojencu omogočalo izvršitev kaznivega dejanja na način, kot ga je ugotovilo sodišče. Zagovornica je zavrnitev teh dokazov in razlogov zanjo izpodbijala v pritožbi zoper sodbo z enakimi razlogi kot v zahtevi za varstvo zakonitosti. Pritožbeno sodišče je te pritožbene navedbe zavrnilo v zadnjem odstavku na 4. strani in prvem odstavku na 5. strani glede izvedenca, glede ostalih dokazov pa v tretjem odstavku na 5. strani ter pritrdilo obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišči pravilno in v skladu s procesnimi pravili in kriteriji za sprejem ali zavrnitev dokazov ocenili materialnopravno relevantnost predlaganih dokazov. Tudi po mnenju Vrhovnega sodišča zaslišanje treh prič, ki jih je predlagala obramba za potrditev zatrjevanega alibija, zadošča za presojo o utemeljenosti tega dela zagovora. Zahteva (pa tudi dokazni predlog) ne pojasnjuje, zakaj naj bi prav J.O. od predlaganih štirih prič in za razliko od njih bolj zanesljivo in določno izpovedal, da obsojenec ni mogel izvršiti kaznivega dejanja. Sodišči sta torej v rednem postopku upravičeno zavrnili zaslišanje še te priče. Vrhovno sodišče pritrjuje tudi razumni presoji sodišča o nepotrebnosti ugotavljanja obsojenčeve fizične sposobnosti, da po prislonjeni deski spleza na streho zunanjega stranišča ob oškodovankini hiši, od tam pa v notranjost hiše, dne 14.10.2005 skozi nepokrito ostrešje, dne 8.12.2005 pa skozi odprtino v strehi, ki jo je napravil sam tako, da je odstranil nekaj strešnikov. Glede na starost obsojenca, njegovo fizično aktivnost in delovno sposobnost je bilo preverjanje njegove fizične zmožnosti za izvršitev kaznivega dejanja z izvedencem očitno nepotrebno.

Po določbah 258. člena ZKP sodišče odredi drugega izvedenca, če so v izvedenskem mnenju nasprotja in pomanjkljivosti ali je dvom v pravilnost mnenja, ki se jih ni dalo odpraviti z zaslišanim izvedencem. O psiholoških značilnostih obsojenca sta podala mnenje izvedenka za psihiatrijo, o katerem obramba nima pripomb, in izvedenec za klinično psihologijo dr. B.Z. Čeprav sta izvedenski mnenji v skupnih ocenah skladni, obramba zavrača le izvedensko mnenje dr. Z. kot pristransko, nestrokovno in nasprotujoče si, ker da je izhajal s stališča, da je obsojenec storilec kaznivega dejanja in da ima težave z navezovanjem stikov z ženskami, po drugi strani pa, da ni spolni obsedenec in ni agresiven. Sodišče je oba izvedenca tudi zaslišalo na glavni obravnavi in ocenilo, da v izvedenskem mnenju dr. Z. ni podlage v smislu 258. člena ZKP za odreditev drugega izvedenca - kliničnega psihologa, in da tudi ni nasprotij med njegovim mnenjem in mnenjem izvedenke za psihiatrijo. Sicer pa iz izvedenskega mnenja dr. Z. ne izhaja, da bi bil na stališču, da je obsojenec storilec, odgovarjal je na konkretna vprašanja, zastavljena v odredbi na list. št. 93 in 94 in ustno na glavni obravnavi. Tudi ostale navedbe v zahtevi o protislovnosti in nestrokovnosti njegovega izvedenskega mnenja niso upravičene, zahteva jih utemeljuje le z drugačno oceno obrambe, ki pa ne vzbuja dvoma v pravilnost in strokovnost izvedenskega mnenja.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevane kršitve postopka niso podane, zato je zahtevo zagovornice za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Obsojenčeva zagovornica z zahtevo ni uspela, vendar je Vrhovno sodišče obsojenca glede na slabe gmotne razmere po 98.a členu v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, oprostilo plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.