Jedro

Zahteva tožene stranke, da tako zaposleni delavci, kot tudi promotorji, ki so v neposrednem stiku s strankami, temnih oz. sončnih očal med opravljanjem dela ne smejo nositi, ni nerazumna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine v višini 61.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe ter tožniku naložilo, da je v petnajstih dneh dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 2.269,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP. V pritožbi navaja, da sodišče ni pravilno presodilo izvedenih dokazov. Sodišče je samo odločilo, da konjunktivitis ne pomeni invalidnosti, čeprav bi o navedenem dejstvu lahko odločal le izvedenec medicinske stroke. Sodišče je tudi odločilo, da vpogled v posnetek video nadzornih kamer ni mogoč, ker jih tožena stranka naj ne bi več hranila, pri čemer je spregledalo dejstvo, da je tožnik odškodninski zahtevek vložil že dne 28. 7. 2011, in bi bila zato tožena stranka dolžna video posnetke škodnega dogodka hraniti. Tožnik mora zaradi ponavljajočih vnetij oči nositi sončna očala. S strani delavcev recepcije, vodje trgovine g. F. in delavcev varnostne službe je bil tarča posmeha in so od njega zahtevali, da odstrani sončna očala ter zapusti trgovino.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo niti uveljavljanih niti tistih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, upoštevaje določbe drugega odstavka 350. člena ZPP. Popolno in pravilno je ugotovilo dejansko stanje in na podlagi pravilne uporabe materialnega prava utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

6. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je škodni dogodek utrpel zaradi nedopustnega posega v osebnostne pravice, ker je bil tarča posmeha delavcev, zaposlenih pri toženi stranki.

7. 147. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ, določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.

8. Iz nespornih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik po naročilu A. A., ki je imel z družbo M. d.o.o., sklenjeno pogodbo o medsebojnem sodelovanju, dne 29. 7. 2011 v prostorih tožene stranke opravljal delo degustatorja. Med opravljanjem degustacije je nosil temna očala, zato je bil s strani F.G. in D.P., delavcev tožene stranke, opozorjen, da nošenje temnih očal med degustacijo ni primerno. Tožnik je nato okoli 12.00 ure na poziv A. A. prostovoljno zapustil poslovne prostore tožene stranke. Opisano ravnanje delavcev tožene stranke ne potrjuje zatrjevanega dejstva, da bi bilo ravnanje delavcev do tožnika diskriminacijsko. Sicer pa tožnik niti v pritožbi ne pojasni, v čem naj bi bil zaradi svojega zdravstvenega stanja neenakopravno obravnavan oziroma obravnavan manj ugodno kot drugi v primerljivi situaciji. Tožnik namreč ne oporeka trditvi tožene stranke, da je nošenje temnih očal v trgovini prepovedano vsem zaposlenim, ki prihajajo v stik s strankami. Tudi sicer zahteva tožene stranke, da tako zaposleni delavci, kot tudi promotorji, ki so v neposrednem stiku s strankami, temnih oz. sončnih očal med opravljanjem dela ne smejo nositi, ni nerazumna. Druge trditvene podlage, ki bi lahko utemeljevala presojo protipravnosti v ravnanju tožene stranke pa tožnik ni zatrjeval. 9. Pritožbena navedba, da je bil tožnik zaradi primerjave s slepim Ray Charlesom popolnoma oropan človeškega dostojanstva, predstavlja novo dejstvo, ki ga pritožnik v skladu z 286. členom ZPP ni navajal, temveč ga prvič navaja šele v pritožbi, česar pa pritožbeno sodišče ne more upoštevati (337. člen ZPP). Pri tem je potrebno pritožniku še pojasniti, da izpovedba stranke ne more nadomestiti trditvene podlage. Tudi sicer primerjava tožnika s pevcem Rayem Charlesom objektivno ni žaljiva. Sodišče prve stopnje je zato zahtevek tožnika pravilno zavrnilo, saj je ugotovilo, da ravnanje tožene stranke ni bilo v ničemer protipravno oziroma nedopustno.

10. Ali je pri tožniku zaradi zatrjevanega zdravstvenega stanja podana invalidnost, je v konkretnem primeru pravno nepomembna okoliščina, zaradi česar je prvo sodišče tudi pravilno zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca medicinske stroke. Pravilno je bil zavrnjen tudi dokazni predlog z vpogledom v posnetek video nadzornih kamer, saj je tožena stranka pojasnila, da s posnetki več ne razpolaga, zaradi česar navedenega dokaza niti ni bilo mogoče izvesti. Sicer pa tožnik navedenega dokaza tudi ni ustrezno substanciral in tudi v pritožbi ne pojasni, v čem bi izvedba tega dokaza pripomogla k boljši razjasnitvi dejanskega stanja.

14. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa v ničemer ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča. Zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).